Jedro

Oviro za vrnitev nepremičnin iz 4. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji je treba upoštevati tudi, kadar gre za vračanje premoženja podržavljenega podjetja in upravičenec zahteva, da se premoženje vrne z vrnitvijo nepremičnine (1. in 2. odstavek 38. člena cit. zakona). Pri tem je treba pojem prostorske kompleksnosti oz. namena izrabe prostora in nepremičnin razlagati, ne samo v smislu predpisov, ki urejajo posege v prostor, temveč tudi v smislu dejanske sopovezanosti konkretnega sklopa nepremičnin v določeni proizvodni in poslovni enoti kot v sebi zaključeni prostorski celoti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 2.11.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti delni odločbi Sekretariata za gospodarstvo in finance z dne 17.6.1994, s katero so bile upravičencema Z.F. in E. vrnjene v last nepremičnine s parc.št. 677/1 poslovna stavba v izmeri 450 m2, vključno s proizvodno - poslovnim objektom (bivše komercialno skladišče), dvorišče v izmeri 329 m2, in parc.št. 676/1 dvorišče v izmeri 196 m2, vpisane pri vl.št. 511, tožniku pa kot zavezancu za vrnitev nepremičnin naloženo, da jih izroči upravičencema v posest po preteku 5 let od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da gre za denacionalizacijo podržavljenega podjetja, katerega premoženje so, kot izhaja iz listin o podržavljenju, sestavljale nepremičnine. Upravni organ prve stopnje je zato pravilno uporabil določbe zakona, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin. Tako je v skladu z 2. odstavkom 21. člena zakona o denacionalizaciji preizkusil, ali bi bila z vrnitvijo nepremičnin v last in posest bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov in ugotovil, da le-ta ne bi povzročila takih motenj ali ovir v poslovanju zavezanca, zaradi katerih bi ta prišel v stečaj ali likvidacijo oziroma moral opustiti pomemben del svoje proizvodnje, odpustiti znatno število delavcev ali utrpel bistveni izpad dohodka. Dalje je v skladu s 25. členom navedenega zakona preizkusil, ali se je vrednost nepremičnin zaradi novih investicij bistveno povečala in na podlagi izvedenskega mnenja ugotovil, da se ni, ter da mnenja "glede ovir iz 21. člena ne gre upoštevati, saj ne temelji na izračunih, temveč je zgolj pavšalno". V skladu s 34. členom zakona pa je ugotovil, da opravlja zavezanec v objektu, ki je predmet vrnitve, podobno dejavnost kot upravičenec ob nacionalizaciji. Tožena stranka ob upoštevanju 32. člena zakona o denacionalizaciji meni, da je prvostopni organ glede vračanja navedenih nepremičnin odločil pravilno. Ker je bil samo ta del zahtevka zrel za odločitev, je tudi pravilno uporabil 215. člen zakona o splošnem upravnem postopku, ki v takem primeru omogoča izdajo delne odločbe. Pritožbeni ugovor, da delne odločbe organ ne bi smel izdati, je zato neutemeljen. Prav tako so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe, "ki ne izpodbijajo niti dejanske niti pravne podlage" prvostopne odločbe, zato je bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona, kršitve pravil postopka ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka ni upoštevala, da spornih nepremičnin po zakonu o denacionalizaciji ni mogoče vrniti v last in posest, saj so neobhodne za proizvodne namene. Tožnik je nepremičnine kupil v letu 1969 in jih iz zapuščenega skladišča spremenil v proizvodno - poslovni objekt, ki služi kot osnova za dejavnost, ki jo tožnik opravlja. Predmet vračanja je vitalnega pomena za obstoj tožnika, ki daje delo več kot 270 ljudem z območja ... in okolice. Tožena stranka ni upoštevala mnenja, ki ga je o tem izdelal strokovnjak s področja obutvene industrije, češ da je preveč pavšalno. Že brez izvedenskega mnenja pa se lahko ugotovi, kaj bi pomenila vrnitev objektov, brez katerih podjetje ne bi moglo normalno poslovati. Dejansko stanje torej ni bilo pravilno ugotovljeno in to je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka se nepravilno sklicuje na 34. člen zakona o denacionalizaciji, saj se z delno odločbo ne vrača podjetje kot takšno, temveč nepremičnine, ki so v sredstvih tožnika. Bivše skladišče tudi ni opravljalo enake ali podobne dejavnosti kot zavezanec. Tožnik meni, da je premoženje podržavljenega podjetja zaradi navedenega mogoče vrniti le v obliki odškodnine, zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter pripominja, da je z določitvijo daljšega obdobja za izročitev spornih nepremičnin zavezancu omogočeno, da prilagodi svoje poslovanje in se izogne posledicam iz 2. odstavka 21. člena zakona o denacionalizaciji. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka, pravni naslednik upravičencev F.Z., v odgovoru na tožbo ugotavlja, da so bile določbe zakona o denacionalizaciji, ki se tičejo vračanja nepremičnin, pravilno uporabljene in da je bil zavezancu dan ustrezen rok za izročitev nepremičnin. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen) nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka 1. odstavka 19. člena). Navedeno oviro za vrnitev nepremičnin je treba upoštevati tudi, kadar gre za vračanje premoženja podržavljenega podjetja in upravičenec zahteva, da se premoženje vrne z vrnitvijo nepremičnine pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja (1. in 2. odstavek 38. člena ZDen), kot je to primer v sporni upravni stvari. Pri tem je treba pojem prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin razlagati ne samo v smislu predpisov, ki urejajo posege v prostor, temveč tudi v smislu dejanske sopovezanosti konkretnega sklopa nepremičnin v določeni proizvodni in poslovni enoti kot v sebi zaključeni prostorski celoti.

Iz upravnih spisov, ki se nanašajo na sporno denacionalizacijsko zadevo, bi bilo mogoče zaključiti, da se nepremičnine, ki se po delni odločbi vračajo upravičencema, nahajajo v zaokroženi prostorski celoti. To celoto naj bi v naravi tvorili, poleg zemljišč s parc. št. 676/1, 676/2, 677/1, 677/2, 677/3, 677/4, 678, 679 in 680/2, tudi objekti, stoječi na parc.št. 677/1, 677/2, 678, 679 in 680/2. Na vseh navedenih nepremičninah naj bi imel pravico uporabe tožnik (gl. parcelacijski načrt Geodetske uprave občine z dne 11.5.1993 in izpisek iz zemljiške knjige enote temeljnega sodišča z dne 18.1.1994). Sestavni del tega prostorskega sklopa sta zemljišči s parc.št. 677/1 in 676/1 ter objekt, stoječ na parc.št. 677/1, ki se vračajo s sporno delno odločbo. Glede objekta, stoječega na parc.št. 677/1, je tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji kot zavezanec navedel, da služi naslednjim namenom: 1. sekalnici in pripravi materiala - celotni začetek proizvodnje, 2. garderobam in sanitarijam za vse zaposlene, 3. kuhinji in menzi, 4. upravi podjetja (vloga zavezanca z dne 10.2.1993), predložil pa je tudi mnenje izvedenca z dne 27.1.1994, iz katerega izhaja, da vsi prostori podjetja skupaj sestavljajo nujno potrebno celoto, ki zagotavlja organiziranje in izvajanje poslovnega ter ožje tehnološkega procesa in da bi izguba spornih prostorov za podjetje ne pomenila samo 65 odvečnih delavcev, temveč onesposobitev celotnega procesa.

Iz navedenih dejanskih okoliščin, do katerih upravni organ ni zavzel stališča, ter iz navedenega mnenja, ki ga je odpravil z oceno, da je zgolj pavšalno, pa bi po mnenju sodišča utegnilo izhajati, da gre v spornem primeru za nepremičnine, katerih vrnitev bi bistveno okrnila prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, torej za oviro iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.

Tožnik je navedene okoliščine, zlasti namembnost spornega objekta in njegovo organsko povezanost v celotno proizvodnjo, zatrjeval tudi v pritožbi kot enega od razlogov, zaradi katerega bi bilo treba delno odločbo odpraviti. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ta ugovor sicer delno obravnavala v okviru vprašanja, ali je sedanja vrednost nepremičnin pravilno ugotovljena oziroma 25. člen ZDen pravilno uporabljen, s čemer pa po presoji sodišča na ugovor ni odgovorila v celoti oziroma ga ni presodila v pravi smeri, saj je iz pritožbe razvidno, da se tožnik upira vrnitvi nepremičnin predvsem zaradi njihove vloge oziroma namembnosti v sklopu proizvodnje in poslovanja podjetja. S tem, da tožnikovih pritožbenih navedb ni presodila v celoti, pa je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta kršitev pravil postopka pa bi po navedenem lahko vplivala na rešitev zadeve, saj so zaradi nje dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Ker sodišče zaradi tega ne more rešiti spora, je moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Sodišče je zakon o upravnih sporih in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).