Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali je bil poslovni razlog tudi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela pri toženki in povečane izgube poslovanja v času odpovedi potreba po delu operativnega upravljanja na večstanovanjskih objektih zmanjšala in se je toženka posledično odločila reorganizirati delovni proces ter zmanjšati število zaposlenih le na enega izvajalca (bivšega direktorja toženke). S tem je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 6. 2022; ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja; da je toženka dolžna tožnika pozvati na delo, ga prijaviti v matično evidenco zavarovanja in mu do dneva ponovnega nastopa dela plačati mesečne plače v znesku 1.875,00 EUR z obrestmi oziroma mu namesto reintegracije izplačati denarno povračilo v višini 22.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni naredilo nobene dokazne ocene, tehtanja vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi protispisnega zaključka sodišča prve stopnje, da sta direktor toženke A. A. in priča B. B. izpovedala, da je delo operativnega upravnika olajšano, če je na objektu hišnik, ki opravlja hišniška opravila. Za razliko od priče sta tožnik in direktor toženke izpovedala, da hišniško delo ni povezano z delom operativnega upravnika. Delo tožnika zaradi hišniških opravil ni nič manjše. Izpostavlja, da hišniških opravil ni mogoče enačiti upravljanjem stavbe. Zaradi zavrnitve zaslišanja drugih prič glede zmanjšanja obsega tožnikovega dela je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka ni podala ustreznih trditev do konca prvega naroka glede časa in števila objektov v upravljanju ob odpovedi in pred tem ter višine stroškov upravljanja po posameznih objektih. Izpovedi priče in direktorja toženke ne moreta nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP. Glede višine stroškov upravljanja po posameznem objektu je toženka izpostavila le en objekt (C.), za ostale pa ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo višine tožnikovega "prihodka" zaradi njegovega dela ob odpovedi. Prav tako ni pojasnilo normativa operativnega upravnika. Za ta postopek sta pomembna število objektov v upravljanju toženke in odkup poslovnega deleža. Zato bi moralo sodišče prve stopnje naložiti toženki izročitev primopredajnega zapisnika glede nakupa poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izogibanja toženke k predložitvi listin glede števila objektov v operativnem upravljanju in višine stroškov. Toženka ni pojasnila, kolikšni so bili prihodki in odhodki. Ob podaji odpovedi je imel tožnik v operativnem upravljanju osem objektov, pri čemer so stroški upravljanja znašali mesečno najmanj 1.500,00 EUR po objektu. Navedeno pomeni, da se obseg dela ni zmanjšal in da ni prišlo do nobene izgube objektov. Ni izkazano poslovanje z izgubo. Listine, ki jih je predložila toženka, so prilagojene potrebam tega spora. Glede na navedeno ni prenehala potreba po tožnikovem delu. Izpostavlja zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 82/2017, iz katere izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajen ukrep delodajalca v primeru obstoja poslovnega razloga. Z odločitvijo sodišča prve stopnje je bilo grobo poseženo v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS, saj mu je sodišče prve stopnje naložilo preveliko trditveno in dokazno breme. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni izvedlo v skladu z 8. členom ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala teh procesnih zahtev. Sodišče prve stopnje je tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih trditev, da je šlo za navidezni odpovedni razlog. Njegova dokazna ocena v točkah 11 do 15 obrazložitve je jasna, celovita in prepričljiva ter odgovarja na vse pravno relevantne tožnikove navedbe. Tožnik s sklicevanjem na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Protispisnost je podana takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu (tožnika in priče B. B. o tem, da je delo operativnega upravnika olajšano, če je na objektu hišnik), temveč je na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo drugih prič glede zmanjšanega obsega dela. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik predlagal zaslišanje prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.), ki bi izpovedali o njegovi uspešnosti in potrdili, da bivši direktor toženke B. B. po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več opravljal nalog upravljanja po sklenjenih pogodbah o upravljanju. Zaslišanje prič torej ni predlagal za dokazovanje dejstva, kot ga navaja v pritožbi, zato je sodišče prve stopnje takšen dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

8. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage toženke glede zmanjšanja števila objektov v upravljanju toženke ob odpovedi, saj je že v tožbi sam navedel, da je v času od njegove zaposlitve v letu 2018 do odpovedi upadlo število objektov v upravljanju. To je obenem ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je poleg priče (bivšega direktorja) B. B. potrdil tožnik v izpovedi, ko je priznal, da je prišlo do zmanjšanja (petih) objektov v upravljanju, za katera je bil sam zadolžen. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka v zvezi z manjkajočo trditveno podlago glede točnega števila objektov v upravljanju ob odpovedi. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bilo tožniku naloženo preveliko trditveno in dokazno breme. V obravnavani zadevi glede na dokazne predloge strank, glede na ugotovitve sodišča in glede na pritožbene navedbe ni podlage za zaključek o kršitvi tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Po tej določbi lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali je bil poslovni razlog tudi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela pri toženki in povečane izgube poslovanja v času odpovedi (17.499,68 EUR) potreba po delu operativnega upravljanja na večstanovanjskih objektih zmanjšala in se je toženka posledično odločila reorganizirati delovni proces ter zmanjšati število zaposlenih le na enega izvajalca (bivšega direktorja toženke). S tem je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved.

11. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti podatke o kupnini poslovnega deleža toženke v novembru 2022 in morebitni primopredajni zapisnik vseh poslov, s čimer naj bi se dokazalo finančno stanje toženke, kar pa glede na vsebino in čas odpovedi ni bistveno za odločitev. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 je sodišče pri odločanju vezano na dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je namreč tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi organizacijskega razloga (zmanjšanega obsega del), ne pa finančnega stanja toženke. Zato v odpovedi ni bila dolžna konkretizirati, kolikšni naj bi bili njeni prihodki oziroma odhodki.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da so stroški upravljanja, ki so jih plačevali lastniki objektov toženki, znašali 1.500,00 EUR po objektu, saj iz listin toženke izhaja, da so bili ti bistveno nižji. Tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da je znašala cena upravljanja po stanovanju 11,50 EUR in da je v povprečju 32 enot v objektih, kar skupaj znaša le okoli 368,00 EUR po objektu. Ker se je sodišče prve stopnje oprlo na listine, tj. prihodke po objektih za januar 2023 in poročila o upravnikovem delu za leto 2022 na objektih K. in L., so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka ves čas izpostavljala le objekt na C., za ostale objekte v upravljanju pa ni predložila dokazov.

13. Pritožba se glede iskanja možnosti za ohranitev zaposlitve tožnika sklicuje na judikat VIII Ips 82/2017, ki resda poudarja, da je odpoved skrajni ukrep delodajalca in da pravica do svobodne gospodarske pobude ni absolutna, a je to stališče Vrhovno sodišče RS vezalo na okoliščine primera, ko je delodajalec v času odpovedi ter zmanjšanja števila zaposlenih na enakih delih zaposloval delavce za določen čas, najemal agencijske delavce ali študente, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo.

14. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).