Jedro

Tožnica ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „novinar specialist“. Posledično je že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „novinar urednik“. Tožnica bi imela pravico to zahtevati skladno s 17. členom ZDR-1 le v primeru, če pisna pogodba ne bi bila sklenjena in bi opravljala delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa naj bi opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.

Tožnica v spornem obdobju ni opravljala del in nalog delovnega mesta "novinar urednik", zato ni upravičena do plače za to delovno mesto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izročitev podpisane pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „novinar urednik“, za osnovno plačo 37. plačnega razreda, za nedoločen čas od 30. 1. 2012 dalje in za delo v A. centru B.. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači med plačo za navedeno delovno mesto in plačo, ki jo je prejela za obdobje od meseca februarja 2012 do avgusta 2016, v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici izplačevati plačo za najmanj 38. plačni razred od 1. 9. 2016 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka ter da je dolžna toženki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.013,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče dokazni postopek koncentriralo le na vprašanje, ali tožnica opravlja naloge iz opisa delovnega mesta, kot je določeno v sistemizaciji del, pri čemer ni upoštevalo dejstva, da drugi, ki so zaposleni na delovnem mestu „novinar urednik“, delajo enako delo kot tožnica. Sodišče je v zvezi z vsebino dela napačno iskalo elemente o delu tožnice kot urednice, saj se tožbeni zahtevek ne nanaša na delovno mesto „urednik oddaj“. Napačno je zato izhajalo iz predpostavke, da bi tožnica morala dokazati, da ureja oddaje. Ker se tožbeni zahtevek ni nanašal na delovno mesto „urednik oddaj“, je izpodbijana sodba za tožnico sodba presenečenja, zato prilaga izpis iz sistematizacije del tudi za to delovno mesto, ki ga iz navedenega razloga ni predložila že pred sodiščem prve stopnje. Napačno je tudi sklepanje sodišča, da bi morala tožnica voditi več kot 5 zaposlenih, da bi bila upravičena do plače delovnega mesta „novinar urednik“. Iz sodbe in tudi iz izpovedb prič je jasno razvidno, da se pojma usklajevanje in vodenje zamenjujeta oziroma se med pojmoma nepravilno razume razlika. Tožnica po opisu del za delovno mesto „novinar urednik“ ni dolžna nikogar voditi, zato je odločitev napačna, saj je sodišče dejansko odločalo o vodenju in ne o usklajevanju. Tožnica snemalni ekipi in drugim ni nadrejena v smislu vodenja, ampak v smislu usklajevanja dela, kot to izhaja iz same sistematizacije del. Prav tako se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni odgovorna za usklajevanje dela nad 5 zaposlenih, saj to ne izhaja iz izpovedb prič. Sodišče je spregledalo izpoved priče C.C., ki je izpovedala, da tako D.D. kot tudi E.E. ne usklajujeta dela nad 5 oseb, čeprav sta zaposlena na delovnem mestu „novinar urednik“, kar pomeni, da delajo enako delo in na enak način kot tožnica. Diskriminatorna je torej zahteva, da bi za vse novinarje urednike veljala enaka merila, le za tožnico bi bila ta bistveno strožja. Sodišče je spregledalo tudi del izpovedbe priče dr. G.G., iz katere izhaja, da je tožnica delala delo, ki je v vsem primerljivo z delom oseb, s katerimi ima toženka sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „novinar urednik“. Iz izpovedbe te priče tudi izhaja, da za zaposlitev na določenem delovnem mestu ni pomembno, ali zaposleni delajo enako delo, ampak je pomembno, kdo se uredniku zdi bolj primeren za nagrado. Tožnica je torej upravičena do pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „novinar urednik“, ker dela enako delo kot druge osebe, ki so zaposlene na tem delovnem mestu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnica od 30. 1. 2012 dalje dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta „novinar urednik“ in ali je zato upravičena do plače, ki je določena za to delovno mesto. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja (kar med strankama tudi ni bilo sporno), da ima tožnica od dne 30. 1. 2012 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „novinar specialist“. Posledično je že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „novinar urednik“. Tožnica bi imela pravico to zahtevati skladno s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) le v primeru, če pisna pogodba ne bi bila sklenjena in bi opravljala delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa naj bi opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.1 Tožnica pa lahko po določbi 44. člena ZDR-1 zahteva, da ji je delodajalec dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. V sodni praksi je zavzeto stališče, da navedena delodajalčeva dolžnost po določbi 44. člena ZDR-1 obstaja ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če bi torej toženka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „novinar specialist“ tožnici odredila opravljanje dela delovnega mesta „novinar urednik“, bi ji morala za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.

7. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je tožnica dejansko opravljala dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta „novinar urednik“, pri čemer je primerjalo opisa obeh delovnih mest in zaključilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala del in nalog delovnega mesta „novinar urednik“. Opis nalog za delovno mesto „novinar urednik“ se od delovnega mesta „novinar specialist“ razlikuje v tem, da je novinar odgovoren za usklajevanje nad 5 zaposlenih ter da poroča z dogodkov. Za delovno mesto „novinar specialist“ pa je predvideno, da je odgovoren za usklajevanje do 5 zaposlenih ter da raziskuje vsebinske sklope in nudi podporo pri oblikovanju oddaj. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno poudarilo, da dejstvo, da so nekaterim delavcem toženke ponudili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „novinar urednik“ kot obliko napredovanja, ni bistveno. Napačno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo le ugotavljati, ali tožnica ne opravlja nalog iz opisov delovnih mest, kot so določene v sistemizaciji del, ampak bi moralo tudi upoštevati, da drugi, ki delajo na delovnem mestu „novinar urednik“, delajo enako delo kot tožnica. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, ker s takšnimi trditvami, ki so pritožbena novota in jih tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni izpostavila, tožnica v okviru postavljenega tožbenega zahtevka sploh ne more uspeti. Z zatrjevanjem diskriminacije namreč ni mogoče utemeljevati tožbenega zahtevka za plačilo po dejansko opravljenem delu. Za kršitev prepovedi diskriminacije ZDR-1 v 8. členu predvideva odškodninsko odgovornost delodajalca, ne more pa navedena kršitev utemeljevati tožbenega zahtevka za izročitev nove pogodbe o zaposlitvi (kar ne more že iz razloga, obrazloženega v prejšnji točki) kot tudi ne tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači oziroma plačila po dejansko opravljenem delu. Iz navedenega razloga so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe glede neupoštevanja izpovedb prič C.C. in dr. G.G. v zvezi z domnevno diskriminacijo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče in priče zamenjujejo pojem usklajevanje in vodenje oziroma se nepravilno razume razlika med pojmoma, saj tožnica po opisu del za delovno mesto „novinar urednik“ ni dolžna nikogar voditi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe dosledno uporablja pojem usklajevanje, ki ga ne zamenjuje s pojmom vodenja. Tudi vsebinsko razume pojem kot odgovornost tožnice, da bi morala delo zaposlenih usklajevati in ne voditi. To izhaja iz obrazložitve, da novinar zgolj prijavi svojo potrebo po snemalni ekipi in montaži ter si jo tako zagotovi preko urednika in centralne planske službe, ki nato skupaj z urednikom razporeja konkretne ekipe. Posledično iz tega izhaja, da tožnica sama ne usklajuje dela snemalne ekipe in montaže, saj so za uskladitev odgovorni drugi. Pritožba povsem pavšalno navaja, da zamenjava med pojmoma vodenje in usklajevanje izhaja tudi iz izpovedb prič, pri čemer ne navede katerih. Enako pavšalno navaja, da iz izpovedb prič ne izhaja, da tožnica ni odgovorna za usklajevanje dela nad 5 zaposlenih. Kljub temu pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno ne drži. Priča dr. G.G. je izrecno izpovedala, da v primeru sodelovanja novinarja s produkcijsko ekipo ne gre za razmerje podrejenosti in nadrejenosti ali za to, da bi nekdo koordiniral in bi nato njegova odločitev obveljala, ampak se usklajevanje zgodi obojestransko, torej je novinar lahko tudi prisiljen spremeniti svoj načrt. Iz tega izhaja, da ne gre za odgovornost za usklajevanje zaposlenih, saj je tudi naloga tožnice, da svoje delo usklajuje s sodelavci. Enako izhaja iz izpovedbe priče C.C., ki je izpovedala, da tožnica ne usklajuje dela, da novinar sicer na terenu koordinira delo s snemalno ekipo, pove svoje želje, vendar je to dogovor obeh. Tudi kot priča zaslišan H.H. je izpovedal, kako razume pojem usklajevanje ter da tožnica tega ni opravljala. Prav tako iz izpovedbe I.I. ne izhaja, da bi pojem usklajevanja zamenjevala z vodenjem, iz njene izpovedbe izrecno izhaja, da novinarji zgolj prijavijo potrebo uredniku, nato pa ona na podlagi naročila s strani urednika razporedi snemalne ekipe. Enako izhaja iz izpovedbe J.J.. Tožnici tako v predmetnem postopku ni uspelo dokazati njenih trditev, da usklajuje delo novinarjev, ki pripravljajo posamezne prispevke, snemalcev, delavcev arhiva, delavcev montaže, delavcev studia ter da usklajuje predloge posameznih sodelavcev z zahtevami nadrejenih urednikov. Poleg tega tudi tožnica sama v pritožbi navaja (ko se sklicuje na izpovedbo priče C.C.), da dela enako delo in na enak način kot D.D. in E.E., ki ne usklajujeta dela nad 5 zaposlenih. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da tožnica ni odgovorna za usklajevanje dela nad 5 zaposlenih.

9. Sodišče prve stopnje ni zmotno presojalo nalog in del iz opisa delovnega mesta „urednik oddaj“, saj je preverjalo le, ali je tožnica dejansko opravljala naloge in dela iz opisa delovnega mesta „novinar urednik“ in ne delovnega mesta „urednik oddaj“. Delovno mesto „urednik oddaj“ je sodišče prve stopnje omenilo le v delu, v katerem je povzelo izpovedbo priče dr. G.G., z namenom opredelitve do tožničinih navedb, s katerimi je utemeljevala opravljanje dela novinarja urednika. Trdila je, da je sama izbirala teme in snovala oddajo, medtem ko novinarji zgolj prispevajo svoje prispevke. Sodišče prve stopnje tožnici v tem delu ni verjelo, kar je dodatno obrazložilo s tem, da odločitev, ali se bo sledilo predlogu novinarja ter odločitev o vsebini in o načrtovanju (snovanju) oddaj sprejme urednik oddaj, kot je to izpovedala priča dr. G.G.. Posledično zato ni verjelo tožnici, da bi to opravljala ona sama.

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala del in nalog delovnega mesta „novinar urednik“, pravilno presodilo, da ni upravičena do plače za to delovno mesto. Njen zahtevek za plačilo razlike v plači zato ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016.