Jedro

Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno. ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta posojilna pogodba ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjena dne 30. 12. 2013 med tožečo stranko in toženo stranko, v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 698/2013 notarke M. Z., nična. Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da se naroka dne 22. 5. 2017 res ni udeležil, se je pa udeležil naroka dne 19. 6. 2017. Sodišče je ta narok razpisalo po lastni presoji in zato ni imelo utemeljenih razlogov, da tožnika, ki je bil na njem prisoten, ni zaslišalo. Stranka namreč pravice do zaslišanja ne more izgubiti, tožnikovo zaslišanje pa tudi ne bi zavleklo postopka. Ker sodišče tožnika neutemeljeno ni zaslišalo, mu je kršilo pravico do enakega varstva pravic ter nedopustno poseglo v njegovo pravico do izjavljanja. Tožnikova pooblaščenka je že na naroku dne 22. 5. 2017 opozorila, da ni prejela vabil za tožnika, to dejstvo pa je bilo sodišču kasneje sporočeno še s pisnim dopisom. Takšni opozorili predstavljata verodostojen dokaz o resničnosti navedb pooblaščenca. Tudi sicer sodišče ni navedlo, zakaj šteje stečajno upraviteljico za tožnikovo zakonito zastopnico, saj ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo predmet spora premoženje, ki spada v stečajno maso. Prenagljena je zato odločitev, da je bilo vabilo na narok dne 22. 5. 2017 tožniku pravilno vročeno po pooblaščencu stečajne upraviteljice. Pritožnik vztraja, da med njim in stečajnim dolžnikom pooblastilno razmerje ne obstoji, saj je pooblastilo odvetniku podelila upraviteljica. Tožnik je predlagal, da sodišče opravi poizvedbe o višini toženkinih prejemkov iz naslova denarne socialne pomoči oziroma otroškega dodatka za leti 2013 in 2014 ter pridobi odločbo o priznanju otroškega dodatka za navedeni leti ter izpis prometa s toženkinega transakcijskega računa. Z izvedbo teh dokazov bi bilo mogoče ugotoviti, ali je toženka razpolagala s sredstvi, ki bi jih lahko posodila tožniku. Prav tako bi bili iz navedenih listin razvidni podatki o premoženjskem stanju toženkinega partnerja, ki naj bi prispeval del sredstev za posojilo. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je stranki postavilo v neenakopraven procesni položaj in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženkin partner prispeval denar za posojilo. Njegova družba je namreč po organizacijski obliki družba z omejeno odgovornostjo, iz katere ni mogoče prosto dvigovati denarnih sredstev in jih porabljati za svoje osebne interese.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Ker je stečajni dolžnik procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti, ga mora v postopku, v katerem je predmet tožbenega zahtevka premoženje, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik (drugi odstavek 77. člena in prvi odstavek 78. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 109/2017 z dne 8. 3. 2017 pojasnilo, da gre v konkretni zadevi za postopek, ki vpliva na obseg stečajne mase. Pri tem stališču vztraja. Namen postopka osebnega stečaja je v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP), pri čemer je stečajni upravitelj tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle insolventnega dolžnika ter ga zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic (1. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Njegova skrb je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase. Ker je od odločitve v konkretni zadevi odvisna tako pravica do poplačila toženke iz stečajne mase, kakor tudi njena ločitvena pravica, ni dvoma, da gre za postopek, ki vpliva na obseg stečajne mase.1 Nenazadnje je takšno stališče v pritožbi zoper sklep z dne 14. 12. 2015 zastopal tudi tožnik sam.

7. Stranka, ki nima poslovne sposobnosti in jo mora zato v postopku zastopati zakoniti zastopnik, ne more sama podeliti pooblastila za zastopanje, temveč lahko to v njenem imenu stori le zakoniti zastopnik.2 Ko to stori, se vzpostavi neposredno razmerje med pooblaščencem in po zakonitem zastopniku zastopano stranko, v imenu katere pooblaščenec opravlja pravdna dejanja in kateremu se tudi vročajo vsa sodna pisanja za stranko. Morebitno nasprotje med interesi tožnika in stečajne upraviteljice tega ne spremeni. Slednja mora tako v razmerju do stečajnega dolžnika kot v razmerju do njegovih upnikov svoje dolžnosti opraviti v skladu z zakonom in standardom profesionalne skrbnosti.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje za dne 22. 5. 2017 razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter tožnika nanj vabilo po pooblaščencu z vabilom za zaslišanje stranke. Tožnik na narok ni pristopil, njegova pooblaščenka pa je najprej izjavila, da ji ni znano, zakaj se tožnik naroka ni udeležil, nato pa izpostavila vprašanje, ali je bilo tožniku vročeno vabilo na narok. Po pojasnilu sodišča glede vsebine vročilnice je navedla, da vabil za tožnika ni prejela. Sodišče je na tem naroku zaslišalo toženko in priče, nato pa narok zaradi predložitve overjenih prevodov listinskih dokazov preložilo ter nov narok razpisalo za dne 19. 6. 2017. Tožnik je na narok pristopil in na poziv sodišča pojasnil, da se prejšnjega naroka ni udeležil, ker ni prejel vabila. Sodišče prve stopnje je na zapisnik povzelo dejstva glede zastopanja tožnika ter njegovega vabljenja na predhodni narok; ugotovilo, da je bil tožnik pravilno vabljen, svojega izostanka pa ni opravičil, ter da je pravico biti zaslišan izgubil in zato na naroku ne bo zaslišan. Tožnik je zaradi opustitve zaslišanja uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker na prejšnji narok ni bil pravilno vabljen. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ponovilo stališče, da je tožnik z neopravičenim izostankom z naroka dne 22. 5. 2017 izgubil pravico biti zaslišan.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik na narok dne 22. 5. 2017 ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje je tožnika skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP in drugim odstavkom 261. člena ZPP na narok in zaslišanje pravilno vabilo preko pooblaščenca. Iz vročilnice v spisu izhaja, da sta bili navedeni vabili pooblaščencu pravilno in pravočasno vročeni. Vročilnica ima vse elemente javne listine, zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno, dovoljeno pa je dokazovati, da so dejstva v njej ugotovljena neresnično (četrti odstavek 224. člena ZPP). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik tega dokaznega bremena ni zmogel. Od povprečno skrbne osebe, še posebej, če gre za odvetnika, se pričakuje, da preveri, ali se prejeto pisanje res ujema z navedbo vsebine pošiljke na ovojnici in v primeru neskladja to nemudoma sporoči sodišču. V nasprotju s tem se je tožnikova pooblaščenka na odsotnost vabil v pošiljki začela sklicevati šele, ko je ugotovila, da tožnik na narok ni pristopil. Ker hkrati niti na naroku niti v kasnejšem dopisu tožnik za potrditev teh navedb ni predlagal nobenega dokaza3 (npr. ugotovitev teže pošiljke, iz katere bi bilo mogoče sklepati na število v njej vsebovanih listin, zaslišanje tožnikovega pooblaščenca), dejstva, da se je v pošiljki nahajalo vabilo za njegovo zaslišanje, ni uspel izpodbiti.

10. Utemeljena pa je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki tožnika ni zaslišalo na naroku dne 19. 6. 2017. 11. Stranka ima z namenom dokazovanja resničnosti svojih trditev pravico biti zaslišana. Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zaslišita obe stranki. Izjeme od tega pravila so določene v 258. členu ZPP. Med drugim lahko sodišče zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP). Navedena izjema izhaja iz domneve, da stranka, ki se ne odzove vabilu sodišča na zaslišanje, ne želi biti zaslišana. Gre za odraz prostovoljnosti zaslišanja strank, slednja pa je na eni strani odsev razpravnega načela, na drugi strani pa privilegija zoper samoobtožbo.4 Hkrati ta izjema varuje načelo ekonomičnosti postopka ter nasprotni stranki zagotavlja pravico do sojenja v razumnem roku.

12. Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok dne 22. 5. 2017, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok5, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno.6 ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve je izjema od pravila obojestranskega zaslišanja strank iz drugega odstavka 258. člena ZPP izraz načel prostovoljnosti zaslišanja strank in ekonomičnosti postopka. Zavrnitev zaslišanja zgolj iz razloga, ker se stranka ni udeležila predhodnega naroka, pa ne zasleduje teh načel, temveč predstavlja ukrep kaznovanja. Takšen ukrep, ki razen discipliniranja stranke ne zasleduje kakšnega drugega legitimnega cilja, predstavlja prehud in s tem neupravičen poseg v pravico stranke do zaslišanja. Neutemeljeni so pomisleki toženke v odgovoru na pritožbo, da bi sprejeto stališče pripeljalo do taktičnega izostajanja strank z narokov. Najprej zato, ker stranka z izostankom z naroka vedno tvega, da bo sodišče na naroku glavno obravnavo končalo ne da bi jo zaslišalo; drugič zato, ker dolžnost sodišča zaslišati stranko na kasnejšem naroku ni brezpogojna, in tretjič zato, ker bo sodišče takšno ravnanje stranke lahko vedno upoštevalo v okviru dokazne ocene.

13. Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.7

14. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, saj bo sodišče prve stopnje lažje in hitreje odpravilo ugotovljeno postopkovno kršitev ter dopolnilo dokazni postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožnika povabiti na zaslišanje in ga v primeru, da se bo vabilu odzval, tudi zaslišati. Če se bo po zaslišanju tožnika to izkazalo za potrebno, bo moralo izvesti tudi dokaze, s katerimi dokazuje, da toženka ni razpolagala z denarnimi sredstvi za posojilo, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da na podlagi do sedaj izvedenega dokaznega postopka v dokazne zaključke sodišča v tej smeri ni podvomilo.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 81/2016 z dne 26. 2. 2016 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 530/2015 z dne 25. 8. 2015 2 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Dor 21/2017 z dne 20. 4. 2017 in X Ips 251/2016 z dne 30. 11. 2016 3 Izjava odvetnika na naroku in njegov dopis ne predstavljata dokaza, temveč navedbo. 4 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 515. 5 Npr. zaradi poteka časa, ki je bil predviden za narok. 6 Ker bi npr. sodišče že razpravljalo o višini zahtevka, zaslišanje stranke pa bi bilo predlagano le glede temelja - primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 332/2006 z dne 9. 10. 2008. 7 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 1231/2008 z dne 31. 5. 2012 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 626/2015 z dne 26. 8. 2015