Jedro

Dedič, ki je v zapuščinskem postopku podal izjavo, da svoj dedni delež odstopa določenemu dediču, te izjave ne more preklicati, lahko pa zahteva razveljavitev, če je dal izjavo zaradi sile, grožnje, zvijače ali če je bila dana v zmoti, a ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ampak s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo obseg premoženja po pokojnem K. A. in dejstvo, da je zapustnikova mati in zakonita dedinja T. P. svoj dedni delež odstopila drugemu zakonitemu dediču J. K. zapustnikovemu očetu, nato pa razglasilo za dediča na podlagi zakonitega dedovanja J. K..

Proti sklepu se je pravočasno pritožila zapustnikova mati. Navaja, da je šele, ko je prejela sklep o dedovanju, ugotovila, da je prevarana. Ob natančnem pregledu sklepa in dokumentov je ugotovila, da je na kreditni pogodbi, ki jo je sklenil pokojni sin vpisana kot solidarni porok, in da je pokojni vložil tudi večjo vsoto denarja pri neki finančni ustanovi, da zneska ne more zanesljivo ugotoviti, vendar bi ga sodišče v zapuščinski masi moralo upoštevati. Obseg zapuščine kot tudi njena vrednost tako ni bila pravilno ugotovljena in znatno presega terjatve iz zapuščine. Tožnica je bila v zmoti, ko je prepustila drugemu dediču J. K. svoj dedni delež, ne da bi ta prevzel tudi vse obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica je v zapuščinski zadevi po pokojnem sinu, opravljeni dne 18.12.2008 pristopila k dedovanju in svoj dedni delež odstopila bivšemu možu J. K.. Tožnica pravi, da kot prava neuka stranka ni opazila, da bi moralo biti k njeni izjavi, da prepušča J. K. svoj dedni delež vpisan tudi dodatek, „v primeru, če bo ta prevzel vse obveznosti“.

Pri odstopu dednega deleža drugemu dediču gre sicer za neodplačno razpolaganje in gre torej za pogodbo, v kateri pa seveda mora priti do soglasja volj. V času, ko je sedanja pritožnica izjavila, da odstopa svojo dediščino sodediču, ni mogla biti njena volja nič drugega kot to, da odstopa tisti del premoženja, ki je bil takrat znan in da ga je bila pripravljena z neodplačnim razpolaganjem prenesti v korist drugega zakonitega dediča. O premoženju, ki doslej še ni bilo predmet postopka na prvi stopnji (večja vsota denarja vložena pri neki finančni ustanovi) pa v pritožbenem postopku ni mogoče odločiti, ampak bo o tem vprašanju najprej moralo zavzeti stališče sodišče prve stopnje.

Ker torej prvostopno sodišče dedne izjave pritožnice ni napačno razlagalo in je izdalo sklep v skladu z vsebino po pritožnici podane izjave, pritožba ni utemeljena. Dedič, ki je v zapuščinskem postopku podal izjavo, da svoj dedni delež odstopa določenemu dediču, te izjave ne more preklicati, lahko pa zahteva razveljavitev, če je dal izjavo zaradi sile, grožnje, zvijače ali če je bila dana v zmoti, a ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ampak s tožbo (2. odstavek 138. člena Zakona o dedovanju). Tožnica tako s pritožbenimi razlogi ni uspela izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. člen ZD).