Jedro

Ker je izvedenec ugotovil, da bi bilo treba stropno oblogo menjati, tudi če izliva vode v letu 2001 ne bi bilo, in bi bil strošek popravila enak, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v polni višini amortizirane vrednosti stropne obloge, saj bi ob škodnem dogodku, ki je bil predmet spora, nastala enaka škoda na istem delu stropne obloge tudi v primeru, da predhodno obstoječe škode ne bi bilo.

Pri določanju vrednosti premičnih novih stvari bo podlaga za odmero denarne odškodnine cena, po kateri se te (nove) stvari prodajajo, pri določanju vrednosti uničenih starih stvari pa cena, po kateri se take (stare) stvari prodajajo na trgu.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema solidarno plačilo 2.336,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 dalje do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačati v korist proračuna Republike Slovenije strošek sodne takse v višini 61,52 EUR, stroške zastopanja tožeče stranke v višini 301,76 EUR in stroške sodnega izvedenca v višini 168,90 EUR ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 31,68 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita, da je v 32. do 35. točki sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer je sledilo mnenju izvedenca, da je na stropni oblogi tožeče stranke že prej obstajala škoda. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno tudi v delu, kjer je sodišče ocenilo vrednost stropne in talne obloge. Stopnja njune amortizacije je ocenjena previsoko, pri tem pa iz mnenja in iz sodbe ni razvidno, kako je izračunana. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je višino škode odmerilo glede na amortizirano vrednost stvari, ki so bile zaradi škodnega dogodka uničene. Da bi lahko tožnik vzpostavil prejšnje stanje, je upravičen do zneska vrednosti nove stvari, ki je bila uničena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik ni upravičen do stroškov bivanja v času, ko bo v stanovanju izvajal sanacijo škode oziroma popravila. Stanovanje je premajhno, da bi tožnik tekom popravil lahko bival v njem oziroma bi to od njega terjalo nesorazmerne napore in žrtvovanja. Izpodbija tudi odločitev o stroških. Čeprav je bil pooblaščenec pritožnika v skladu s 5. odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) upravičen le to polovice odvetniških stroškov, ker je tožnika zastopal po uradni dolžnosti, je v skladu s smiselno razlago 2. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravdna stranka upravičena do povrnitve stroškov, ki se odmerijo upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT). To pomeni, da je pravdna stranka po določbah ZPP upravičena do povrnitve stroškov po polni vrednosti OT. V nasprotnem primeru namreč pride do neenakosti med stroški in je stranka, ki ima odvetnika po BPP, na slabšem.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje plačilo škode, ki mu je nastala zaradi izliva meteorne vode v stanovanje. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo. Tožnik v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe.

6. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo obseg škode, ki je nastala v tožnikovem stanovanju v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Oprlo se je predvsem na izvedensko mnenje sodno postavljenega izvedenca in izpovedbo priče H. A. Ugotovilo je, da je del poškodb na leseni stropni oblogi posledica izlitja vode že iz leta 2001. Pritožbeni očitki, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena glede predhodne škode iz leta 2001 in da takrat stropna obloga ni bila poškodovana, niso utemeljeni. Izvedenec je ugotovil, da so bile okoliščine zamakanja v letih 2001 in 2014 podobne, obakrat je šlo za vdor vode v stanovanje preko strešne površine, pot vode je bila podobna. Lesena stropna obloga pa kaže, da je bila po zamakanju leta 2001 obnovljena le slikopleskarsko, nabrekanje pa ni bilo sanirano. To je potrdil tudi sam tožnik v pritožbi z navedbo, da stropne obloge ni zamenjal. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče štelo za logično prepričljivo, da je bila lesena stropna obloga poškodovana že v letu 2001, saj je voda v letu 2001 vdrla v stanovanje preko stropa, na katerem je bila nameščena lesena obloga. Vendar, ker je izvedenec ugotovil, da bi bilo treba stropno oblogo menjati, tudi če izliva vode v letu 2001 ne bi bilo, in bi bil strošek popravila enak, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v polni višini amortizirane vrednosti stropne obloge, saj bi ob škodnem dogodku, ki je bil predmet spora, nastala enaka škoda na istem delu stropne obloge tudi v primeru, da predhodno obstoječe škode ne bi bilo. Zato je ocenilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v celotni vrednosti menjave stropne obloge (zmanjšane za amortizacijo). Pritožbeni očitki o nenastanku škode na stropni oblogi že v letu 2001 zato niso utemeljeni.

7. Pri ugotavljanju vrednosti amortizirane stropne obloge in vrednosti amortizirane talne obloge se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje v času škodnega dogodka. V 42. in 43. točki sodbe je sodišče obrazložilo, katere spremenljivke so bile ključne za izračun amortizacije (nova vrednost, trenutna starost in življenjska doba objekta) in da je izvedenec upošteval amortizacijsko vrednost, kot jo določa Pravilnik o vzdrževanju stavb. Na posplošene pritožbene navedbe (da amortizacija stropne in talne obloge ne more biti enaka, saj se po stropu ne hodi) je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče (43. točka obrazložitve). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvedenec ni zadovoljivo pojasnil, kako je izračunal amortizacijo, saj je to razvidno iz izvedenskega mnenja in dopolnitve, kjer je izvedenec odgovoril tudi na takšne pripombe tožnika, sodišče pa je o tem podalo razloge v 42. točki izpodbijane sodbe.

8. Tožnikovo stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da bi mu moralo sodišče pri ugotavljanju višine škode priznati polno ceno za menjavo (nove) stvari in ne bi smelo upoštevati amortizacije, je argumentirano zavrnilo že prvostopenjsko sodišče v 41. točki izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa se na prvostopenjske razloge v celoti sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Poleg tega še dodaja, da je treba pri odmeri odškodnine za uničeno stvar ugotoviti pošteno tržno vrednost stvari (drugi odstavek 168. člena OZ). To pa pomeni, da bo premoženjski položaj oškodovanca (tožnika) enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, če bo prejel denarni znesek za nakup enake stvari. Vrednost, ocenjena po pošteni tržni vrednosti, je enaka ceni, za katero bi pogodbo v obdobju cenitve sklenila kupec in prodajalec. Pri določanju vrednosti premičnih novih stvari bo podlaga za odmero denarne odškodnine cena, po kateri se te (nove) stvari prodajajo, pri določanju vrednosti uničenih starih stvari pa cena, po kateri se take (stare) stvari prodajajo na trgu. Tožniku zato ne more pripasti odškodnina za vrednost nove stvari, za kar se zavzema v pritožbi, ampak je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vrednost stvari z amortizacijo.

9. Toženec se neutemeljeno pritožuje tudi zoper zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov bivanja izven stanovanja v času njegove obnove. Izvedenec je pojasnil, da je moč opraviti menjavo poškodovanih delov po sklopih in brez večjih motenj pri uporabi stanovanja. Izvedenec je odgovoril tudi na tožnikove pripombe ter navedel, da gre za običajna vzdrževalna dela, ki se lahko opravijo postopno, pri čemer ni pomembna velikost stanovanja. Obrazložil je, da se lahko biva v pobeljenih prostorih, ker barve niso strupene, da se lahko v času menjave oblog spi v drugi sobi in da se lahko prestavi pohištvo na hodnik, v drugo sobo, na balkon ali v kuhinjo. Pritožbeni očitek, da bi taka sanacija terjala od tožnika nesorazmerne napore in žrtvovanje, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Enako je ocenilo prvostopenjsko sodišče, ki se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je prepričljivo pojasnil, da gre za običajna vzdrževalna dela, ki jih je mogoče opraviti postopno.

10. Prav tako je tudi pravilna odločitev sodišča o stroških. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po ZOdv. Tako je sodišče prve stopnje tudi odločilo in priznalo tožniku za zastopanje polovičen znesek, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Priznani znesek (razen pričnine v znesku 31,68 EUR) sta dolžni toženki povrniti v proračun Republike Slovenije, višji strošek za tožnikovo zastopanje pa ni nastal, niti ga ni dolžan povrniti tožnik, kot je zmotno navedeno v pritožbi.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti, tako niso podani, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).