Jedro

Tožeča stranka ni uspela dokazati navadne škode, saj bi se njeno premoženje dejansko moralo zmanjšati, zmanjšalo pa bi se ji le na ta način, da bi tožeča stranka plačala denarni znesek, kot ga vtožuje v tožbi, vendar pa plačila tega ni dokazala in s tem tudi ni dokazala zmanjšanja njene premoženjske mase. V pritožbi tožeča stranka navaja, da bo ta škoda v bodočnosti nastala. V takšnem primeru bi tožeča stranka bila upravičena le zaradi preprečitve povečanja premoženja (izgubljen dobiček), vendar pa tudi tega v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o stroških, nastalih na prvi stopnji vsebovan v točki III izreka spremeni tako, da se znesek 423,49 EUR nadomesti z zneskom 493,63 EUR.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 54,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka iz naslova razlika med izplačano odškodnino za odtujeno osebno vozilo (8.661,37 EUR) ter dejansko vrednost vozila na dan 12. 9. 2013, upravičena še do plačila 1.842,63 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za izplačilo premoženjske škode, ki naj bi nastala tožnici v znesku 6.557,50 EUR, kar naj bi predstavljalo stroške za izposojeno vozilo v času reševanja odškodninskega zahtevka tožeče stranke pri toženi stranki. Sodišče pa je ugotovilo, da tožnici škoda, ki jo v tem postopku iztožuje sploh še ni nastala, saj račun, če ji je sploh bil kdaj izstavljen, še ni plačala. Torej njeno premoženje sploh še ni v tem smislu zmanjšano in je zato zahtevek iz tega naslova vsaj preuranjen, zato ga je sodišče v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se tej pritožbi ugodi in se tožnici prizna še znesek 6.059,00 EUR, kar predstavlja razliko med dejansko škodo, ki ji je nastala zaradi najema nadomestnega vozila in zneska, ki ga je tožnica še zahtevala v obliki zakonskih zamudnih obresti. V pritožbi navaja, da drži, da tožnica zneska po predračunu še ni poravnala in zato v tej zvezi najemodajalcu dolguje plačilo za uporabo tega vozila. Čeprav tožnica računa še ni plačala, pa ne more biti sporno, da ji je škoda že nastala oziroma, da bo zaradi najema vozila morala plačati vtoževani znesek. Tega zneska ni mogla poravnati, druge izbire kot to da uporablja nadomestno vozilo pa ni imela. Tako je tožnici nastala vsaj škoda v obliki dolga do družbe V. L. d. o. o., če ne že na podlagi izdanega računa oziroma posledičnega pogodbenega razmerja, pa vsaj na podlagi neupravičene pridobitve glede na to, da je tožnica nadomestni avtomobil nesporno uporabljala. Nesporno pa je trajanje in vrednost te uporabe. Premoženje tožnice se je nedvomno zmanjšalo in ker je škoda v skladu 132. členom OZ vsako zmanjšanje premoženja, kar predstavlja tudi nastanek obveznosti, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga ugoditev še temu delu tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je kot svoje stroške tožeča stranka priglasila še potne stroške v znesku 37,00 EUR. Te stroške je priglasila še pred koncem zadnjega naroka za glavno obravnavo in sodišče o teh stroških sploh ni odločalo, zato je odločitev o stroških nastali toženi stranki na prvi stopnji nepravilna in predlaga, da sodišče druge stopnje prizna te potne stroške tožeče stranke in priglaša pritožbene stroške kot takso za to pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem ali je tožnici nastala še premoženjska škoda kot odškodnina za plačilo škode katera ji je nastala zaradi tega, ker je morala uporabljati nadomestno vozilo in je za to škodo, uporabilo načelo krivdne odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti o krivdni odgovornosti tožene stranke za to nastalo škodo, saj tožnica nastanka škode, kot enega od elementov za odškodninsko odgovornost, ni uspela dokazati. V dokaz nastanka škode je tožeča stranka predložila le slabo čitljiv predračun V. L. d. o. o. za znesek 6.537,00 EUR. Ker gre le za predračun je sodišče zato z zaslišanjem tožnice ugotovilo, da tega zneska tožnica ni poravnala. Ob takšni trditvi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnici škoda, ki jo v tem postopku iztožuje v zvezi s stroški za uporabo nadomestnega vozila v višjem znesku, kot ji ga je plačala tožena stranka, sploh še ni nastala, saj računa, kateri ji sploh še ni bil izstavljen ni plačala in zato ni prišlo do premika njenega premoženja v drugo premoženjsko sfero, kar bi lahko bila posledica krivdne odgovornosti tožene stranke. Pravilno sicer tožeča stranka v pritožbi navaja, da je po 132. členu OZ škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljen dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Navadne škode pa tožeča stranka ni uspela dokazati, saj bi se njeno premoženje dejansko moralo zmanjšati, zmanjšalo pa bi se ji le na ta način, da bi tožeča stranka plačala denarni znesek, kot ga vtožuje v tožbi, vendar pa plačila tega ni dokazala in s tem tudi ni dokazala zmanjšanja njene premoženjske mase. V pritožbi tožeča stranka navaja, da pa bo ta škoda v bodočnosti nastala. V takšnem primeru pa bi tožeča stranka bila upravičena le zaradi preprečitve povečanja premoženja (izgubljen dobiček), vendar pa tudi tega v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa ni mogoče uporabiti instituta neupravičene obogatitve, ker niso podani njegovi elementi. Sodišču se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa v pritožbi izrecno ne navaja, katero kršitev pravil postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje.

6. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožeča stranka pred zadnjim narokom za glavno obravnavo priglasila še potne stroške, nastale zaradi voženj tožene stranke iz C. v V. - dvakrat, in sicer kot stroške za kilometrino v skupnem znesku 37,00 EUR. Tožena stranka pravilno opozarja, da bi ji sodišče moralo priznati tudi ta strošek v višini 37,00 EUR, saj je utemeljen v določbah Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki ureja povrnitev potnih stroškov v petem členu tega pravilnika. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava toženi stranki priznalo še ta strošek in tako znašajo njeni stroški, nastali na prvi stopnji ob njenem doseženem uspehu v pravdi 52,26 EUR, kar je potrebno odšteti od zneska 446,89 EUR, s strani sodišča prve stopnje priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke in se zato znesek vsebovan v točki III izreka sodbe, iz zneska 423,49 EUR spremeni v znesek 394,63 EUR. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo določbe člena 154/II, 155 ZPP in določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP.

7. Ker je tožena stranka uspela s svojo pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, katere je priglasila in sicer takso za pritožbo (katero je tudi plačala) v znesku 54,00 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna povrniti toženi stranki na način kot je to odločeno v izreku odločitve sodišča druge stopnje.