Jedro

Tožnik je z ravnanji, očitanimi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obšel notranje predpise, ki določajo poti preverjanja ustreznosti naložbe, zaradi tega ravnanja so uprava tožene stranke in sodelavci tožnika utemeljeno izgubili zaupanje vanj, tako da glede na okoliščine in interese pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2008, ki jo je tožena stranka tožniku podala 17. 11. 2008 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2005 še traja in ga je tožena stranka zato dolžna pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 18. 11. 2008 dalje, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo in po odvodu davkov in prispevkov plača nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 4.333,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekle mesece, mu izplača razliko v plači za čas suspenza in sicer neto znesek 345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2008 dalje do plačila in znesek 478,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2009 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov zagovora z dne 5. 11. 2008 v znesku 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2008 in za povrnitev vseh stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker je kot direktor oddelka za upravljanje premoženja dopustil in potrdil, da se je izvedel nakup vrednostnih delnic ... po ceni 33,00 EUR, pri čemer je bilo potrebno zaradi načina vrednotenja netržnih nalog takoj oblikovati popravek v skupni vrednosti 275.835,00 EUR. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen niti eden od pogojev iz 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožniku ni možno očitati hude malomarnosti ali naklepa, zaradi sprejete poslovne odločitve, ki jo je potrdila uprava. Prav tako niso nastale takšne okoliščine, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Očitano dejanje nikakor ne pomeni razloga za izredno odpoved. Tožnik je poslovno odločitev sprejel v skladu s svojimi pooblastili in mu ni mogoče očitati malomarnosti ali naklepa, da bi s takšnim ravnanjem želel škoditi delodajalcu. Takšna poslovna odločitev bi kvečjemu lahko bila razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti, nikakor pa ne za izredno odpoved. Napačna poslovna odločitev ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposliti, sicer pa tožnik vztraja, da odločitev ni bila napačna. Tožniku je bilo očitano, da je odobril posel za nakup delnic po ceni, ki je trikrat presegala njihovo vrednost. V zvezi s tem očitkom bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca finančne stroke, saj bi samo ta lahko ugotovil, ali je bil nakup v resnici škodljiv in ali je zaradi nakupa tožene stranke nastala velika škoda. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi izvedenca finančne stroke, ker naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zato, ker tožnik ni ravnal po postopku, ki je predviden za odločanje o prodaji oziroma nakupu kapitalskih naložb, je nepravilna in v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. S tem je bila tožniku tudi odvzeta možnost dokazati svoje trditve, zaradi česar je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz prve pripravljalne vloge tožene stranke izhaja, da se je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ukvarjala le z vprašanjem škode, ki ji je nastala zaradi nakupa in kršitve določil internih aktov, zato bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca finančne stroke. Delnice so pri toženi stranki ves čas vrednotili po metodologiji, kakršno je uporabljal P., metodologija družbe P.S.C. pa je bila popolnoma drugačna in so bili nad njo začudeni tudi drugi zaposleni pri toženi stranki (izpovedba prič G.R. in T.Č.). Tožnik je naredil vse, da se je prepričal, da gre za pametno naložbo, zato je kljub oceni družbe P.S.C. posel izpeljal. Priča G.R. je izpovedal, da popravek knjigovodske vrednosti ne more kazati na to, ali je naložba dobra ali ne, neodvisna priča A,Š. pa, da je vrednotenje samo eden od elementov za odločitev o naložbi. Šele s postavitvijo izvedenca finančne stroke bi bilo mogoče ugotoviti, ali je tožnik izvedel škodljiv nakup in ali je bila vsa gonja proti njemu sploh upravičena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da taktični odbor ni konzultativne, temveč odločevalne narave, kar naj bi izhajalo iz Navodila o razmejevanju konflikta interesov pri upravljanju premoženja pokojninskih skladov in K.D. d.d. (v nadaljevanju Navodilo o razmejevanju). Iz 6. člena Navodila o razmejevanju izhaja, da ima pri odločitvi glede nakupa končno besedo direktor oddelka za upravljanje premoženja, kar pomeni, da taktični odbor nima pravice odločanja. Sicer pa so navodila sama s seboj v nasprotju, saj je v 4. členu določeno, da odločitev sprejme taktični odbor, v 6. členu pa, da odloča direktor oddelka za upravljanje premoženja, če ne pride do konsezualnega dogovora o naložbi. Pri toženi stranki so se v praksi razvili določeni vzorci dela, s katerim je bil delodajalec seznanjen in jih je dopuščal, zato je nezakonito, da bi tožnik sedaj odgovarjal za postopke, ki so pri toženi stranki potekali z njenim soglasjem, ker ni bilo jasnih internih navodil in predpisov. To je potrdila tudi priča H.B., ki je izpovedala, da je ta dogodek pokazal, da je potrebno dopolniti notranje akte. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da je predsedniku uprave dal v podpis naročilo za izvedbo posla, ne da bi ga pri tem seznanil z zadržki in pomisleki oddelka za analize. Končna odločitev za nakup je bila v rokah tožnika, zato je povsem brezpredmetno, kdaj je direktor družbe podpisal obrazec. Edini argument za nasprotovanje v nakupu je bila cenitev družbe P.S.C., tožnik pa je izpovedal, da je še pred sejo taktičnega odbora direktorja družbe seznanil z različnima metodologijama. Nestrinjanje taktičnega odbora je temeljilo izključno na cenitvi družbe P.S.C., o čemer je bil predsednik uprave predhodno seznanjen, zato ni bilo nobene potrebe, da bi se ga ponovno seznanjalo z nestrinjanjem taktičnega odbora. V kolikor bi tožnik na izredni seji taktičnega odbora slišal druge razloge proti naložbi, bi kljub podpisanemu obrazcu imel vse možnosti, da se za nakup ne odloči. Neresnične so navedbe sodišča prve stopnje o zavajanju predsednika uprave. Izpovedba predsednika uprave U.R. o tem, da kot nestrokovnjak ni študiral cenitev in da ni bila njegova operativna zadolžitev, da bi vedel karkoli v zvezi z naložbo ter da je običajno, da pred podpisom ničesar ne vprašajo v zvezi s poslom, kaže na to, da je bila odločitev o izpeljavi posla v celoti na plečih tožnika. V kolikor predsednika uprave naložba sploh ne zanima in podpiše obrazec za nakup 2,3 milijone evrov vrednega posla, ne da bi ga zanimalo karkoli o poslu, to pomeni, da sploh ni bistveno, ali je tožnik podpis predsednika uprave pridobil pred ali po seji taktičnega odbora. Stališče sodišča prve stopnje glede pomembnosti vprašanja, kdaj bi tožnik obrazec moral dati v podpis predsedniku uprave, je v nasprotju z navedbami tožene stranke, da je bil tožnik tisti, ki je bil zadnji v verigi odločanja o kapitalskih naložbah. Pri slovenskih delnicah je bila praksa drugačna, saj je uprava tu imela večjo vlogo. Ravno zato je tožnik najprej govoril s predsednikom uprave, saj je želel ugotoviti, ali ima uprava pri tem nakupu kakšen zadržek. Tudi A.Š. je izpovedal, da je za nakup bistveno soglasje uprave, kar pomeni, da nestrinjanje taktičnega odbora nima takšnega pomena. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da naj bi tožnik grobo kršil pravila postopka, ki veljajo pri toženi stranki, vendar pa v obrazložitvi ne navede, katera tožnikova dejanja naj bi predstavljala te grobe kršitve in za kakšne postopka naj bi šlo. Nesmiselna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s sodelavcem G.R. omogočil izvedbo nakupa, čeprav je vedel za cenitev družbe P.S.C., saj tožnik nikoli ni trdil, da ni vedel za to cenitev, obrazložil pa je tudi, zakaj je ni upošteval. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik nakup izvedel z grobim kršenjem navodila o razmejevanju, Navodila o izvedbi nakupov in prodaji finančnih naložb (v nadaljevanju Navodilo o izvedbi nakupov) ter Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju v kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. (v nadaljevanju pravilnik), ne da bi pri tem jasno navedlo konkretno katera pravila naj bi tožnik kršil. Sodišče se je oprlo na dopis z dne 14. 10. 2008, ki naj bi kazal na nezaupanje zaposlenih do tožnika. Ta dopis je od 17 zaposlenih podpisalo le 8 delavcev, kar kaže, da večina zaposlenih ni soglašala z mnenjem o nepravilnosti naložbe. Določba 6. člena Navodila o razmejevanju je nejasna, saj sploh ni mogoče jasno ugotoviti, kaj se vpiše v zapisnik taktičnega odbora. Po mnenju tožnika je najmanj verjetno, da bi se v primeru, da ne pride do konsezualnega dogovora, v zapisnik vpisovala končna odločitev, saj je prav gotovo, da v takšnem primeru direktor oddelka za upravljanje premoženja potrebuje čas za premislek. Tožena stranka ni dokazala, da so se v primeru nestrinjanja odločitve vpisovale v zapisnik, čeprav je dokazno breme na njej. Nepristranska priča A.Š. je prav tako izpovedal, da glede tega vprašanja ni bilo doslednosti in da se drugačna odločitev direktorja ni vedno vpisala v zapisnik, vpisalo pa se je nestrinjanje. Tožniku zato ni mogoče očitati, da v zapisniku ni bila navedena njegova odločitev, razen tega pa tožnik ni bil zadolžen za pisanje zapisnika in ga tudi ni objavil na medmrežnem direktorju. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sam sprejel odločitev o nakupu, saj je že za obrazec nakupa potreben podpis treh, celotno naložbo pa je predlagal in izpeljal G.R.. Tožnik ni kršil pravilnika s tem, da je predsedniku uprave obrazec dal v podpis pred sejo taktičnega odbora, saj noben notranji akt ne določa, kdaj je potrebno pridobiti podpisane obrazce. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo nestrinjanje oddelka za analize izrazito negativno. Nihče od prisotnih na seji taktičnega odbora ni izpovedal o izrazitem nestrinjanju, o tem je govorila le priča H.B., ki na seji sploh ni bila prisotna. Neupoštevanje negativnega mnenja oddelka za analize ne predstavlja kršitve, saj je imel tožnik diskrecijsko pravico sprejeti drugačno odločitev. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi toženi stranki nastala škoda zaradi medijske odmevnosti dogodkov, saj tega ni bilo v trditveni podlagi tožene stranke. V postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sploh ni bilo navedeno, katere pogodbene obveznosti naj bi tožnik kršil, prav tako pa ni dobil pouka o pravnem varstvu. Odločitev delodajalca je bila zgolj odgovor na medijski linč. Na to kaže imenovanje nove direktorice oddelka za upravljanje premoženja, še preden je tožnik sploh podal zagovor in pa dejstvo, da se tožena stranka v izredni odpovedi sploh ni opredelila do tožnikovega zagovora. Tožena stranka je tožniku očitala kršitve, ki sploh niso bile v njegovi pristojnosti (sestava predloga za naložbe, sklic seje, izdelava zapisnika, dajanje zapisnika na medmrežje, naročilo za izvedbo posla). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe in dokaze, ki jih je tožena stranka podala s tretjo pripravljalno vlogo, s čemer je eni stranki v postopku dopustila več pravic, kot drugi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da vodilo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila škoda kot primarni vzrok, ampak je ta posledica odločitve, sprejete v nasprotju z internimi akti tožene stranke. Tožnik skuša prikazati, da je bila izredna odpoved podana zato, ker se je odločil za nakup delnic po ceni, ki je trikrat presegala njihovo vrednost, čeprav je bila podana zato, ker je tožnik pri sprejemanju odločitve za nakup delnic ... kršil interne predpise tožene stranke, to pa je res imelo za posledico, da je bil za toženo stranko izpeljan škodljiv posel. Tožena stranka je po izvedenem postopku izredne odpovedi ugotovila, da je tožnik kršil določbe 4. in 5. člena ter petega in tretjega odstavka 6. člena navodila o razmejevanju, 37. točko navodila o izvedbi nakupov ter določbe pravilnika. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnik glede na te kršitve internih aktov kršil pogodbo o zaposlitvi, posledično pa je ocenjevala tudi škodo, ki je zaradi kršitev nastala. Tožena stranka je že v postopku izredne odpovedi ugotovila, da tožnik brez sodelovanja G.R. posla ne bi mogel izpeljati, saj sta le oba skupaj postopek lahko izpeljala tako, da je bil posel izpeljan, še preden bi pooblaščeni delavci upravo lahko obvestili o kršitvah. Tožnik ni dosleden pri tem, ko skuša odgovornost za realizacijo nakupa prevaliti na predsednika uprave. Tako enkrat trdi, da je predsednik uprave potrdil nakup s tem, da je kot zadnji podpisal naročilo, drugič pa navaja, da je brezpredmeten očitek, da je naročilo dal v podpis predsedniku uprave, še preden je bila sprejeta odločitev na taktičnem odboru, saj je bila odločitev rokah tožnika in je zato povsem brezpredmetno, da je direktor družbe podpisal obrazec. Tožena stranka nikoli ni trdila, da tožnik ni imel pooblastila, da se za posamezno naložbo odloči drugače kot člani taktičnega odbora. Vendar pa bi tožnik svojo odločitev moral zapisati v zapisnik seje taktičnega odbora. Odločitev, ki je drugačna od mnenja članov taktičnega odbora, bi morala biti sprejeta transparentno in z njo bi morali biti seznanjeni vsi, ki so v postopku sodelovali. Vse notranje in zunanje institucije, ki so sodelovale pri preverjanju pravilnosti odločanja o nakupu so določbe internih aktov tolmačile enako, to je, da je tožnik kršil interne predpise, zaradi česar je prišlo do nakupa vrednostnih papirjev, ki ga sicer ne bi bilo. Za nobenega notranjega (interna revizija pri toženi stranki) in zunanjega presojevalca (Ernst & Young, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računsko sodišče) ni bilo nejasnosti pri razlaganju določb internih aktov, to je, da mora predlagatelj nakupa vrednostnih papirjev predložiti predlog naložbe članom taktičnega odbora v pisni obliki, da se mora odločitev vodje oddelka, ki je drugačna od tiste, ki so jo sprejeli člani taktičnega odbora, zapisati v zapisnik in da podpisnika naložbenega predloga, ki prva podpišeta predlog in ga potem predložita zadnjemu v hierarhiji pooblaščencev v podpis, s tem jamčita, da je z nameravanim poslom vse v redu. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da na seji taktičnega odbora niso ničesar rekli o končni odločitvi. Res je sicer, da je zaradi zahtev zunanjih institucij tožena stranka interne akte morala še dopolniti in popraviti, vendar ne gre za to, da bi popravljala nejasna določila, ampak je dodala varovalke, ki onemogočajo, da bi v prihodnosti še kdaj lahko prišlo do tega, da bi se predsedniku uprave prikrilo, da predlog naložbe nima podpore v strokovnih podlagah za odločanje. Tožnik vztrajno laže glede seznanjenosti predsednika uprave z obstojem dveh cenitev. Tožnik predsednika uprave ni seznanil s tem, da cenitev družbe P.S.C. ne podpira naložbenega predloga in da so strokovne službe že v predhodnem postopku podale negativno mnenje o predlagani naložbi. Tožnik je ob zaslišanju sam povedal, da se je že ob sprejemanju odločitve za nakup zavedal, da bo potreben takojšen popravek vrednostne naložbe, zato se tožena stranka sprašuje, koliko resnosti je v pritožbenem očitku, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke, da je bilo zaradi nakupa potrebno takoj oblikovati popravek. Pritožba ne navaja, katere dokaze iz tretje pripravljalne vloge tožene stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo oziroma je na njih gradilo izpodbijano sodbo. Sklep o načinu vrednotenja knjigovodskih postavk vzajemnega pokojninskega sklada, sklep o podrobnejšem načinu vrednotenja knjigovodskih postavk in sestavljanju računovodskih izkazov in Pravilnik o računovodenju kreditnega sklada PPS imajo zgolj pojasnjevalni namen. Sodišče prve stopnje odločitve ni gradilo na teh dokazih, saj ni ugotavljalo škode, ampak kršitev postopkovnih pravil pri toženi stranki. Odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2009 tožena stranka ni mogla predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo, saj je to listino prejela 27. 1. 2010, prvi narok pa je bil 15. 10. 2009. Iz te listine je razvidno, da je G.R. še pred sejo taktičnega odbora v B. sporočil, da jih bo s strani K. d.d. kontaktirala „brokerica“ glede količine in dneva poravnave za nakup teh delnic, kar kaže na to, da je bila odločitev za nakup delnic sprejeta že pred sejo taktičnega odbora, saj sicer takšno obvestilo B. ne bi moglo biti poslano. Sodišče prve stopnje tožniku ni očitalo, da je sam sprejel odločitev za nakup delnic, kakor navaja v pritožbi, ampak je ugotovilo, da je s sodelavcem G.R. omogočil, da se je izvedel nakup vrednostne delnice ... po ceni 33,00 EUR, čeprav je vedel, da obstoji tudi cenitev družbe P.S.C., ki je to delnico ocenila bistveno nižje. Ta nakup pa je tožnik omogočil z grobim kršenjem pravil postopkov, ki veljajo pri toženi stranki. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da naj bi bilo podano nasprotje med vsebino listin in zapisnikov ter ugotovitvijo sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zato, ker tožnik ni ravnal po postopku, ki je predviden za odločanje o prodaji oziroma nakupu kapitalskih naložb, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana vselej, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vendar pa med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini obdolžitve (priloga A/4), zapisnika v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A/8) in pisnega odpravka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A/10) in samimi temi listinami ni nobenega nasprotja. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil (zadosten) razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem, da tožnik pri nakupu vrednostnih delnic ... ni ravnal po postopku, ki je bil predviden v internih aktih tožene stranke, vendar iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja ravno ta razlog. V razlogih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zelo podrobno razčlenjeno, kaj v zvezi z nakupi in prodajo vrednostnih papirjev določajo interni predpisi tožene stranke, obrazložitev pa se zaključi z ugotovitvijo, da je tožnik kršil določila 4. in 5. člena ter tretjega odstavka 6. člena navodila o razmejevanju konflikta interesov, 37. točko navodila o izvedbi nakupov in določbe pravilnika o pooblastilih in podpisovanju.

Z navedbo, da je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem tožniku odvzeta možnost dokazati svoje trditve, zaradi česar je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že na podlagi tega, da je tožnik kršil z internimi predpisi tožene stranke določen postopek odločanja o nakupu delnic, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj vprašanje smotrnosti nakupa oziroma vprašanje, ali je zaradi nakupa nastala kakšna materialna škoda, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni jasno navedlo, katere določbe internih aktov naj bi tožnik kršil s svojim ravnanjem. Vendar pa so razlogi izpodbijane sodbe glede tega, s katerimi dejanji je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kakor tudi glede tega, v nasprotju s katerimi predpisi je pri tem ravnal, povsem jasni in jih je v celoti možno preizkusiti. Tako je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik odločitev o nakupu vrednostnih papirjev sprejel, ne da bi bila ta odločitev zapisana v zapisniku seje taktičnega odbora, kakor to zahteva tretji odstavek 6. člena Navodila o razmejevanju. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, v kakšnem obsegu je tožnik kot direktor O.U. odgovoren za to, da je bila odločitev na taktičnem odboru obravnavana brez ustrezne dokumentacije in pisnega gradiva, kar je kršitev 4. člena Navodila o razmejevanju. Prav tako je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, v čem je tožnik ravnal neustrezno, ko je od predsednika uprave tožene stranke pridobil podpis naloga za nakup prednostnih delnic ..., še pred odločanjem na seji taktičnega odbora. Z vsemi temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da je toženi stranki nastala škoda tudi zaradi medijske odmevnosti dogodkov, čeprav tožena stranka tega ni zatrjevala, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Drugi odstavek 7. člena ZPP določa, da sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le v primeru, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Res je sicer, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in v vlogah ni navajala ničesar o medijski odmevnosti dogodkov in je ta del obrazložitve sodišče prve stopnje očitno povzelo iz izpovedbe priče H.B.. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje bi sicer res lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ta ni podana, saj nepravilno ravnanje sodišče prve stopnje ni vplivalo na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi brez tega dodatnega razloga je še vedno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da so za to obstajali utemeljeni razlogi. Nenazadnje tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala ničesar v zvezi z medijsko odmevnostjo dogodka. Celo več, takratni predsednik uprave tožene stranke U.R. je zaslišan kot priča izpovedal, da je zaradi objav v medijih brez službe ostal on, ne pa tožnik in da objave v medijih niso vplivale na odločitev tožene stranke o izredni odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Glavni argument za odpoved so bili izsledki notranje in zunanje revizije ter odziv upravljavcev premoženja na oddelku, ne pa medijske objave.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - nakup vrednostnih delnic ... je bil na izredni seji taktičnega odbora dne 9. 9. 2008 obravnavan brez pisnega gradiva, - taktični odbor se z nakupom ni strinjal in ni sprejel odločitve o nakupu, - tožnik je še pred sejo taktičnega odbora od predsednika uprave tožene stranke pridobil podpis na dveh naročilih za nakup prednostnih delnic ..., ne da bi ga pri tem opozoril na nasprotovanje oddelka za analize in na to, da zadeva sploh še ni bila obravnavana na taktičnem odboru, - pred predložitvijo obeh naročil za podpis predsednika uprave sta bila na njih že ostala potrebna podpisa, vsak prejšnji podpis pa jamči, da je bil posel do tega podpisa izveden pravilno, - tožnik je sam sprejel odločitev o nakupu vrednostnih delnic ..., ne da bi bila ta odločitev navedena v zapisniku taktičnega odbora, - tožnik je s sodelavcem G.R. omogočil, da se je izvedel nakup prednostnih delnic ... po ceni 33,00 EUR za delnico, čeprav je vedel za nižjo cenitev družbe P.S.C., - zaradi nakupa je bilo potrebno takoj oblikovati popravek v skupni vrednosti 275.835,00 EUR, - zapisnik taktičnega odbora je bil na mreži objavljen šele 12. 9. 2008, to je tri dni po seji in potem, ko je bil posel že opravljen, - nepravilnosti pri izvedbi nakupa prednostnih delnic ... je v revizijskem poročilu ugotovilo tudi računsko sodišče, kakor tudi oddelek za notranjo revizijo tožene stranke.

Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je pravno nerelevantno, da je predsednik uprave podpisal obe naročili za nakup vrednostnih papirjev, češ da to nikjer ni predpisano. Tudi če pravilnik o pooblastilih in podpisovanju tega ne določa, pa je povsem razumljivo, da gre za zlorabo poslovanja, če tožnik predsedniku uprave predloži v podpis dokument, ki ga v tistem trenutku še sploh ne bi smelo biti. Takrat, ko je tožnik nalog za nakup prednostnih delnic ... predložil v podpis predsedniku uprave, taktični odbor, ki je na podlagi 4. člena Navodila o razmejevanju pristojen za odločitev o nakupu, sploh še ni imel seje, na kateri bi o tem odločal. Navedeno pomeni, da v tistem trenutku zadeva sploh še ni bila tako daleč, da bi zaradi neodločitve taktičnega odbora oziroma zaradi tega, ker ni prišlo do konsezualnega dogovora o nakupu v lastni pristojnosti lahko dokončno odločil tožnik. Iz dokaznega postopka tudi nedvomno izhaja, da je predsednik uprave tožene stranke na podlagi dejstva, da so bili na obeh nalogih že vsi drugi potrebni podpisi, upravičeno domneval, da ti podpisi jamčijo, da je s predhodnimi fazami postopka nakupa vse v redu, kar pa očitno ni bilo res, saj takrat o nakupu pristojni organ sploh še ni odločal. Celo več, predsedniku uprave je tožnik zamolčal tako odklonilno stališče oddelka za analize, kakor tudi to, da bo nakup pomenil takojšen popravek. Kot priča zaslišani R.R. je tudi zatrdil, da mu tožnik ni povedal, da cenitev družbe P.S.C. ne podpira nakupa delnic ....

Pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu zatrjevanju, da naj bi bila določila Navodila o razmejevanju glede pristojnosti za odločitev o nakupu nejasna oziroma med seboj v nasprotju. Prvi odstavek 4. člena Navodila o razmejevanju povsem nedvoumno določa, da odločitev o nakupu ali prodaji naložbe za zračun pokojninskega sklada ali upravljalca sprejme taktični odbor na predlog upravljalca premoženja, pri čemer mora biti predlog utemeljen z ustrezno dokumentacijo. Ta določba ni v nobenem nasprotju z nadaljnjo določbo tretjega odstavka 6. člena istega navodila, da je končna odločitev v pristojnosti direktorja oddelka za upravljanje premoženja, v primeru, da ne pride do konsezualnega dogovora glede naložbenega predloga. Pristojnost direktorja oddelka za upravljanje premoženja, da sprejme končno odločitev o nakupu, se torej lahko realizira šele potem, ko je o tem taktični odbor sicer odločal, vendar odločitve ni sprejel. Nikakor pa direktor oddelka za upravljanje premoženja nima pristojnosti, da sprejme odločitev o nakupu, še preden je bila odločitev o nakupu obravnavana na seji taktičnega odbora. V konkretnem primeru pa se je zgodilo ravno to, saj je tožnik s tem, da je predsedniku uprave predložil v podpis naloge za nakup tega spravil v zmoto, kakor da so vsi predpisani postopki že opravljeni (t.j. da je odločitev že sprejeta, čeprav takrat še ni bila). Pri tem je tožnik tudi zamolčal vse podatke, ki bi ta nakup lahko prikazali kot problematičen, s katerimi pa je takrat že razpolaga (nasprotovanje oddelka za analize, cenitev družbe P.S.C., nujnost popravkov, ki bodo sledili nakupu).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik s takšnim ravnanjem naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je bil podan v 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnanje tožnika, ki je podpis predsednika uprave pridobil še preden je taktični odbor sploh odločal o nakupu prednostnih delnic ..., ne da bi ga pri tem seznanil s tem, da se oddelek za analize s predlaganim nakupom ne strinja, je prav gotovo možno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, storjeno naklepoma. To velja še toliko bolj glede na to, da je tožnik že s tem, da je predsedniku uprave predložil od ostalih dveh podpisnikov že podpisane naloge, le-tega spravil v zmoto, da ni nobenega zadržka v zvezi s tem poslom.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je odločitev o nakupu spornih vrednostnih delnic sprejel, ne da bi bila ta odločitev zapisana v zapisniku seje taktičnega odbora. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ta obveznost izhaja iz določbe tretjega odstavka 6. člena Navodila o razmejevanju. Določba, da je končna odločitev v primeru, da ne pride do konsezualnega dogovora glede naložbenega predloga, v pristojnosti direktorja oddelka za upravljanje premoženja in da se to tudi zapiše v zapisnik seje, ni dvoumna glede obveznosti, da je odločitev zapisana v zapisniku. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, kakšne so posledice te opustitve. S tem je bila onemogočena uradna seznanitev analitikov z odločitvijo tožnika. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v kolikor bi prišlo do uradne seznanitve, bi lahko kdorkoli od analitikov vnaprej obvestil upravo o neprimernosti naložbe, glede na to, da je bila ponujena cena za skoraj trikrat višja od uradne cenitve kapitala.

Zmotno je pritožbeno stališče, da niso podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tudi glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka prepričljivo navedla, da je v celoti porušeno zaupanje med tožnikom in upravo, kakor tudi zaupanje s strani sodelavcev, saj je tožnik zaobšel notranje predpise, ki določajo poti preverjanja ustreznosti naložbe. S tem v zvezi se je tožena stranka tudi utemeljeno sklicevala na pismo osmih sodelavcev, ki so sporočili, da sta tožnik in njegov pomočnik izgubila njihovo zaupanje in da se z njima ne predstavlja več poslovnega sodelovanja. Vse navedeno več kot prepričljivo kaže na to, da so dejansko podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.