Jedro

Uporabnik, ki je ob pogojih iz 19. člena ZSR ostal v stanovanju, stanodajalec pa v dveh letih ni zahteval njegove izselitve, sodi med upravičence za odkup stanovanja iz 117. člena SZ. Pogoj za to ni postopek po 20. členu ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka neopravičeno zavrnila sklenitev prodajne pogodbe s tožnico za stanovanje v N., ter odločilo, da je takšno pogodbo dolžna skleniti za ceno, oblikovano po pogojih iz drugega in tretjega odstavka 117. člena stanovanjskega zakona (Ur.list RS št. 18/91-I., 21/94 in 23/96 - SZ). Zavzelo je stališče, da bi hiša, ki jo je zgradil tožničin oče in kamor se je odselil, pomenila za tožnico in njeno štiričlansko družino, zlasti spričo oddaljenosti, bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer, zaradi česar so izpolnjeni pogoji iz 2. točke 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.list SRS št. 35/82 in 14/84 - ZSR), s tem pa si je pridobila predkupno pravico po SZ.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo. Sprejelo je ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi, da bi preselitev tožničine družine v hišo njenega očeta pomenila bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer. Tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev imenitništva stanovanjske pravice in zato tudi pravico do odkupa (ne pa predkupne pravice) stanovanja, pri čemer ni potrebno, da bi izpeljala poprej poseben postopek.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo temeljnega sodišča vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavljavlja razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Trdi, da je tožničin oče z izselitvijo v letu 1990 izgubil po prvem odstavku 19. člena ZSR stanovanjsko pravico. V stanovanju je ostala tožnica in tako obdržala po drugem odstavku 19. člena ZSR pravico uporabe, ni pa pridobila stanovanjske pravice, ker ni izvedla postopka za to po tretjem odstavku 19. člena v zvezi z 18. in 20. čl. ZSR. Pravica uporabe stanovanja ne daje pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ. Stanovanjsko pravico je bilo mogoče pridobiti le (z izjemo 16. člena) po 10. členu ZSR z odločbo, ki je pa tožnica nima. Skratka, stanovanjske pravice v takšnih primerih ni bilo mogoče naslediti. Nasprotno stališče odpove že pri izselitvi imetnika stanovanjske pravice na stanovanju, v katerem ostane več uporabnikov.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da ji tožena stranka ni oporekala, češ da ne izpolnjuje pogojev iz 19. člena ZSR, da pa jih izpolnjuje, sta ugotovili tudi obe sodišči kot predhodno vprašanje. Zato ne more kvarno vplivati dejstvo, da ni v predhodnem postopku izposlovala posebne odločbe o statusu imetnice stanovanjske pravice. Sicer pa je prav slednje dejansko vprašanje, ki ga revizija ne more načeti, zaradi česar jo je potrebno zavreči, sicer pa naj jo sodišče zavrne.

Pristojni javni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Na podlagi zakonskih določb o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ima pravico do odkupa stanovanja tisti, ki je imel na dan uveljavitve SZ stanovanjsko pravico na njem (prvi odstavek 117. člena SZ). Lastnost imetništva stanovanjske pravice pa je potrebno presojati po določbah prej veljavnega ZSR, saj SZ ne pozna več stanovanjske pravice. Po ZSR je občan pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10. člen ZSR). Zakon je poznal tudi druge načine pridobitve stanovanjske pravice. Poleg tistega načina, ki ga omenja revizija, ko je zakonec imetnika stanovanjske pravice, ki je umrl ali trajno prenehal uporabljati stanovanje (16. člen ZSR), jo je lahko pridobil, na primer, tudi tisti izmed razvezanih zakoncev, za katerega je sodišče odločilo, da pridobi stanovanjsko pravico, ali če sta se tako odločila zakonca kar sama (drugi in prvi odstavek 17. člena ZSR). Stanovanjsko pravico je lahko pridobil celo tudi tisti, ki se je nezakonito vselil, pa je zaradi pasivnosti stanovanjskega organa ali drugih prizadetih ostal v stanovanju (tretji in četrti odstavek 50. člena ZSR). Revizija se torej moti v prepričanju, da sta bila edina načina pridobitve stanovanjske pravice po 10. in 16. členu ZSR. In tako je lahko pridobil stanovanjsko pravico, kar je pomembno za ta spor, tudi uporabnik stanovanja, ki je ostal v njem po smrti imetnika stanovanjske pravice (18. člen ZSR) ali po tistem, ko ga je trajno prenehal uporabljati (19. člen ZSR), pa stanodajalec ni v dveh letih po smrti oz. prenehanju uporabe stanovanjske pravice zahteval izselitve uporabnikov (peti odstavek 18. člena in tretji odstavek 19. člena ZSR). Takšen uporabnik je lahko kadarkoli, torej nikoli prekludiran, zahteval, naj sodišče izda odločbo, ki nadomestuje odločbo o dodelitvi stanovanja (20. člen ZSR). Zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je očitno dajal prednost interesom stanovalcev, je torej omogočal pridobitev stanovanjske pravice v primerih, ko je stanodajalec ob spremembah razmer v stanovanju ostal pasiven oz. gledano obratno, če stanodajalec ni nič ukrenil, se je tako molče strinjal z novim stanjem, to pa je omogočilo pridobiti stanovanjsko pravico.

Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere so vezani tako revizijsko sodišče kakor stranki, da je tožnica živela z imetnikom stanovanjske pravice najmanj dve leti in da je ostala v obravnavanem stanovanju po tistem, ko ga je ta trajno nehal uporabljati, stanodajalec pa proti njej ni začel postopka za njeno izselitev, pomeni, da je po zakonu samem pridobila stanovanjsko pravico oz. postala njena imetnica. Sodišči sta to pravno vprašanje (ne pa dejansko, kot to zmotno meni odgovor na revizijo) kot predhodno (prvi odstavek 12. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) pravilno rešili. Neutemeljen je v zvezi s tem revizijski pomislek, da takšno pravno sklepanje odpove v primeru, če ostane v stanovanju več uporabnikov in bi ti hoteli odkupiti stanovanje. V takšnem primeru, pri čemer ne gre pozabiti, da je uveljavljanje pravice do odkupa časovno omejeno (123. člen SZ), bi pač sodišče rešilo vprašanje imetništva stanovanjske pravice med njimi kot predhodno po merilih iz 20. člena ZSR.

Če torej povzamemo, sodi uporabnik, ki je ob pogojih iz 19. člena ZSR ostal v stanovanju, stanodajalec pa v dveh letih ni zahteval njegove izselitve, med upravičence za odkup stanovanja iz 117. člena SZ. Pogoj za to ni postopek po 20. členu ZSR. Sodišči sta potemtakem materialno pravo pravilno uporabili. Ni torej podan uveljavljani revizijski razlog in ker tudi ne gre za procesno kršitev na kakršno, pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj stroškov odgovora na revizijo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo.