Jedro

Tožba je bila vložena zoper Območno enoto K. Zavoda X in ne zoper Zavod X (z morebitnim dodatkom, da se spor nanaša na območno enoto K.). Območna enota ni pravna oseba in torej ne more nastopati kot pravdna stranka. Tožnika bi bilo zato treba pozvati, da tožbo ustrezno popravi in ker sodišče tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 948,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2012 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 393,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo in nato še v pripravljalni vlogi opozorila, da tožena stranka, kot jo je označil tožnik v tožbi, ni pravna oseba, zato ne more biti pravdna stranka. Predlagala je, da se navedena pomanjkljivost odpravi na podlagi poziva sodišča na popravo tožbe tako, da se kot tožena stranka navede Zavod X., nato pa se doda, da se spor nanaša na OE K. Iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) izhaja, da je Območna enota K. le organizacijska enota Zavoda X. kot javnega zavoda in ni pravna oseba. Do navedenega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče je dolžno med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Ker tožena stranka ne more biti pravdna stranka, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbo bi bilo treba zavreči. Podana je tudi kršitev petega odstavka 81. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje razpisalo naroke, izvajalo dokaze in izdalo sodbo ne da bi bila podana procesna predpostavka sposobnosti biti stranka. Opravljena pravdna dejanja je zato treba razveljaviti in postopek v celoti ponoviti. Prekršen je drugi odstavek 105. člena ZPP, ki določa, da morajo vloge obsegati tudi ime in sedež stranke. V obravnavanem primeru ju ne vsebujejo, saj tožena stranka ni označena v skladu z drugim odstavkom 69. člena ZZVZZ in 4. členom Statuta Zavoda X. Napačen je zaključek, da je tožena stranka plačilo zahtevala brez pravnega temelja in da zato ni pogojev za obravnavanje plačila kot izdatka za drugega. Pasivna legitimacija ni podana. Tožnik bi moral zahtevati povračilo plačanega zneska od svojega sina na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). S tožnikovim plačilom je namreč obligacijsko razmerje med toženo stranko in tožnikovim sinom prenehalo, vzpostavilo se je novo obligacijsko razmerje med tožnikom in njegovim sinom. Tožnik je vedel, da toženi stranki ne dolguje ničesar. Celoten znesek po zahtevku tožene stranke, naslovljenem na njegovega sina, je plačal za sina. S tem je izpolnil sinovo obveznost po 86. členu ZZVZZ. Kdor plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Sporno dejstvo, ali je bilo vozilo dne 5.9.2011 zavarovano, je pravno odločilno dejstvo, saj iz 86. člena ZZVZZ izhaja, da ima v primeru, ko obvezno avtomobilsko zavarovanje ni sklenjeno, zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo zavarovano pri Z. Sodišče prve stopnje je samo opravilo poizvedbe pri Z., čeprav je trditveno in dokazno breme na tožniku. Protispisen je tudi zaključek, da je bila sklenjena permanentna zavarovalna polica, ker je ne glede na to, da je registracija potekla, Z. izplačala oškodovanki škodo. Tudi sicer izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da je bilo vozilo zavarovano. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo 191. in 187. člena OZ, ne pa določbe 190. člena OZ, saj v obravnavanem primeru tožnik ni dokazal odsotnosti pravnega temelja tožene stranke za regresni zahtevek. Prav tako ni upoštevalo 40. člena ZOZP, ki daje toženi stranki dodatno pravno podlago za izstavitev regresnega zahtevka po 86. členu ZZVZZ. Ne drži niti pojasnilo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravice zahtevati povračila stroškov zdravljenja zaradi v času prometne nesreče neregistriranega vozila, češ da je tožnikov sin vozil službeno vozilo, za registracijo katerega je odgovoren lastnik vozila. Bistveno je, da se je udeležil cestnega prometa z neregistriranim vozilom (zaradi kršitve prvega odstavka 26. člena Zakona o motornih vozilih – ZMV). Napačna in neobrazložena je tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je že v tožbi navedel, da je tožena stranka Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in da je tudi v pripravljalni vlogi nedvoumno pojasnil, kdo je tožena stranka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Sposobnost biti stranka je procesna sposobnost, od obstoja katere je odvisna dopustnost tožbe. Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (80. člen ZPP). Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). Sodna praksa vrnitev v popravo dopušča tudi, če tožnik kot toženo stranko imenuje neko tvorbo, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena(1).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi, v pripravljalni vlogi z dne 13.5.2013 in v nadaljnjih vlogah kot toženo stranko navedel Zavod X., OE K. Po opozorilu iz odgovora na tožbo, da bi moral tožnik kot toženo stranko navesti Zavod X. in zgolj dodati, da se spor nanaša na Območno enoto K., tožnik tožbe ni popravil. Obenem je v pripravljalni vlogi z dne 13.5.2013 navedel tudi, da je na sina regresni zahtevek naslovila Območna enota K. in ne Zavod X., ter da Območna enota K. v poskusu sodne poravnave ni podala ugovora pasivne legitimacije.

8. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je tožnik v obravnavani zadevi kot toženo stranko opredelil Območno enoto Zavoda X. in ne sam Zavod X., ki je javni zavod (prvi odstavek 69. člena ZZVZZ) in kot tak pravna oseba (drugi odstavek 4. člena Zakona o zavodih – ZZ). Območna enota je le njegova organizacijska enota (četrti odstavek 69. člena ZZVZZ). Kot taka ni pravna oseba in posledično tudi nima sposobnosti biti stranka.

9. Kot rečeno je sposobnost biti stranka splošna (in absolutna) procesna predpostavka, na obstoj katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi če pomanjkanje le te ob predhodnem preizkusu tožbe ne opazi (269. člen ZPP). Če sodišče ugotovi, da obstajajo pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sposobnost stranke biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, mora od nasprotne stranke zahtevati, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). V konkretni zadevi sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato se je ves postopek vodil zoper toženko, ki ne more biti pravdna stranka, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Do preostalih pritožbenih navedb se v tej fazi postopka ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevati od tožnika, da tožbo popravi tako, da bo kot tožena stranka nastopala oseba s sposobnostjo biti stranka, konkretno Z. Če tožnik ne bo popravil tožbe v določenem roku, bo moralo tožbo zavreči (peti odstavek 81. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

12. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) Primerjaj VS RS sklep II Ips 309/2003 z dne 16.10.2003, VSL sklep I Ip 1382/2011 z dne 20.5.2011, VSL sklep I Cpg 366/2004 z dne 10.1.2006.