Jedro

Če sta stranki v sporazumu določili, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, velja, kot sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči, to tudi za plačo. Pismeno izražena volja tožnice te pravice ni izključevala, tožeča stranka pa razveljavitve tega sporazuma ni zahtevala. Zato je ob uporabi 71. člena ZOR pravno upoštevno samo to, kar je bilo v pisni obliki izraženo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike v znesku 195.373,00 SIT iz naslova premalo izplačanih plač tožnici v obdobju od septembra 1990 do avgusta 1994. Ugotovilo je, da se je tožeča stranka s podpisom sporazuma z dne 7.9.1994 o prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih odpovedala vsem pravicam in obveznostim iz delovnega razmerja, vključno z uveljavljenim zahtevkom za plačilo razlike v plači. Ker je bila tožnica z internim glasilom tožene stranke seznanjena, da prejema nižjo plačo, kot je določena s tarifnim delom Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91 - KP), je lahko to okoliščino ob sklenitvi sporazuma predvidevala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je poudarilo, da se pritožbena sklicevanja tožnice na njeno nevednost ne morejo upoštevati, saj pri sklenitvi sporazuma ni ravnala s potrebno skrbnostjo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njeni pritožbi in tožbenemu zahtevku v celoti. V obrazložitvi revizije navaja, da v času sklepanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni vedela za svoje prikrajšanje pri plači, saj je tožena stranka pričela izdajati potrdila o razliki v plači šele v marcu oziroma aprilu 1996. Zato je potrebno določilo sporazuma razlagati tako, da so bile v času njegove sklenitve poravnane le tiste obveznosti, ki so bile do tedaj tožnici znane, bodočim pravicam, ki ji ob sklepanju sporazuma niso bile znane, pa se tožnica s podpisom sporazuma ni odpovedala.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77), ki ga je glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP ) še uporabiti, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katero pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP/77 zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Tožeča stranka z revizijskimi trditvami, da je bila z okoliščino o premalo izplačanih plačah seznanjena šele po podpisu sporazuma, izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je o obstoju razlike vedela že pred sklenitvijo sporazuma. Glede na prepoved iz omenjenega 3. odstavka 385. člena ZPP/77 revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje sta stranki dne 7.9.1994 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dnem 15.9.1994, s katerim sta se med drugim dogovorili, da so z njim poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja (4. alinea III. točke). Sodišči sta pravilno presodili, da je za razmerje, ki je nastalo med tožečo in toženo stranko s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR) in sklenitvi poravnave o usodi pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter za razlago samega sporazuma, uporabiti določbe zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR).

Ker je med strankami sporazum sklenjen v pismeni obliki, na podlagi ZDR bi sodišči sicer morali izhajati iz določbe 71. člena ZOR. Ta določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Med strankama dne 7.9.1994 sklenjeni sporazum je dvostranski pravni posel, torej pogodba, s katero sta določili vzajemne pravice in obveznosti. Če sta v 4. alinei III. točke tega sporazuma določili, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, velja, kot sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči, to tudi za plačo. Pismeno izražena volja tožnice te pravice ni izključevala, tožeča stranka pa razveljavitve tega sporazuma ni zahtevala. Zato je ob uporabi 71. člena ZOR pravno upoštevno samo to, kar je bilo v pisni obliki izraženo.

Revizijsko sodišče mora sicer pritrditi pravilnemu stališču revizije, da se stranki lahko poravnata glede tistih pravic in obveznosti, ki sta jih lahko predvidevali in ob sklepanju sporazuma pričakovali, ne pa glede bodočih obveznosti oziroma pravic. V obravnavanem primeru, ko je po ugotovitvah obeh sodišč tožnica bila (ali bi lahko bila) seznanjena s prikrajšanjem pri plači, je ob zapisu iz 4. alinee III. točke sporazuma (da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja) šteti, da se ta nanaša tudi na prikrajšanje pri plači, ki je že nastalo in tisto, ki ga je tožnica ob sklepanju sporazuma lahko predvidela in pričakovala. Dogovor strank o poravnavi "vseh" pravic iz delovnega razmerja je zato razlagati v smislu določb 1089. in 1090. člena ZOR le tako, da 4. alinea III. točke ne obsega samo tistih bodočih pravic ali obveznosti, na katere stranki ob sklenitvi sporazuma nista mogli misliti ali jih pričakovati. Ker je tožnica ob podpisu sporazuma vedela ali bi lahko vedela za ravnanje tožene stranke o izplačilu prenizkih plač, je sporno določilo razlagati le tako, da je v njem zajeta tudi razlika, do katere bi bila tožnica po kolektivni pogodbi upravičena.

Če pa je želela izključiti iz dogovora zahtevek na plačilo prikrajšanja pri plači, ki je bil ob sklepanju sporazuma predvidljiv oziroma pričakovan, bi se tudi o tem morala sporazumeti s toženo stranko in dogovor zapisati v sporazumu. Tega ni bila dolžna storiti le tožena stranka. Zato je zmotno stališče revizije, da bi morala - ker je v sporazumu izostal zapis o razliki plače - nositi posledice le tožena stranka. Sodišče mora obe stranki kot podpisnici sporazuma enako obravnavati.

Ker je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo.

Določbe ZPP/77 in ZOR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).