Jedro

Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega ravnanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Šele na ta način je storilcu omogočena učinkovita obramba.

V obravnavanem primeru se storilcu očita le, da ni upošteval odredbe varnostnika, ker se je uprl njegovi fizični sili in odšel iz trgovine. Ker je glede na pravno podlago (taksativnih) odredb varnostnika osem in ker iz PN oziroma opisa dejanja prekrškovnega organa ne izhaja, katere odredbe varnostnika storilec, ki je tudi sam klical policijo in počakal na parkirišču trgovine Hofer, ni spoštoval (ali ugotavljanje istovetnosti ali preprečitev izstopa iz varovanega območja ali zadržanje osebe...), povzet opis izvršitvenega ravnanja prekrška po 3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1 tako ne vsebuje tudi navedbe konkretnih okoliščin, ki bi ravnanje opredeljevale kot historičen in dokazljiv dogodek, temveč zajema le abstraktno pravno normo, kar pa ne zadosti zahtevi po ustrezni konkretizaciji izreka, ki bi storilcu omogočala učinkovito obrambo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa št. 0000123211433 z dne 27. 7. 2021 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ter zaradi prekrška po 3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnih določb ZP-1 in kršitve predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in temu ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo zagovornik storilca nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je prekrškovni organ z navedenim PN storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po _prvem odstavku 6. člena ZJRM-1,_ ker je varnostnika, ki ga je opazoval v trgovini Hofer, pričel pošiljati v ″pičko materino″ ter vzpodbujati k pretepu s tem, da ga je vabil iz trgovine in govoril, da bo še videl, ter z opisanim ravnanjem pri varnostniku povzročil občutek strahu in ogroženosti, ter prekrška po _3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1_, ker je varnostnik storilca potem, ko je plačal kupljene artikle, želel za blagajno ustaviti do prihoda policije, on pa ga je odrinil od sebe, da je varnostnik padel po tleh in mu s tem onemogočil izvedbo ukrepa.

6. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko se je storilec branil s trditvami, da ni kršil ničesar, saj je šel le v trgovino kupovati izdelke, da ga je varnostnik nadlegoval in bil nesramen do njega in po njegovem mnenju pijan, dopolnilo dokazni postopek ter zaključilo, da storilcu obravnavana prekrška nista dokazana.

Pri tem je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče ugotovilo: - da sta v kritičnem času policijo klicala oba, tako varnostnik kot storilec ter da je storilec do prihoda policije počakal na parkirišču trgovine Hofer, - da je po izjavi storilca policistom, le-ta varnostnika lepo opozoril, da naj ne hodi za njim na tako majhni razdalji, nato pa je varnostnik napadel njega in ne obratno, - da je po izjavi varnostnika policistom, varnostnik uporabil fizično silo, da bi storilca zadržal do prihoda policije, - da je storilec zahteval od policistov, da se preveri morebitna alkoholiziranost varnostnika, vendar le ti tega niso storili, ker nimajo pooblastila segati v delo varnostnika, - da so policistu v trgovini Hofer glede varnostnih kamer rekli, da ni posnetkov, - da se oškodovanec (varnostnik) zaslišan pred sodiščem ni spomnil nikakršnih podrobnosti predmetnega dogodka, le da je storilec večkrat beračil pred trgovino Hofer, kar je zelo motilo njegovega šefa, nikoli pa storilec ni ničesar vzel. 7. Prekršek po _prvem odstavku 6. člena ZJRM-1_ stori kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

V zvezi z navedenim prekrškom po ZJRM-1 je ob zgoraj ugotovljenem sodišče prve stopnje zaključilo, da ni dokazan niti način storilčevega vedenja, niti povzročitev občutka ogroženosti, ponižanosti, prizadetosti ali strahu, saj je varnostnik pred sodiščem omenjal le beračenje, storilec pa je storitev prekrška zanikal. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, prekrškovni organ izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da navedeni prekršek ni dokazan ter v zvezi s tem izpostavlja izjavo kršitelja ter izjavo storilca, dani pred prekrškovnim organom. S takimi navedbami prekrškovni organ napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato take pritožbene navedbe ne sme vsebinsko presojati. Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da iz izjave storilca dane policistu dne 27. 7. 2021 ne izhaja, da bi varnostnika pošiljal v ″pičko materino″ oziroma da bi ga vabil k pretepu, zato pritožba neutemeljeno zaključuje, da očitani prekršek dokazuje že samo ta izjava. Poleg tega je, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, za obravnavani prekršek potrebno dokazati tudi drug, kumulativno predpisan pogoj, to je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

8. Po _3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1_ se z globo od 400 do 600 EUR kaznuje posameznik, če ravna v nasprotju s šestim odstavkom 45. člena. Le ta določa, da oseba ne sme s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabila silo, ovirati ali preprečiti izvedbo ukrepa varnostniku. Ukrepi varnostnika so taksativno našteti v prvem odstavku 45. člena, iz katerega izhaja, da sme varnostnik pri opravljanju nalog zasebnega varovanja, če so ogroženi življenje, osebna varnost, premoženje, če je kršen red ali javni red na varovanem območju, uporabiti naslednje ukrepe: opozorilo, ustna odredba, ugotavljanje istovetnosti, površinski pregled, preprečitev vstopa oziroma izstopa z varovanega območja, zadržanje osebe, uporaba fizične sile ter uporaba sredstev za vklepanje in vezanje.

Pritožba sicer glede na povzeto pravno podlago pravilno opozarja, da se je oseba dolžna ravnati v skladu z ukrepi varnostnika ter da bi moral storilec počakati do prihoda policije, vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja ravno to, torej da je storilec ob prihodu policije bil na kraju prekrška.

Vsaka prekrškovna odločba mora vsebovati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se posameznemu obdolžencu očita protipravno ravnanje v prekrškovnem postopku. To pomeni, da mora konkretno ravnanje posameznika biti subsumirano pod konkretno pravno normo in šele takrat je zadoščeno standardu konkretizacije glede opisa protipravnega ravnanja, ki se posamezniku očita. Opredelitev prekrška zato terja opis izvršitvenega ravnanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Šele na ta način je storilcu omogočena učinkovita obramba.

Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da očitani prekršek ni dokazan, vendar sodišče druge stopnje zaključuje, da ta prekršek v z ZSV izpodbijanem PN niti ni ustrezno konkretiziran. V obravnavanem primeru se namreč storilcu očita le, da ni upošteval odredbe varnostnika, ker se je uprl njegovi fizični sili in odšel iz trgovine. Ker je glede na pravno podlago (taksativnih) odredb varnostnika osem in ker iz PN oziroma opisa dejanja prekrškovnega organa ne izhaja, katere odredbe varnostnika storilec, ki je tudi sam klical policijo in počakal na parkirišču trgovine Hofer, ni spoštoval (ali ugotavljanje istovetnosti ali preprečitev izstopa iz varovanega območja ali zadržanje osebe...), povzet opis izvršitvenega ravnanja prekrška po 3. točki drugega odstavka 89. člena ZZasV-1 tako ne vsebuje tudi navedbe konkretnih okoliščin, ki bi ravnanje opredeljevale kot historičen in dokazljiv dogodek, temveč zajema le abstraktno pravno normo, kar pa ne zadosti zahtevi po ustrezni konkretizaciji izreka, ki bi storilcu omogočala učinkovito obrambo. Vsled temu pritožbeno sodišče zaključuje, da je sicer izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna, vendar iz drugih, zgoraj navedenih razlogov (saj nekonkretizirano očitanega prekrška niti ni mogoče dokazati).

9. V odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).