Jedro

Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se lahko opredelil do okoliščin, ki so bistvene za odločitev.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Komunalne inšpekcije Občine Ilirska Bistrica, št. 0611-7/2019-5 z dne 7. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Inšpektorica Komunalne inšpekcije Občine Ilirska Bistrica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 0611-7/2019-5 z dne 7. 7. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana ali prvostopenjska odločba), odločila: da mora tožnik v roku trideset dni po prejemu te odločbe ob meji s parc. št. 000 k.o. ...1 (JP ...) odstraniti zid ob stanovanjskem objektu ... - betonsko, železno in kovano ograjo ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje (1. točka izreka); da mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti prvostopenjski organ (2. točka izreka); da bo, če v omenjenem roku ne bo opravil naložene obveznosti, opravljena upravna izvršba s prisilitvijo (3. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe uvodoma izhaja, da je bila izdana na podlagi nadzora nad izvajanjem določb Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ) v zvezi z gradnjo zidu ob stanovanjski hiši ..., v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da je ob meji med parcelo št. 000, ki je kategorizirana občinska cesta JP ..., s parcelo št. 111, pred vhodom v stanovanjski objekt postavljen zid iz betonskih zidakov v višini cca 1 m s štirimi nadvišanji v skupni višini cca 1,5 m, v nadaljevanju betonske ograje pa so kot ograja postavljena še železna vrata, ki zapirajo dostop na parcelo 111, lastnik katere je tožnik. Ta je v postopku izjavil, da je meja parcele z javnim dobrim še dva metra od postavljene ograje, zato ni naredil nič v nasprotju s predpisi. Pojasnil je še, da je bil pred leti ob tej poti star objekt, ki se je rušil, pri čemer poti sprva niti ni bilo, temveč je tam skozi tekel potok. Pot se je naredila šele pozneje, a je bila sprva tako ozka, da je lahko šel skozi samo voz, zato so jo po obnovi zrušenega objekta dodatno pomaknili v njihovo parcelo, da gre lahko mimo tudi kombi. Po tožnikovih navedbah je od zidu do meje parcele v najmanjšem delu odmik pol metra. Kot je še navedel, bo skušal takoj pridobiti vsa potrebna soglasja za postavljeno ograjo.

3.Pri kontrolnem ogledu na kraju samem dne 1. 7. 2020 je bilo nato ugotovljeno, da tožnik kljub izdani odredbi na zapisnik pri zaslišanju dne 6. 3. 2020, s katero mu je bila naložena odstranitev postavljenega zidu in vzpostavitev v prejšnje stanje, ni poskrbel za izpolnitev naložene obveznosti, temveč je med nadvišanji zidu iz betonskih zidakov in na odprtini med zidom ter stanovanjskim objektom dodatno namestil kovano ograjo.

4.Prvostopenjski organ, ki svojo pristojnost opira na določbo drugega odstavka 8. člena GZ, nato pojasni, da po prvem odstavku 5. člena GZ gradbeno dovoljenje za enostaven objekt ni potrebno, vendar je po 2. točki 11. člena GZ investitorjeva obveznost, da pri objektih, za katere ni predpisano gradbeno dovoljenje po tem zakonu, zagotovi, da niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, gradbenimi in drugimi predpisi ter pridobi mnenja oziroma soglasja ali druga dovoljenja, če je to določeno z drugimi predpisi. Z Uredbo o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/2018, v nadaljevanju: Uredba/GZ) velja ograja za enostaven objekt, opredeljen v določbi tretjega odstavka 5. člena Uredbe/GZ, če izpolnjuje poleg splošnih meril iz tega člena še merila iz Priloge 1 te uredbe, med drugim pogoj, da njena višina ne presega 2,2 m. Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na podlagi vpogleda v podatke spletnega portala Geografski informacijski sistem (v nadaljevanju: GIS), konkretneje Poročila o parceli, ugotovljeno, da parcela 111 po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju: ARSO) spada v vplivno območje regijskega parka Škocjanske jame, po podatkih Ministrstva za kulturo pa je opredeljena kot naselbinska dediščina. Glede na navedeno je za izvajanje gradnje enostavnega objekta potrebno pridobiti mnenje Občine Ilirska Bistrica glede usklajenosti z občinskim prostorskim načrtom (v nadaljevanju: OPN) in soglasje te občine za dela v varovalnem pasu občinske ceste ter soglasje ARSO in soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD). V skladu z zgoraj navedenim prvostopenjski organ zaključuje, da tožnik v zvezi s postavljenim objektom (zidom iz betonskih zidakov in železno ter kovano ograjo) ni izpolnil svojih obveznosti, saj za objekt, za katerega sicer ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, ni pridobil potrebnih mnenj in soglasij ter posledično ni zagotovil skladnosti objekta s prostorskim izvedbenim aktom, zato gre za nelegalen objekt. Izrečeni ukrep tako temelji na določbi prvega odstavka 82. člena GZ, po kateri občinski inšpektor v primeru nelegalnega objekta odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca.

5.Župan Občine Ilirska Bistrica je z odločbo, št. 061-7/2019-10 z dne 17. 9. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka ter še odločil, da v postopku reševanja pritožbe niso nastali posebni stroški.

6.Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe, drugostopenjski organ (v nadaljevanju tudi: toženka) ugotavlja, da je prvostopenjski organ po prejemu pritožbe sestavil zapisnik o dopolnitvi ugotovitvenega postopka, št. 061-7/2019-8 z dne 29. 7. 2020 (v nadaljevanju: zapisnik o dopolnitvi ugotovitvenega postopka), saj je ocenil, da je bil ugotovitveni postopek nepopoln, in ga je zato v skladu z določbami 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) dopolnil v delu, ki se nanaša na materialni predpis. Drugostopenjski organ nato v celoti povzame zapisnik o dopolnitvi ugotovitvenega postopka, iz katerega izhaja, da je po drugem odstavku 8. člena GZ za inšpekcijski nadzor nad obravnavano gradnjo pristojen občinski inšpektor; ker je tožnik zid iz betonskih zidakov - kar je bilo znano že v začetku upravnega postopka - zgradil leta 2015, pa je za ugotavljanje skladnosti gradnje s prostorskimi akti in drugimi predpisi občine treba uporabiti tedaj veljavne predpise, to je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Ta v prvem odstavku 8. člena določa, da se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanje razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte, pri čemer se po določbi 3.a člena ZGO-1 gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar se ne sme postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Nato je, sklicujoč se na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13, v nadaljevanju: Uredba/ZGO-1), pojasnjena definicija enostavnega objekta in da so ti opredeljeni v Prilogi 2 Uredbe/ZGO-1, v kateri je pod 4. točko navedena tudi ograja, katere višina ne presega 2 m. Kot je še pojasnjeno, se objekti, za katere je predpisana pridobitev soglasja zaradi lege v varovalnem pasu ali varovanem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno.

7.Iz zapisnika o dopolnitvi ugotovitvenega postopka izhaja še, da se po Odloku o skupnih prostorskih ureditvenih pogojih za Občino Ilirska Bistrica (Uradne objave Primorskih novic, št. 7/94, v nadaljevanju: Odlok PUP), veljavnem v času gradnje tožnikovega objekta, parcela 111 nahaja v območju stavbnih zemljišč. V 17. členu Odloka PUP so določeni pogoji glede lege objektov, in sicer morajo biti novi objekti od obstoječih stanovanjskih objektov odmaknjeni minimalno 8,0 m ter minimalno 2,0 m od posestne meje, za manjše odmike pa je potrebno pismeno soglasje prizadetih sosedov mejašev. Odmiki od javnih cest morajo biti pri novih objektih usklajeni z obstoječimi predpisi oziroma soglasji njihovih upravljalcev. V tretjem odstavku 29. člena Odloka PUP je določeno, da se dograjevanje in prenavljanje objektov, za katere veljajo pogoji varovanja dediščine ali so v območju, ki so opredeljena kot kulturna dediščina, načrtuje in izvaja s sodelovanjem pooblaščene organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Iz nadaljevanja navedenega zapisnika izhaja tudi: da je v 62. členu Odloka PUP pod zaporedno številko 1 in pod evidenčno številko 20 v Seznam obveznih republiških izhodišč, zavarovanih območij in naravnih vrednot med Ekološko pomembna območja uvrščeno območje Snežnik in Javorniki - Pivka, kamor spada tudi parcela 111; da po tretjem odstavku 63. člena Odloka PUP za posege na zavarovanih območjih, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, izda soglasje Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju: ZRSVN); da je v 64. členu Odloka PUP v seznamu objektov, ki so vpisani ali pripravljeni za vpis v Zbirni register nepremičnine kulturne dediščine Republike Slovenije, pod zaporedno številko 302235 kot kulturna dediščina navedeno tudi Vrbovo - Vas; da se po 65. členu Odloka PUP pri načrtovanju posegov v prostor upoštevajo usmeritve, izhodišča in pogoji za varstvo kulturne dediščine v strokovnem gradivu "Strokovne podlage za spremembe in dopolnitve srednejeročnega in dolgoročnega plana za občino Ilirska Bistrica", ki so priloga Odloka PUP (v nadaljevanju: Strokovne podlage); da je bilo na podlagi vpogleda v podatke portala GIS (Poročilo o parceli) ugotovljeno, da parcela 111 po podatkih ARSO spada v vplivno območje regijskega parka Škocjanske jame, po podatkih Ministrstva za kulturo pa je opredeljena kot naselbinska dediščina; da je bilo vplivno območje regijskega parka Škocjanske jame določeno z Zakonom o regijskem parku Škocjanske jame (v nadaljevanju: ZRPSJ); in da je bila parcela 000 kategorizirana kot občinska cesta (JP ...) z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v občini Ilirska Bistrica (Uradni list RS, št. 13/01), ki glede varovalnega pasa ob občinski cesti v drugem odstavku 33. člena določa, da so gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojne službe za ceste občinske uprave.

8.Po tako izvedeni dopolnitvi postopka prvostopenjski organ ugotavlja, da se enostavni objekti po ZGO-1 ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, da je potrebno pridobiti soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju (JP ..., Vrbovo - Vas, vplivno območje regijskega parka Škocjanske jame), da morajo biti po Odloku PUP odmiki od javnih cest pri novih objektih usklajeni z obstoječimi predpisi oziroma s soglasji njihovih upravljalcev, da za posege na zavarovanih območjih izda soglasje ZRSVN (ekološko pomembno območje Snežnik in Javorniki - Pivka), da se pri načrtovanju posegov v prostor upoštevajo usmeritve, izhodišča in pogoji za varstvo kulturne dediščine (Vrbovo - Vas) ter da so po Odloku o občinskih cestah v Občini Ilirska Bistrica gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojne službe za ceste občinske uprave. Glede na navedeno bi moral tožnik pred začetkom gradnje zidu na parceli 111 ob meji s parcelo 000 predhodno pridobiti soglasje Občine Ilirska Bistrica za gradnjo v varovalnem pasu občinske ceste, soglasje organizacije za varstvo naravne dediščine in soglasje organizacije za varstvo kulturne dediščine, česar pa ni storil, zato dopolnjeni ugotovitveni postopek ne vpliva na že sprejeto odločitev v upravni zadevi.

9.Drugostopenjski organ nato zaključuje, da je organ prve stopnje navedel materialne predpise, ki določajo tožnikove obveznosti, pravna podlaga in katero dokumentacijo je potrebno pridobiti za gradnjo enostavnega objekta pa je bilo tožniku, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 6. 3. 2020, pojasnjeno že pred izdajo izpodbijane odločbe. Zavrača pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj so tožnikove navedbe o izvedenih posegih na parceli zapisane v zapisniku o zaslišanju. Glede pritožbenega ugovora, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, drugostopenjski organ dodaja, da je bil tožniku ukrep za odpravo ugotovljenih nepravilnosti odrejen že na zapisnik o zaslišanju dne 6. 3. 2020, na katerega ni imel pripomb, in kot tak nato povzet v izrek odločbe. Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da odrejeni ukrep ni primeren in sorazmeren, saj je bil tožniku, upoštevaje tudi razmere v skladu z ukrepi preprečevanja morebitnih okužb z nalezljivo boleznijo SARS-CoV-2 (COVID 19), določen primeren rok za odpravo nepravilnosti. Sklepno drugostopenjski organ utemeljuje še odločitev o stroških pritožbenega postopka.

Tožbene navedbe

10.Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naj tudi naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11.V tožbi ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ namreč navaja, da tožnik ni poskrbel za skladnost svojega enostavnega objekta s prostorskim izvedbenim aktom in ni pridobil potrebnega mnenja ali soglasja za njegovo postavitev, pri čemer sicer našteje, katera so ta soglasja, ne navede pa materialnopravnih predpisov, ki določajo tožnikove obveznosti v zvezi s postavitvijo spornega zidu. Zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, upoštevajoč povedano pa je tudi dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Z naknadnim navajanjem predpisov in razlogov toženka pomanjkljivosti izdane odločbe ne more sanirati. Tožnik poudarja, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj ga niti prvo- niti drugostopenjski organ nista seznanila z zapisnikom o dopolnitvi ugotovitvenega postopka, kot to določa četrti odstavek 146. člena ZUP. Z materialnopravnimi predpisi, ki določajo njegove obveznosti pri postavitvi ograje, je bil tako tožnik prvič seznanjen šele s prejemom drugostopenjske odločbe. V zvezi s tem še poudarja, da je v zapisniku z dne 6. 3. 2020 navedeno, katero dokumentacijo bi moral pridobiti, vendar se ta razlikuje od dokumentacije, navedene v drugostopenjski odločbi. Ugovarja tudi, da je toženka zmotno ugotovila, da je bilo že v začetku upravnega postopka znano, da je bil zid zgrajen leta 2015, saj niti iz izpodbijane odločbe niti iz zapisnika z dne 6. 3. 2020 ni razvidno, od kje ta podatek. Tožnik je namreč podatek, da je zid zgradil leta 2015, navedel šele v pritožbi.

12.Glede ugotovitve, da po podatkih GIS, konkretneje Poročila o parceli, parcela 111 spada v vplivno območje regijskega parka Škocjanske jame, po podatkih Ministrstva za kulturo pa je opredeljena kot naselbinska dediščina, tožnik izpostavlja, da s tem Poročilom ni bil seznanjen, četudi bi v njem zapisani podatki držali, pa to za tožnika še ne pomeni obveznosti pridobivanja soglasij. Dalje navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da po 62. členu Odloka PUP parcela 111 sodi v Ekološko pomembno območje Snežnik in Javorniki - Pivka, vendar, kot opozarja tožnik, to iz citiranega člena ni razvidno, saj iz le-tega izhaja zgolj to, da območje Snežnik in Javorniki - Pivka predstavlja Ekološko pomembno območje. Opozarja še, da so v 62. členu Odloka PUP določena Ekološko pomembna območja in Zavarovana območja, pri čemer ZRSVN po tretjem odstavku 63. člena Odloka PUP izda soglasje za tiste posege na zavarovanih območjih, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Odlok PUP torej ne določa, da je soglasje tega zavoda treba pridobiti tudi za posege na Ekološko pomembnih območjih. Prav tako iz 64. člena Odloka PUP izhaja, da je območje Vrbovo - Vas šele pripravljeno za vpis v Register kulturne dediščine, in ne, da je vanj vpisano. Tudi sicer pa je v 65. členu Odloka PUP določeno, da se pri načrtovanju posegov v prostor upoštevajo usmeritve, izhodišča in pogoji za varstvo kulturne dediščine, določeni v Strokovnih podlagah, kar pomeni, da četudi bi parcela 111 spadala v kulturno dediščino, Odlok PUP ne določa, da je potrebno pridobiti soglasje ZVKD, temveč le, da je treba upoštevati usmeritve, določene s Strokovnimi podlagami. Ali so bile te usmeritve upoštevane, pa toženka ni ugotavljala. Tožnik v zvezi z ugotovitvijo toženke, da bi moral v zvezi z gradnjo pridobiti tudi soglasje Občine Ilirska Bistrica za poseg v varovalni pas občinske ceste, opozarja, da iz ugotovitvenega postopka ne izhaja, da je sporni zid zgrajen v varovalnem pasu občinske ceste, saj iz izpodbijane odločbe ne izhaja, koliko znaša varovalni pas in kje je postavljen zid. Poleg tega je tožnik na zaslišanju dne 6. 3. 2020 poudaril, da meja parcele z javnim dobrim poteka dva metra stran od postavljene ograje, zato bi upravna organa morala ugotavljati, ali sporni zid dejansko stoji v varovalnem pasu. Tožnik še navaja, da v času gradnje zidu ni veljal GZ, temveč ZGO-1, po katerem je bilo za izvajanje nadzora nad določbami gradbenega zakona pristojno ministrstvo za okolje in prostor, ne pa komunalna inšpekcija, zato je izpodbijana odločba nezakonita, ker jo je izdal stvarno nepristojen organ, s tem pa je bilo poseženo tudi v tožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

13.V nadaljevanju tožbe izpostavlja, da je po izdaji izpodbijane odločbe prejel lokacijsko informacijo Občine Ilirska Bistrica z dne 20. 7. 2020 (v nadaljevanju: lokacijska informacija), ki obravnava pogoje za gradnjo objektov oziroma za izvajanje drugih del na zemljiščih ali objektih, veljavnih v času izdaje informacije, na njeni podlagi pa ni mogoče zaključiti, da bi moral za postavitev spornega zidu pridobiti mnenje Občine Ilirska Bistrica o usklajenosti z OPN. Kot še dodaja, po 7. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) inšpektor izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, zato bi prvostopenjski organ, ob upoštevanju načela sorazmernosti, lahko tožniku najprej določil rok, da odpravi nepravilnosti oziroma pridobi potrebna soglasja, šele nato pa bi mu naložil ukrep odstranitve objekta. Tudi zaradi tako strogega ukrepa je bilo poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine. Sklepno tožnik poudarja, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, saj določa odstranitev zidu ob stanovanjskem objektu ..., vendar je del zidu tudi del rekonstruiranega stanovanjskega objekta. Kot predlagane dokaze je v tožbi navedel izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo in drugostopenjsko odločbo ter lokacijsko informacijo.

Odgovor na tožbo in nadaljnji potek upravnega spora

14.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V dokaznem smislu se sklicuje na izpodbijano odločbo, Odlok PUP, Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Ilirska Bistrica, Odlok o občinskih cestah v Občini Ilirska Bistrica in zapisnik o dopolnitvi ugotovitvenega postopka.

15.V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

16.Tožba je utemeljena.

17.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bil tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložen inšpekcijski ukrep odstranitve zidu - betonske, železne in kovane ograje ter vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje, v roku, postavljenem v odločbi, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil s prisilitvijo ali po drugih osebah.

18.Med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik parcele 111, na kateri je na meji s parcelo 000, ki predstavlja javno pot JP ..., postavil zid iz betonskih zidakov višine cca 1 m s štirimi nadvišanji v skupni višini cca 1,5 m, v nadaljevanju katerega so postavljena železna vrata, med nadvišanji zidu iz betonskih zidakov ter na odprtini med zidom in stanovanjskim objektom pa je po izdaji izpodbijane odločbe postavil še kovinsko ograjo. Nadalje ni sporno, da obravnavani zid po določbah ZGO-1 in Uredbe/ZGO-1, ki glede na leto izgradnje objekta predstavljata relevantno materialnopravno podlago, spada med enostavne objekte, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, vendar se ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom in drugimi občinskimi predpisi. Sporno pa je, glede na tožnikove ugovore, ali je toženka pristojna za izdajo izpodbijane odločbe, ali postavljeni enostavni objekt nasprotuje relevantnemu prostorskemu izvedbenemu aktu in drugim občinskim predpisom, ali je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena tožnikova pravica do izjave, ali so sestavine izpodbijane in drugostopenjske odločbe pomanjkljive ter ali je izrečeni ukrep jasen in primeren oziroma sorazmeren.

Glede (kršitve) načela zakonitosti

19.Tožnik v tožbi navaja, da v času gradnje zidu ni veljal GZ, temveč ZGO-1, po katerem je bilo za izvajanje nadzora nad določbami tega zakona pristojno Ministrstvo za okolje in prostor, šele z GZ se je ta pristojnost prenesla na občinsko (komunalno) inšpekcijo. Ker je bila sporna ograja zgrajena leta 2015, torej v času veljavnosti ZGO-1, bi se po tožnikovem mnenju inšpekcijski postopek moral voditi po določbah ZGO-1 in ne GZ, to pa pomeni, da za vodenje postopka ni pristojen občinski, temveč gradbeni inšpektor, ter je zato izpodbijana odločba nezakonita, ker jo je izdal stvarno nepristojen organ.

20.Kot v zvezi z navedenim ugotavlja sodišče, ZGO-12 v 26. členu določa, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na podlagi tega zakona, ki se nanašajo na gradnjo, opravljajo gradbeni inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za prostorske in gradbene zadeve. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni GZ3 pa glede inšpekcijskega nadzora določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, ki se nanašajo na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji ali inšpektorice (prvi odstavek 8. člena GZ), inšpekcijski nadzor nad gradnjo, za katero po tem zakonu ni predpisano gradbeno dovoljenje, v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine, pa v okviru izvirne pristojnosti občine opravljajo občinski inšpektorji ali inšpektorice ali skupni občinski inšpektorji ali inšpektorice, ki delujejo v okviru skupne občinske uprave, na katere območju se objekt izvaja ali na katerem je objekt zgrajen (drugi odstavek 8. člena GZ). To pomeni, da je nadzor za gradnje, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, predviden kot izvirna pristojnost občin, vendar le v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi akti in drugimi predpisi občine. To so enostavni objekti, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist (glej tudi gradivo za sprejem GZ, Prva obravnava, EVA: 2015-2550-0004, obrazložitev k 8. členu). Kot dalje ugotavlja sodišče, je GZ v prehodni določbi prvega odstavka 106. člena določil, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Prvi odstavek 127. člena ZUP pa določa, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Iz upravnih spisov zadeve je razvidno in med strankama ni sporno, da je prvostopenjski organ 1. 12. 2019 od Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Postojna, prejel dopis o nepristojnosti in odstop zadeve, dne 25. 2. 2020 pa je opravil prvi inšpekcijski pregled. Obravnavani inšpekcijski postopek se je torej brez dvoma začel v času, ko se je že uporabljal GZ, in se je zato pravilno vodil po določbah GZ. Ker med strankama tudi ni sporno, da obravnavana gradnja predstavlja enostaven objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, je po določbi drugega odstavka 8. člena GZ postopek pravilno vodil in izpodbijano odločbo izdal občinski (in ne gradbeni) inšpektor. Tožnikove navedbe, da bi v obravnavani zadevi morale biti glede pristojnosti upoštevane določbe ZGO-1 in da je iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita, so torej neutemeljene.

O materialnopravnih predpisih, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ter o kršitvi tožnikove pravice do izjave

21.V tožbi tožnik graja več kršitev pravil postopka, do katerih je prišlo tako v postopku izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe kot v pritožbenem postopku. Pri tem med drugim navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni materialnopravni predpisi, v katerih so določene tožnikove obveznosti v zvezi s postavitvijo spornega objekta. Te materialnopravne predpise je namreč prvostopenjski organ opredelil v dopolnjenem ugotovitvenem postopku, izvedenem po izdaji izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ pa je to povzel v svojo odločbo, ne da bi pred tem tožnika seznanil z vsebino zapisnika o dopolnitvi ugotovitvenega postopka. Za tožnika je tako sporno dvoje: prvič, da materialnopravni predpisi v izpodbijani odločbi niso navedeni, saj meni, da te pomanjkljivosti ni mogoče nadomestiti z drugostopenjsko odločbo, in drugič, da v pritožbenem postopku ni bil seznanjen z zapisnikom o dopolnitvi ugotovitvenega postopka.

22.V obravnavanem primeru sta oba upravna organa presodila, da je tožnikova gradnja enostavna gradnja, za katero mu ni (bilo) treba pridobiti gradbenega dovoljenja, moral pa bi pridobiti mnenja in soglasja. Prvostopenjski organ je v tej zvezi citiral določbe GZ in Uredbe/GZ ter zaključil, da bi moral tožnik za gradnjo enostanovanjskega objekta pridobiti mnenje Občine Ilirska Bistrica glede skladnosti posega z OPN, soglasje te občine za dela v varovalnem pasu občinske ceste ter soglasji ARSO in ZVKD. Drugostopenjski organ pa je v tej zvezi - sledeč zapisniku o dopolnitvi ugotovitvenega postopka - navedel, da je bil objekt zgrajen v letu 2015, zato je treba pri presoji, ali gre za enostaven objekt in ali je ta skladen s predpisi, uporabiti določbe ZGO-1 in na njegovi podlagi izdane Uredbe/ZGO-1, kot relevanten prostorski akt pa opredelil Odlok PUP. Po tem, ko je povzel ugotovitve iz zapisnika o dopolnitvi ugotovitvenega postopka, je drugostopenjski organ povzel tudi zaključek prvostopenjskega organa, da bi moral tožnik v zvezi z obravnavano gradnjo pridobiti soglasje Občine Ilirska Bistrica za gradnjo v varovalnem pasu občinske ceste, soglasje organizacije za varstvo naravne dediščine in soglasje organizacije za varstvo kulturne dediščine. Glede na povedano je zaključil, da je prvostopenjski organ navedel tako materialnopravne predpise, ki določajo tožnikove obveznosti, kot dokumentacijo, ki bi jo moral ta pridobiti za izvedbo obravnavanega objekta, vse to pa je bilo, kot je še navedel, tožniku na zaslišanju dne 6. 3. 2020 tudi pojasnjeno.

23.Sodišče v zvezi z načinom vodenja obravnavanega postopka pojasnjuje, da ZUP prvostopenjskemu organu sicer omogoča, da če ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek (prvi odstavek 243. člena ZUP), drugostopenjskemu organu pa, da pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjske odločbe ustrezno dopolni (prvi odstavek 251. člena ZUP), vendar mora imeti stranka v dopolnjenem postopku zagotovljene enake procesne pravice, kot ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji, vključno z možnostjo izjave (primerjaj sodbi tega sodišča I U 1555/2015 z dne 19. 1. 2017 in III U 344/2016 z dne 2. 2. 2018). To pomeni, da nima tožnik prav, kolikor meni, da toženka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe, utemeljeno pa po presoji sodišča v konkretni zadevi ugovarja, da mu v obravnavanem postopku ni bila ustrezno zagotovljena pravica do izjave. Že iz obrazložitve obeh upravnih odločb namreč izhaja, da v zadevi ni bilo odločeno po skrajšanem postopku, ampak je bil voden posebni ugotovitveni postopek, pri čemer pa tožniku ni bilo omogočeno, da se pred odločitvijo izreče o vseh okoliščinah, ki so bile navedene v ugotovitvenem postopku, ter njegovem rezultatu, kot to določa tretji odstavek 146. člena ZUP. Te pomanjkljivosti postopka, ki utemeljuje očitek o kršitvi pravice, ki jo stranki zagotavljata 9. člen ZUP in 22. člen Ustave, ni saniral niti drugostopenjski organ, čeprav je pomembno dopolnil razloge prvostopenjskega organa in tudi bistveno drugače opredelil za odločitev relevantno pravno podlago. Tako je tožnik šele iz drugostopenjske odločbe izvedel za stališča toženke o tem, da za zadevo - glede na čas postavitve ograje - niso relevantni GZ in Uredba/GZ, temveč ZGO-1 in Uredba/ZGO-1, kot relevanten izvedbeni prostorski akt pa Odlok PUP, ter katera mnenja oziroma soglasja so potrebna za obravnavani objekt, pri čemer ima tožnik prav tudi, ko opozarja, da se mnenja, navedena v izpodbijani odločbi, razlikujejo od soglasij oziroma mnenj, kot so navedena v drugostopenjski odločbi. Iz izpodbijane odločbe na primer izhaja, da bi tožnik moral pridobiti mnenje Občine Ilirska Bistrica o skladnosti posega z OPN, medtem ko v drugostopenjski odločbi to mnenje ni navedeno, prav tako je v izpodbijani odločbi navedeno, da bi moral pridobiti mnenje ARSO, v drugostopenjski odločbi pa je navedeno, da bi moral pridobiti soglasje organizacije za varstvo naravne dediščine, to je ZRSVN. To pomeni, da tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se do navedenih okoliščin, ki so bistvene za odločitev, lahko opredelil, kot to zahtevajo določbe 9. in 146. člena ZUP, kar predstavlja kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev določb postopka.

Glede ugovorov v zvezi s časom izgradnje objekta in glede kršitve pravil postopka zaradi neseznanitve tožnika s podatki iz GIS

24.Glede tožbenih ugovorov v smeri, da ni razvidno, od kje prvostopenjskemu organu podatek o letu izgradnje ograje, saj tega podatka niti ni ugotavljal, zato je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče pojasnjuje, da ima tožnik sicer prav, ko navaja, da ta podatek v izpodbijani odločbi ni zajet, vendar je to pomanjkljivost prvostopenjski organ odpravil v dopolnjenem postopku, v katerem se je oprl na podatke, ki jih je v pritožbi navedel tožnik. Ta je namreč, kot izrecno navede tudi v tožbi, v pritožbi sam pojasnil, da je ograjo postavil 2015, to (očitno nesporno) dejstvo pa je nato povzel tudi drugostopenjski organ. Glede na navedeno ne zdržijo tožbeni ugovori, da je dejansko stanje v tem pogledu ostalo neugotovljeno. Prav tako sodišče ni sledilo tožbenemu ugovoru, da tožnik ni bil seznanjen s podatki iz GIS, konkretneje Poročila o parceli, iz katerih izhaja, da njegova parcela 111 leži v vplivnem območju regijskega parka Škocjanske jame, po podatkih Ministrstva za kulturo pa je opredeljena kot naselbinska dediščina, saj je bil tožnik z vsebino tega Poročila, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 6. 3. 2020, že tedaj seznanjen, nanjo pa ni podal pripomb.

Glede Ekološko pomembnega območja Snežnik in Javorniki - Pivka in glede regijskega parka Škocjanske jame

25.Tožnik dalje ugovarja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz Odloka PUP ne izhaja, da parcela 111 sodi v Ekološko pomembno območje, saj je v 62. členu Odloka PUP pod zap. št. 1 kot takšno opredeljeno le območje Snežnik in Javorniki - Pivka in torej ne posamične parcele, ki sodijo v to območje. Četudi bi njegova parcela 111 sodila v to območje, pa 63. člen Odloka PUP, na katerega se sklicuje toženka, za Ekološko pomembna območja ne določa pridobitve soglasja ZRSVN, temveč slednje določa le za posege na zavarovanih območjih.

26.Sodišče ugotavlja, da je 5. Podpoglavje Odloka PUP, naslovljeno "Merila in pogoji glede varstva naravne in kulturne dediščine", razdeljeno na dve poglavji, in sicer poglavje 5.A, naslovljeno kot "Ohranjanje narave", in poglavje 5.B, naslovljeno kot "Varstvo kulturne dediščine". V 62. členu 5.A poglavja, naslovljenem kot "Seznam obveznih republiških izhodišč, zavarovanih območij in naravnih vrednot", so opredeljena območja, ki se delijo na Ekološko pomembna območja, Zavarovana območja, Seznam predlaganih zavarovanih območij in Obvezna republiška izhodišča. Med Ekološko pomembnimi območji je nato pod zap. št. 1 in evidenčno številko 20 opredeljeno območje Snežnik in Javorniki - Pivka, kamor je, kot izhaja iz razdelka "DTK 25", uvrščena tudi Občina Ilirska Bistrica, del te občine pa je naselje ..., na območju katerega leži tožnikova parcela 111. Čeprav toženka tega, da je naselje ... del Občine Ilirska Bistrica, ta občina pa je del Ekološko pomembnega območja Snežnik in Javorniki - Pivka, ni izrecno opredelila, je po presoji sodišča z navedbo zaporedne številke in imena Ekološko pomembnega območja, v katerega je umeščena tožnikova parcela, zadostno utemeljila, zakaj tožnikova parcela sodi v to območje. Pri tem je toženka pravilno navedla tudi, da se morajo po prvem odstavku 63. člena Odloka PUP pri načrtovanju posegov v prostor upoštevati usmeritve, izhodišča in pogoji za varstvo naravnih vrednost in zavarovanih območij ter ohranjanje biotske raznovrstnosti, navedeni v strokovnem gradivu "Strokovne podlage", ki so priloga temu odloku in se hranijo na sedežu Občine Ilirska Bistrica; po tretjem odstavku 63. člena Odloka PUP pa za posege na zavarovanih območjih, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja in akt o zavarovanju določa tako, izda soglasje ZRSVN. Toženka - ki je očitno štela, da tudi Ekološko pomembno območje sodi med zavarovana območja iz tretjega odstavka 63. člena Odloka PUP - je na podlagi navedenega zaključila, da je za obravnavani poseg treba pridobiti soglasje ZRSVN, ker gre za objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, vendar je pri tem spregledala drugi del določbe tretjega odstavka 63. člena Odloka PUP, ki določa, da navedeni zavod izda soglasje za tiste posege na zavarovanih območjih, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja in za katere tako določa akt o zavarovanju. To pa za presojo, ali je za poseg treba pridobiti soglasje ZRSVN, ne terja zgolj ugotovitve, da gre za objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, temveč tudi ugotovitev, kaj o potrebnosti pridobitve soglasja določa akt o zavarovanju. Povedano drugače, glede na citirano določbo tretjega odstavka 63. člena Odloka PUP, kot to pravilno navaja tožnik, za posege na zavarovanih območjih ni vselej treba pridobiti soglasja ZRSVN, temveč samo takrat, kadar tako določa akt o zavarovanju. Do tega, kateri je ta akt in kako ureja pridobitev soglasja, pa se toženka ni opredelila.

27.Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe, kar je tudi izpodbijana odločba, obsegati navedbe strank o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katerih se opira odločba, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Izpodbijana odločba nima s tem skladne obrazložitve, saj se toženka v njej, kot povedano, ni opredelila do vprašanja, kateri akt o zavarovanju ureja zavarovano območje in ali ta akt terja pridobitev soglasja. Pri tem sodišče glede na ugotovitve toženke, da parcela 111 sodi v varovano območje tudi, ker leži v regijskem parku Škocjanske jame, poudarja, da niti iz izpodbijane niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, ali je toženka štela, da je treba pridobiti soglasje ZRSVN, ker tožnikova parcela leži v Ekološko pomembnem območju in v vplivnem območju regijskega parka Škocjanske jame. Če je namreč štela, da bi moral navedeni zavod svoje soglasje podati (tudi) iz razloga, ker parcela leži v navedenem regijskem parku, pravne podlage za to ni pojasnila, saj ni navedla, kako je varstveni režim določen z ZRPSJ. Glede na vse navedeno so po presoji sodišča razlogi izpodbijane odločbe ostali bistveno pomanjkljivi in na njihovi podlagi odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Glede kulturne dediščine in soglasja ZVKD

28.Tožnik dalje v zvezi z ugotovitvijo toženke, da bi za gradnjo ograje moral pridobiti soglasje ZVKD, ugovarja, da je območje Vrbovo - Vas z Odlokom PUP uvrščeno v Seznam objektov in območij, ki so predlagana za vpis v Register nepremične kulturne dediščine (RKD), s čimer smiselno navaja, da gre za območje, ki še ni kulturna dediščina. Tudi sicer, kot še ugovarja, Odlok PUP v 65. členu glede načrtovanja posegov v prostor ne določa obveznosti pridobitve soglasja, temveč zgolj dolžnost upoštevanja strokovnih gradiv "Strokovne podlage". Katere so te usmeritve in ali so bile upoštevane, pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo.

29.Varstvo kulturne dediščine je urejeno v poglavju 5.B Odloka PUP, pri čemer se v 64. členu, naslovljenem kot "Seznam objektov in območij, ki so vpisani ali pripravljeni za vpis v zbirni register nepremične kulturne dediščine RS (RKD)" nahajata dva seznama - Seznam objektov in območij, ki so vpisani v Register nepremične kulturne dediščine (RKD), in Seznam objektov in območij, ki so predlagana za vpis v Register nepremične kulturne dediščine (RKD), na katerem je pod št. predloga 302235 navedeno tudi Vrbovo - Vas. V 65. členu Odloka PUP pa je določeno, da se pri načrtovanju posegov v prostor upoštevajo usmeritve, izhodišča in pogoji za varstvo kulturne dediščine v strokovnem gradivu "Strokovne podlage za spremembe in dopolnitve srednejeročnega in dolgoročnega plana za občino Ilirska Bistrica (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Nova Gorica, april 2003), ki so priloga temu odloku in se hranijo na sedežu Občine Ilirska Bistrica. Tožnik ima glede na navedeno prav, ko ugovarja, da območje Vrbovo - Vas (še) nima statusa kulturne dediščine, saj ni na seznamu območij, ki so vpisana v Zbirni register nepremične kulturne dediščine, temveč na seznamu območij, ki so za vpis v ta register šele predlagana. Prav pa ima tudi, ko opozarja, da po 65. členu Odloka PUP ni zahtevana pridobitev soglasja ZVKD, temveč zgolj obveznost upoštevanja usmeritev, izhodišč in pogojev iz Strokovnih podlag. Kolikor pa je obveznost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja predvidena na drugi pravni podlagi, se niti prvo- niti drugostopenjski organ do tega nista opredelila, zato izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Glede varovalnega pasu občinske ceste

30.Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem toženka ugotavlja, da je sporni objekt v varovalnem pasu občinske ceste, zato bi tožnik moral pridobiti soglasje Občine Ilirska Bistrica. Med strankama sicer ni sporno, da je parcela 000 z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Ilirska Bistrica kategorizirana kot občinska cesta JP ..., prav tako ni sporno, da Odlok o občinskih cestah v Občini Ilirska Bistrica v drugem odstavku 33. člena določa, da so gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojne službe za ceste občinske uprave; sporno pa je, ali ograja leži v varovalnem pasu občinske ceste. Vendar se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista opredelila do tega, koliko znaša varovalni pas občinske ceste in zakaj je v konkretnem primeru mogoče šteti, da se obravnavani objekt nahaja v varovalnem pasu. To je še zlasti pomembno, ker je tožnik še pred izdajo izpodbijane odločbe, kot to izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 6. 3. 2020, navajal, da je meja med njegovo parcelo in javnim dobrim dva metra od postavljene ograje, s čimer je smiselno oporekal zaključku, da se objekt nahaja v varovalnem pasu občinske ceste, a se prvostopenjski organ do tega ugovora ni izjavil. Do pritožbenih navedb, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je mogoče šteti, da objekt stoji v varovalnem pasu ceste, pa se ni opredelil niti drugostopenjski organ. Razlogov odločitve v delu, v katerem se sklicujejo na poseg v varovalni pas ceste, tako ni mogoče preizkusiti.

Glede načela sorazmernosti

31.V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na upoštevanje načela sorazmernosti, sodišče pojasnjuje, da je po ustaljeni sodni praksi (primerjaj sodbi I U 1054/2014 z dne 19. 5. 2015 in I U 1227/2020 z dne 26. 5. 2022) omenjeno načelo iz drugega odstavka 7. člena ZIN razumeti tako, da inšpektor v primeru kršitve izbere za zavezanca najugodnejši ukrep med tistimi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev. Po prvem odstavku 82. člena GZ, ki določa inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom, v primeru takega objekta pristojni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Zakon torej v primeru nelegalne gradnje določa le ukrep odstranitve zgrajenega objekta in vzpostavitve v prejšnje stanje oziroma sanacije, če le-ta ni mogoča, zato se tožnik ne more sklicevati, da bi moral biti izrečen drug ukrep. Da bi bil v konkretni zadevi postavljen nesorazmeren rok za izvršitev ukrepa (dolžina roka je namreč edini segment inšpektorjeve proste presoje), pa tožnik konkretizirano ne ugovarja.

Glede razumljivosti izreka izpodbijane odločbe

32.Tožnik na koncu tožbe ugovarja tudi, da izrek izpodbijane odločbe ni razumljiv, saj da določa odstranitev zidu tudi v predelu, kjer je ta del tožnikovega stanovanjskega objekta.

33.Izrek odločbe je tisti del, ki edini postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen, zato mora zadostiti pogojem iz 213. člena ZUP, tudi pravilu iz šestega odstavka tega člena, po katerem mora biti izrek kratek in določen. Glede na ZUP mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku odločbe. Ta ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja. Do možnosti različnih tolmačenj pa prihaja v primeru, ko je izrek tako nepopoln ali nejasen, da iz njega ni mogoče nedvoumno razbrati obveznosti stranke.

34.Po presoji sodišča je izrek izpodbijane odločbe jasen in določen, saj je v 1. točki izreka opisan obseg nedovoljene gradnje, s tem pa je jasno opredeljen predmet izvršbe in posledično tudi tožnikova obveznost glede odstranitve, poleg tega pa je tožniku naložena vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, torej v stanje, kakršno je bilo pred obravnavano gradnjo. Z navedenim je po presoji sodišča obveznost tožnika dovolj natančno določena in ima tudi vse potrebne sestavine, da bi bilo mogoče odločbo izvršiti, zato ta tožbeni ugovor po presoji sodišča ni utemeljen.

35.Ker pa so, kot je bilo predhodno pojasnjeno, razlogi izpodbijane odločbe, tudi ob upoštevanju obrazložitve drugostopenjskega organa, v bistvenem pomanjkljivi in na njihovi podlagi odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ter je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

36.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

37.Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopal odvetnik, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Že nastali stroški upravnega postopka pa bodo stvar odločanja v ponovnem upravnem postopku. Toženka mora torej tožniku povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

38.Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1Vse v zadevi obravnavane parcele se nahajajo v isti k.o. Vrbovo, zato se v nadaljevanju te obrazložitve navajajo samo s parc. št., brez oznake oziroma imena k.o.

2Ta zakon je veljal od 1. 1. 2003 do 16. 11. 2017, uporabljal pa se je od 1. 1. 2003 do 31. 5. 2018.

3Ta zakon je veljal od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporabljal pa se je od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022.

4Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 972/99 z dne 23. 10. 2003 in sodbi tega sodišča IV U 9/2010 z dne 15. 9. 2011 ter I U 2549/2018 z dne 14. 5. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 26 Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 106, 106/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 146, 146/3, 214, 214/1, 243, 243/1, 251, 251/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.