Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Uveljavljana kršitev, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe ni podana, ker je iz izreka sodbe jasno razvidno, da očitana kršitev pravil o prehitevanju ni naslovljena na oškodovanca in njegovo vožnjo temveč na obsojenca.
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
1. Okrajno sodišče v Ajdovščini je z uvodoma citirano sodbo obsojenega R. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani A. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Odločeno je bilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga bistvene kršitve določb ZKP po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, obtožni akt zavrže in postopek ustavi.
4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da ta ni utemeljena in je zato predlagal njeno zavrnitev.
5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.
6. V zahtevi za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik navedel, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in da nasprotuje samemu sebi ter razlogom izpodbijane sodbe. Nerazumljivost naj bi bila v tem, da se očita kolesarju A. B., da je kršil 2. točko prvega odstavka 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa s tem, ko je dal znak za zavijanje levo in se s kolesom začel pomikati proti sredini vozišča. S tako navedbo naj bi bila v nasprotju tudi obrazložitev sodbe.
7. O vsebinsko enaki pritožbeni navedbi je odločalo v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje že drugostopenjsko sodišče in navedlo (točka 5. obrazložitve), da uveljavljana kršitev ni podana, ker je iz izreka sodbe jasno razvidno, da očitana kršitev pravil o prehitevanju ni naslovljena na oškodovanca in njegovo vožnjo temveč na obsojenca. Tako stališče sodišča druge stopnje je povsem pravilno in je vložniku zahteve za varstvo zakonitosti lahko odstranilo vse morebitne dvome v jasnost opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ter v njegovo skladnost z razlogi sodbe v njeni obrazložitvi.
8. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.
9. Glede na gmotne razmere obsojenega, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.