Jedro

Med strankama je bilo sporno, ali je toženec poleg najema zabojnika dolžan plačati tudi storitve odvoza, predelave in odlaganja kosovnih odpadkov (storitve ravnanja s kosovnimi odpadki). Toženec ni zanikal, da so pravila tožeče stranke o brezplačnem odvozu kosovnega materiala (do 2m³) in o plačljivemu odvozu nad 2m³ javno objavljena in dostopna, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ga zavezujejo (tretji odstavek 120. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 604,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21. 12. 2019 dalje do plačila in v istem roku plačati stroške postopka v znesku 102,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil toženec. Navaja, da se je pri tožeči stranki dne 6. 11. 2019 res pozanimal glede najema zabojnika za kosovne odpadke in mu je bila pojasnjena cena dnevnega najema. Ni bil pa opozorjen na plačljiv odvoz odpadkov, saj bi se v tem primeru odločil za privatni odvoz na odpadno deponijo, ki ni plačljiv. Res se je o predmetni zadevi pogovarjal z gospo A. A., ni pa res, da ga je gospa seznanila s ceno odvoza, obdelave in odlaganje odpadkov ter za najem zabojnika. Od tega drži le, da je bil seznanjen s ceno dnevnega najema zabojnika in da mu je bil s strani gospe A. A. posredovan obrazec za najem zabojnika. Ni res, da je tožeča stranka oziroma gospa A. A. tožencu oziroma B. B. ponudila pisno ponudbo. Res je, da je voznik predčasno odpeljal zabojnik 18. 11. 2019, vendar se s tožencem ni dogovarjal za dovoz novega zabojnika. Ne strinja se, da ni relevantno, ali je stranka seznanjena z vsemi pogoji. Pravila so javno objavljena, vendar glede na to, da je toženec oziroma B. B. telefonsko kontaktirala uslužbenko javnega podjetja, zadolženo za te zadeve, je bil toženec prepričan, da ga bo ta uslužbenka z vsemi pogoji in pravili tudi seznanila, vendar ga je le o tem, kaj spada med kosovni material in kasneje po e-mailu poslala obrazec za najem zabojnika. Toženec se ne strinja, da je sodišče zavrnilo zaslišanje priče B. B. in preverbo telefonskega pogovora med B. B. in A. A. Ne strinja se z navedbo sodišča, da je ugotovilo vsa pravna dejstva že na podlagi navedb pravdnih strank in izvedenih listinskih dokazov, saj iz sodbe izhaja, da je upoštevalo navedbe le ene, to je močnejše stranke v postopku. Kršena mu je bila pravica do pravičnega sojenja.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 6. Ta dejstva pa so: - toženec (zanj B. B.) je pisno naročil najem zabojnika 7m³ za odvoz kosovnega materiala, ki je bil opravljen dne 18. 11. 2019; - glede na količino kosovnega materiala je bil potreben dodaten odvoz, zato je istega dne (18. 11. 2019) voznik pripeljal na naslov toženca izpraznjen zabojnik, v katerega je toženec dodatno odložil še 580 kg kosovnega materiala (ob prvem odvozu 1.820 kg), zabojnik je bil odpeljan 21. 11. 2019; - na podlagi konkludentnega dejanja je bila pogodba sklenjena tudi za dodatni odvoz.

7. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec dolžan opravljeno storitev plačati na podlagi 10. alineje drugega odstavka 26. člena Odloka o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2012), ki določa, da je uporabnik dolžan plačati opravljene storitve javne službe v roku, določenem na računu. Pravilno je tudi stališče prve stopnje, da toženec ne more uspeti z ugovorom, da o (vseh) stroških s strani tožeče stranke ni bil obveščen. Med strankama je bilo namreč sporno, ali je toženec poleg najema zabojnika dolžan plačati tudi storitve odvoza, predelave in odlaganja kosovnih odpadkov (storitve ravnanja s kosovnimi odpadki). Toženec ni zanikal, da so pravila tožeče stranke o brezplačnem odvozu kosovnega materiala (do 2m³) in o plačljivemu odvozu nad 2m³ javno objavljena in dostopna, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ga zavezujejo (tretji odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika).

8. Ker po povedanem ni odločilno, ali je zaposlena pri tožeči stranki res dodatno opozorila B. B. na pogoje odvoza kosovnega materiala, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba zaslišati predlaganih prič in preveriti telefonskega pogovora med omenjenima. Ne gre torej za to, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo le navedbe tožeče stranke.

9. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).