Jedro

Dejansko stanje se v pospešenem azilnem postopku ugotavlja zlasti na podlagi vloge prosilca; sestava te vloge je ključno opravilo v pospešenem postopku. Zaradi izjave prosilca, ki mora biti temeljito in skrbno zabeležena, saj se šteje za zaslišanje prosilca, načelo zaslišanja stranke v pospešenem postopku ni absolutno izključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v 24 urah po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da so tožniki prišli v Republiko Slovenijo 28.11.2005 ilegalno, dne 29.11.2005 so bili nastanjeni v Centru za tujce, kjer so dne 6.12.2005 podali pisno namero za vložitev prošnje za azil v Republiki Sloveniji. Zato je tožena stranka menila, da so tožniki vložili prošnje za priznanje azila le z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz Republike Slovenije, s čimer so zavajali ali zlorabljali azilni postopek.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev tožene stranke preuranjena, saj v zvezi z okoliščinami, v katerih je bila podana namera za vložitev prošnje za azil, tožena stranka dejanskega stanja ni ugotavljala. Predvsem tožnikom ni dala možnosti, da pojasnijo, zakaj vloge za azil niso vložili takoj po prihodu v Republiko Slovenijo. Glede na podatke v upravnih spisih, da so tožniki imeli v Avstriji organiziran prevoz na Švedsko, kjer naj bi zaprosili za azil, pa je preuranjen zaključek tožene stranke, da so tožniki prošnje za azil vložili zgolj z namenom, da se jih ne bi odstranilo iz Slovenije. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot relevantno dejstvo upoštevala okoliščine in čas podaje vloge za azil z dejstvom, ki je relevanten za odločitev, ni pa seznanila tožnikov in jim tudi ni dala možnosti, da se o tem izjavijo.

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnikov zavrne. Tožniki so podali namero za vložitev prošnje za azil šele deveti dan po vstopu v Republiko Slovenijo in to dejstvo ni sporno. Zato bi morali tožniki že v prošnji za azil, podani na predpisanem obrazcu, navesti razloge, zakaj so namero za vložitev prošnje za azil podali tako pozno. Če bi tožniki imeli opravičljiv razlog, da niso mogli izraziti namere za vložitev prošnje za azil takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo dne 28.11.2005, bi morali skladno z določbo 5. odstavka 29. člena ZAzil to navesti v svoji prošnji za azil, saj je ta podatek pomemben za nadaljnji postopek. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnikom ni bila dana možnost, da pojasnijo, zakaj so vložili prošnje šele deveti dan po vstopu v Republiko Slovenijo in meni, da ni naloga organa pomagati prosilcem za azil pri navajanju pomembnih dejstev, ampak je to dolžnost prosilca za azil. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Dne 1.1.2007 je pričel veljati nov Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki v 2. odstavku 107. člena določa, da v zadevah, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo zakona, to pritožbo vrhovno sodišče obravnava kot pritožbo po ZUS-1, ko je tudi izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker ZAzil določa, da je zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba, je tudi v obravnavanem primeru pritožba dovoljena na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločalo o pritožbi tožene stranke, in sicer s sodbo, št. I Up 619/2006-2 z dne 10.5.2006, s katero je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ustavno pritožbo tožnikov zoper navedeno sodbo vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo in z odločbo, št. Up-1229/06-20 z dne 7.2.2007 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ob tem je ustavno sodišče opozorilo, da zahteva iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, da mora pristojni organ v skladu s to določbo odločati "takoj", pristojnega organa ne odvezuje od tega, da popolnoma ugotovi relevantno dejansko stanje. Okoliščina, da so pritožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo, ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, temveč gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 1. odstavka 36. člena ZAzil. Prošnje za azil zato ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem, zakaj je prošnjo za azil vložil šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo. Tožena stranka bi po stališču ustavnega sodišča zato pritožnike morala seznaniti z dejstvi, za katere je ocenilo, da so relevantna za odločitev in jim dati možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izjavijo. Tožena stranka je zato kršila pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, in ker je vrhovno sodišče to odločitev potrdilo, je tudi samo kršilo ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave.

V 2. odstavku 35. člena ZAzil določa primere, kdaj lahko organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil, o teh prošnjah odloča takoj, kar smiselno z določbo 23. člena ZAzil (po kateri se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) kolikor ni z ZAzil določeno drugače) pomeni, da so v 2. odstavku 35. člena ZAzil navedeni primerni, ko organ lahko odloča, ne da bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek pred izdajo odločbe. V 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil je določeno, da pristojni organ lahko v pospešenem azilnem postopku odloči o prošnji za azil, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. V določbi 36. člena pa ZAzil določa primere, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka. Ali tak primer obstaja, pa presodi pristojni organ na podlagi ugotovljenih dejstev na podlagi načela proste presoje dokazov. Če organ ugotovi, da obstaja primer iz 36. člena ZAzil, lahko takoj odloči o prošnji za azil in mu torej ni treba opravljati posebnih procesnih dejanj, povezanih z ugotavljanjem dejanskega stanja. Vendar pa je treba poudariti, da načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP tudi v takem primeru pospešenega azilnega postopka ni absolutno izključeno, saj ZAzil v 2. odstavku 29. člena določa izrecno, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje izjava prosilca za azil iz 2. odstavka 63.b člena ZAzil šteje kot zaslišanje. Sicer pa glede vprašanja, ali je treba prosilca zaslišati kot stranko v primeru odločanja po 2. odstavku 35. člena ZAzil, je torej merodajen ZUP, ki primere odločanja v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem ni treba zaslišati stranko, ureja v svojem 144. členu.

Načelo zaslišanja stranke pa ni samo sebi namen, temveč predvideva zaslišanje stranke o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe zgolj tedaj, kadar je glede na obravnavo in ugotavljanje dejanskega stanja mogoče pričakovati, da stranka z določenimi dejstvi in okoliščinami ni seznanjena, da pa bi lahko podala svoj pogled na zadevo in s tem povezane dokaze ter na ta način zavarovala svoj položaj v postopku. Načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku torej terja možnost, da se stranka izjavi o tistih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev v zadevi, pa jih sama ne pozna oziroma je utemeljeno pričakovati, da z njimi ni seznanjena. Prav tej logiki sledi tudi sam ZUP, ki obveznost zaslišanja stranke izključuje v primerih, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka 1. odstavka 144. člena in 3 odstavek 144. člena ZUP). Tudi po ustaljeni upravnosodni in ustavnosodni praksi pomeni odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

V obravnavanem primeru so tožniki (ki so po narodnosti Romi) ob sestavljanju prošnje za azil na predpisanem obrazcu v prisotnosti svoje odvetnice sicer zatrjevali določena preganjanja na Kosovu s strani Albancev, hkrati pa so povedali, da jim je ciljna država Švedska in ne Slovenija. Ob nespornem dejstvu, da so tožniki namero za vložitev prošnje za azil vložili osmi dan po namestitvi v Centru za tujce, ko so čakali na odstranitev iz Slovenije, pa je tožena stranka preuranjeno sklepala, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz 5. alinee 36. člena ZAzil, in sicer, da so tožniki vložili prošnjo z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz Slovenije, saj pri sprejemanju prošnje na predpisani obrazec tožnikov ni vprašala, zakaj so vložili prošnjo šele osmi dan po nastanitvi v Centru za tujce. S tem pa dejansko stanje za vložitev prošnje ni bilo v celoti ugotovljeno. Ker se dejansko stanje v pospešenih azilnih postopkih ugotavlja na podlagi podatkov v prošnji, je zato po stališču pritožbenega sodišča prav sestava te vloge eno od ključnih opravil azilnega postopka. Samo razjasnjevanje okoliščin, pomembnih za vložitev prošnje (v obravnavanem primeru okoliščine, zakaj so tožniki tako pozno vložili prošnjo za azil), tudi z morebitnim zaslišanjem prosilca o teh vprašanjih, pa po ustaljeni sodni praksi še ne pomeni začetka rednega ugotovitvenega postopka. Zato bo morala tožena stranka v skladu z napotki sodišča prve stopnje in v skladu s stališči ustavnega in vrhovnega sodišča iz te sodbe, v zadevi ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.