Jedro

Prvostopno sodišče je odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke, ker ta tožniku, ki je v pritožbi zoper prvostopni sklep upravnega organa ugovarjal davčni obveznosti, ni omogočila vpogleda v dolgovni seznam.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 163/2001-10 z dne 17.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS; ugodilo pa je tožnikovi zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 15.12.2000, je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K. z dne 9.8.2000. S tem sklepom je prvostopni organ uvedel prisilno izterjavo dolga iz premičnega premoženja v skupni višini 407.412,00 tolarjev, od tega glavnice v višini 338.397,50 tolarjev in obresti v višini 64.014,50 tolarjev ter stroške izterjave v višini 4.000,00 tolarjev.

Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo, ker tožnik ves čas postopka zatrjuje, da je s samostojno dejavnostjo prenehal 31.1.1998, kar izhaja iz njegove delovne knjižice, zato meni, da za nadaljnje obdobje ni več dolžan plačati dajatev. Ker je že v pritožbi zoper prvostopni sklep navedel, da temelji sklep na "ponarejenih podatkih", je prvostopno sodišče to razumelo kot ugovor zoper seznam zaostalih obveznosti, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep. Tega ugovora pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni presojala. Tožena stranka se sicer sklicuje na pravilne določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99) in jih tudi pravilno povzema. Ni pa preverila, na podlagi česa je organ prve stopnje sestavil seznam dolgovanih obveznosti in tožniku ni omogočila vpogleda v ta seznam po določbi 2. odstavka 46. člena ZDavP, s čemer je to določbo kršila. Zato je njena odločba po presoji prvostopnega sodišča nezakonita.

Tožnik v pritožbi ugovarja tistemu delu sodbe, s katerim je bila zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek. Predlaga, da se zadeva reši tako, da se ne vrne v ponoven postopek toženi stranki, ampak da sodišče o tem samo odloči. Sklicuje se na svojo tožbo in na tožbe v drugih zadevah, ki tečejo v isti stvari. Navaja, da mu bo ponoven postopek povzročil škodo.

Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Tožena stranka vlaga svojo pritožbo in navaja, da tožnikove pritožbene navedbe izhajajo iz njegovega zmotnega prepričanja, da je delo obrtnika zaključil z dnem 31.1.1998. To mu je tožena stranka pojasnila že v obrazložitvi v tem sporu izpodbijane odločbe. V obrazložitvi mu je tudi pojasnila, da je seznam zaostalih obveznosti kot izvršilni naslov v obravnavani zadevi sestavljen v skladu z zakonom. Iz delovne knjižice izhaja, da je zaključena delovna doba na dan 31.1.1998, vendar to ne pomeni, da so tožniku takrat prenehale tudi obveznosti plačevanja davkov in prispevkov, vezane na opravljanje dejavnosti. Za prenehanje te obveznosti je namreč pravno relevanten izbris podjetnika iz registra podjetnikov na podlagi njegove priglasitve prenehanja poslovanja (76. člen Zakona o gospodarskih družbah in s tem v povezavi 10. člen Pravilnika o načinu postopka vodenja vpisnika samostojnih podjetnikov posameznikov (Uradni list RS, št. 47/93 - 59/2001), ki je javni register podjetnikov. Iz tega registra pa je bil tožnik izbrisan šele 6.10.1998, zato so mu bile do takrat upravičeno obračunane vse davčne obveznosti, ki se v tem postopku tudi prisilno izterjujejo. Poudarja, da se delovna doba v delovni knjižici zaključi z datumom, ko ima zavezanec poravnane svoje obveznosti v zvezi s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, davčna služba pa je pristojna za izterjavo vseh zapadlih obveznosti, ki so nastale po tem datumu. Tožniku delovne dobe ni vpisala tožena stranka, temveč upravna enota, kar izhaja tudi iz njegove delovne knjižice. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi kot pravilno odločbo tožene stranke.

Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tožnikovi tožbi je prvostopno sodišče ugodilo s tem, ko je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo. Za odločanje v sporu polne jurisdikcije po 61. členu ZUS pa v obravnavanem primeru ni bilo podlage, ker je bila v upravnem postopku na drugi stopnji storjena bistvena kršitev postopka, ki jo je mogoče odpraviti le s ponovitvijo postopka v tem delu. Glede na to je njegova pritožba neutemeljena.

Pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo zato, ker ta v pritožbenem upravnem postopku tožniku ni dala možnosti iz 2. odstavka 46. člena ZDavP, s čemer je tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršila pravila postopka, posledično pa ni jasno, ali je v tej zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopno sodbo (73. člen ZUS).