Jedro

Sklep višjega sodišča z dne 1. 2. 2018 je pripeljal do tega, da sta bila prodajna pogodba in aneks, z njim vred pa zemljiškoknjižno dovolilo, razvezana s 1. 2. 2018 (prvi odstavek 268. člena ZFPPIPP). V času edinega naroka za glavno obravnavo (23. 10. 2018) torej obveznostnopravnega pravnega temelja za morebitno izločitveno pravico že več niti ni bilo. Že iz tega razloga sta neutemeljena oba tožbena zahtevka. Kdor nima niti obveznostnopravnega temelja za uveljavljanje izločitvene pravice, seveda ne more imeti pričakovalne pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede obstoja izločitvene pravice, ki jo je uveljavljala tožeča stranka v stečaju tožene stranke, in glede zahtevka na izdajo nove listine, ki bi nadomestili izgubljeni, na prodajo nepremičnine nanašajoči se listini.

2. Tožeča stranka ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, na kateri je zatrjevala obstoj izločitvene pravice. Svojo izločitveno pravico je utemeljevala s sklenitvijo prodajne pogodbe št. 2015-05-27 z dne 27. 5. 2015 in z zemljiškoknjižnim dovolilom, ki je bil zapisan v aneksu št. 1 z dne 28. 5. 2015. Obe listini je imela le v dvojniku, izvirnika pa ni imela.

3. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo oba zahtevka. Zahtevek na obstoj izločitvene pravice je zavrnilo zato, ker je tožeča stranka trdila, da izvirnika zemljiškoknjižnega dovolila niti nima, za vpis v zemljiško knjigo pa je potreben izvirnik (3. točka 3. odstavka 94. člena ZZK-1). Zahtevek na izdajo listine je zavrnilo iz dveh razlogov. Prvi je bil, da tožeča stranka terjatve na izročitev zemljiškoknjižne listine v stečajnem postopku ni prijavila, četudi to zahteva 1. odstavek 296. člena ZFPPIPP. Ker tega ni storila, je takšna terjatev prenehala (4. odstavek 300. člena ZFPPIPP). Kot drugi razlog za zavrnitev zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožena stranka (v stečaju) uresničila svoje odstopno upravičenje. Stečajno sodišče je s sklepom, ki je po končanem pritožbenem postopku postal pravnomočen (prilogi B4 in B5) toženi stranki dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice od prodajne pogodbe in aneksa, ker je šlo za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. S tem sta bili obe pogodbi, prodajna in aneks k njej, razvezani. Tožeča stranka namreč ni plačala v pogodbi dogovorjene kupnine, tožena stranka pa ji ni izročila originala zemljiškoknjižnega dovolila. S tem sta bili obe pogodbi razvezani (1. odstavek 268. člena ZFPPIPP).

4. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da bi morala biti zaslišana priča U. J. Tožeča stranka naj bi ji namreč ne verjela, da ne ve, kje so izvirniki listin in da jih ona niti nima. Prvostopenjsko sodišče naj bi opravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno glede zaslišanja te priče, ker naj bi vnaprej predvidelo izid dokaznega postopka. Pisne izjave U. J. glede neizročitve izvirnika zemljiškoknjižnega dovolila si naj bi namreč nasprotovale.

5. Materialnopravno nepravilno naj bi bilo tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka na temelju prodajne pogodbe in aneksa ne more imeti utemeljenega zahtevka za priznanje izločitvene pravice.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je opozorila na po njenem mnenju pomanjkljive trditve tožeče stranke in na nepravilno razumevanje materialnopravne ureditve. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka ni opirala svoje zatrjevane izločitvene pravice na v zemljiško knjigo vpisano lastninsko pravico, temveč zgolj na trditev, da sta bila sklenjena prodajna pogodba in pa da je bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo.

9. Ali to za nastanek izločitvene pravice (22. člen ZFPPIPP) že zadošča, pritožbenemu sodišču niti ni bilo treba odločiti. Že glede na trditve tožeče stranke in glede na v pritožbi neizpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča, je namreč pravni temelj za morebitno izločitveno pravico in za zahtevek na izdajo za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine naknadno prenehal. Prenehal je z izjavo stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice v povezavi s sklepoma prvostopenjskega stečajnega sodišča in sklepom pritožbenega sodišča. Pritožbo zoper prvostopenjski sklep pa je vložil prav tisti upnik, ki je sedaj tožeča stranka v tem postopku. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo že v postopku v zvezi z uresničitvijo odstopne pravice ugotovljeno, da tožeča stranka v pogodbi dogovorjene kupnine ni plačala, tožena stranka pa ji ni izročila izvirnika zemljiškoknjižnega dovolila. Sklep višjega sodišča (B5) z dne 1. 2. 2018 je pripeljal do tega, da sta bila prodajna pogodba in aneks, z njim vred pa zemljiškoknjižno dovolilo, razvezana s 1. 2. 2018 (1. odstavek 268. člena ZFPPIPP). V času edinega naroka za glavno obravnavo (23. 10. 2018) torej obveznostnopravnega pravnega temelja za morebitno izločitveno pravico že več niti ni bilo. Že iz tega razloga sta neutemeljena oba tožbena zahtevka. Kdor nima niti obveznostnopravnega temelja za uveljavljanje izločitvene pravice, seveda ne more imeti pričakovalne pravice.

10. Pritožba tudi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na nepravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča glede terjatve na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila (2. odstavek zahtevka). Prvostopenjsko sodišče je nedvomo pravilno odločilo, da je terjatev na izročitev zemljiškoknjižne listine v stečajnem postopku prenehala (4. odstavek 300. člena ZFPPIPP), ker je tožeča stranka niti ni prijavila, četudi ji je to breme nalagal 1. odstavek 296. člena ZFPPIPP.

11. Že na temelju doslej zapisanega je očitno, da je bila prvostopenjska sodba pravilna in da tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti. Ne glede na to bo pritožbeno sodišče odgovorilo še na navedbe v zvezi z zaslišanjem U. J., in glede zmotne uporabe materialnega prava, četudi te pritožbene navedbe v ničemer ne morejo vplivati na izid postopka.

12. Ne drži pritožbena navedba, da ni tožeča stranka trdila, da z originaloma ne razpolaga. Prav to je namreč trdila v tožbi, str. 3 zgoraj („upnik trenutno ne razpolaga z originali listin“). Očitno se z zaslišanjem U. J. ne bi moglo ugotoviti, ali so listine pri tožeči stranki, saj je tožeča stranka sama trdila, da jih nima. Ugotovilo bi se lahko kvečjemu, ali jih ima v posesti kdo drug. To pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ker se ne nanaša na za odločitev pomembne okoliščine.

13. Tožeča stranka namreč ni trdila, da bi ji bil kdajkoli izročen izvirnik prodajne pogodbe in aneksa; v zadnjem je tudi overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Nasprotno, tožeča stranka je izrecno trdila, da ima le dvojnik. Tudi ni nikoli trdila, da bi ji moral biti izročen izvirnik, pa ni bil, in tudi ne, da bi bila plačala dolžno kupnino z aro vred. Trditve tožene stranke, da ji ni plačala prav nič, ni nikoli prerekala, enako pa je ugotovila celo prvostopenjska sodba. Prav tako ni tožeča stranka trdila, da ji je U. J. tista, ki ji je izročila izvirnik, in celo niti ne, da bi ji morala izročiti izvirnik. Zakaj naj bi bilo zato pomembno, kje se nahaja izvirnik obeh listin glede na svojo nezadostne trditve, ni tožeča stranka nikoli pojasnila. V teku prvostopenjskega postopka ni trdila, da se pisne izjave U. J. glede nahajališča izvirnika razlikujejo; to je brez vsakega opravičila začela trditi šele v pritožbi in torej prepozno (1. odstavek 337. člena ZPP). Vse, kar je tožeča stranka predlagala je bilo, da se to pričo zasliši „v zvezi z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila oziroma kje se nahaja original in ali ga je izročila tožeči stranki“ (narok za glavno obravnavo, str. 2 zapisnika = l. št. 48). Tožeča stranka bi lahko upala na boljši pravni položaj kvečjemu v primeru, če bi ji bila tožena stranka morala izročiti izvirnik listine, tega pa ne bi bila storila. Tega pa tožeča stranka ni niti trdila.

14. Če se upošteva neprerekano, in po prvostopenjskem sodišču ugotovljeno dejstvo, da tožeča stranka ni plačala kupnine, in neprerekano trditev tožene stranke, da ni plačala celo niti tisti del kupnine, ki je bila ara, tudi tožena stranka ni bila dolžna izročiti izvirnikov obeh listin. Tožena stranka kot prodajalec namreč ni dolžna izpolniti svoje pogodbene obveznosti, ki je v tem, da sestavi in izroči zemljiškoknjižno dovolilo in poskrbi za vpis lastninske pravice v korist kupca. Prodajna pogodba je namreč vzajemno zavezujoč pravni posel (1. odstavek 435. člena OZ), pri katerem lahko vsaka stranka zadržuje izpolnitev svoje obveznosti do izpolnitve obveznosti nasprotne stranke (1. odstavek 101. člena OZ). Zgolj sestavitev zemljiškoknjižnega dovolila še ne more biti razlog za nastanek pričakovalne pravice, saj lahko prodajalec zemljiškoknjižno dovolilo namenoma zadržuje v svoji posesti do plačila kupnine. Da bi se v konkretni zadevi obe stranki dogovorili kaj drugega, pa tožeča stranka ni trdila.

15. Ker tožeča stranka v tem postopku ni uspela, mora toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Ti so znašali 3.750 OT za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 (1) OdvT) in še 47,50 OT za materialne stroške (3. odstavek 11. člena OdvT), povrniti pa mora tudi DDV. Skupaj mora toženi stranki povrniti 2.779,77 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe (1. odstavek 299. člena OZ).