Jedro

Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena ZDR-1 upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.

Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant. Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1. Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v prvi in drugi alineji VIII. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati: - 77,25 EUR mesečno za obdobje od 1. 7. 2018 do 31. 1. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, - 77,62 EUR za obdobje od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec.

V preostalem, za plačilo zneska 795,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 7. 2018 do 31. 1. 2019 in za znesek 792,50 EUR za obdobje od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, se zahtevek zavrne." - v XI. točki pa tako, da se odstotek sodne takse za individualni delovni spor premoženjske narave, ki ga mora plačati tožena stranka, poviša na 40 %.

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe in ustavilo postopek za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar (I. in II. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved nezakonita (III. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto poslovni sekretar od 1. 7. 2018 do 1. 2. 2022 in od 1. 3. 2022 do 21. 3. 2022 ter za prijavo v obvezna zavarovanja od 1. 1. 2012 do 15. 1. 2012 (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 22. 1. 2022 do 31. 1. 2022 plača 2.194,50 EUR, od 1. 3. 2022 do 21. 3. 2022 2.205,00 EUR in od 1. 2. 2022 do 28. 2. 2022 1.130,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec in jo prijavi v sistem obveznega zavarovanja (V. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo: 500,00 EUR mesečno od 22. 1. 2022 do 21. 3. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi; dodatka za stalnost v višini 10 % od bruto plače 2.600,00 EUR od 22. 1. 2022 do 31. 1. 2022 ter od 1. 3. 2022 do 21. 3. 2022 in v višini 10 % od bruto plače 1.525,57 EUR od 1. 2. 2022 do 28. 2. 2022; dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % od nadomestila plače 2.100,00 EUR od 22. 1. 2022 do 31. 1. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec; dodatka za delovno dobo v višini 5 % od nadomestila plače 500,00 EUR od 22. 1. 2022 do 31. 1. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec (VI. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača zneske, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (VIII. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za prijavo v zavarovanja od 1. 1. 2012 do 15. 1. 2021 (IX. točka izreka), toženki je naložilo, da plača tožnici 60 % stroškov postopka (X. točka izreka) in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za spor o prenehanju delovnega razmerja v celoti, za spor premoženjske narave pa v 63,67 % (XI. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 8. 3. 2024 je popravilo XI. točko izreka tako, da je toženka zavezanka za plačilo 36,33 % sodne takse za spor premoženjske narave.

2. Zoper VI., VIII., X. in XI. točko se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Vložila je dve pritožbi, ki sta po vsebini enaki. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo vsebino njenega dela, napačno pa je ugotovilo, da je osnovna plača back office assistant julija 2018 znašala 1.450,00 EUR, saj je dejansko znašala 1.600,00 EUR. Ker pripada tožnici polovica plače za obe delovni mesti, je aritmetična sredina plač 2.100,00 EUR, zato ji pripada višja razlika v plači (od 1. 7. 2018 do 31. 1. 2019 v znesku 515,00 EUR; od 1. 2. 2019 do 28. 2. 2019 pa 517,50 EUR). Od 1. 3. 2019 dalje je tožnica dejansko opravljala delo poslovne sekretarke polni delovni čas, poleg tega je imela sklenjen dogovor, da bo osnovna plača od 1. 3. 2019 znašala 2.600,00 EUR, zato je napačen zaključek, da je le polovico časa opravljala delo poslovnega sekretarja oziroma da ji ne pripada osnovna plača v višini 2.600,00 EUR. Da je bilo dogovorjeno plačilo 2.600,00 EUR, izhaja tudi iz zavrnitve naloženih nalog dne 4. 11. 2019 zaradi izmikanja toženke, ki ni želela podpisati nove pogodbe. Tožnica je tako upravičena do plačila razlike v osnovni plači in dodatka za delovno dobo v znesku 879,75 EUR od 1. 11. 2019 do 31. 1. 2020, v znesku 884,00 EUR od 1. 2. 2020 do 31. 1. 2021 in v znesku 888,25 EUR od 1. 2. 2021 do 31. 12. 2021. Ker je sodišče napačno izračunalo višino pripadajoče plače, je napačno izračunalo tudi višino nadur od marca 2019, nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust, reparacijo in odškodnino za čas od 22. 1. 2022 do 21. 3. 2022. Napačna je tudi odločitev, da ji pripada povračilo namesto reintegracije le v višini 5 povprečnih mesečnih plač. Hitro se je zaposlila, ker ima kredite in dva šoloobvezna otroka. Višine odmene ne utemeljuje zgolj zaposljivost, ampak tudi druge okoliščine, na katere je opozorila v vlogi z dne 30. 11. 2022. Sodišče je upoštevalo le to, da je bila pri toženki zaposlena 10 let in 5 dni. Ni upoštevalo že navedenih okoliščin, zdravstvenega stanja, ki je bilo posledica nezakonite odpovedi, višine odpravnine, ki bi ji pripadala, če bi dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poleg tega je za osnovo vzelo prenizko plačo. Tožnica je dokazala, da je toženka trem delavcem plačala jubilejno nagrado, čeprav nima podjetniške kolektivne pogodbe, Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami pa določa, da gre jubilejna nagrada članom reprezentativnega sindikata, ki je podpisnik kolektivne pogodbe, vsem delavcem pa, če je tako dogovorjeno v podjetniški kolektivni pogodbi. S tem, ko je toženka plačala jubilejno nagrado nekaterim zaposlenim, ki ne izpolnjujejo pogoja iz kolektivne pogodbe, je diskriminirala tožnico, za razlikovanje pa ni ponudila nobene utemeljene razlage. Prevalitev dokaznega bremena na tožnico, ker naj ne bi konkretizirala trditev glede kršenja prepovedi diskriminacije, je nesprejemljivo, saj je kot delavka šibkejša stranka in nima vpogleda v celotno dokumentacijo toženke. Enako uveljavlja glede dodatka za stalnost. Dokazala je, da je toženka določenim zaposlenim ta dodatek plačala, meril zanj ni pojasnila, niti v katerem internem aktu je zapisana ta obveznost, s čimer je izkazana diskriminacija. Toženka ni dokazala, da so nekateri delavci ta dodatek prejeli, ker so ga imeli prej dogovorjenega v pogodbi. Pogodb o zaposlitvi ni predložila, izpoved A. A. pa je pristranska, saj ima interes za uspeh toženke. Sodišče nadalje ne pojasni, zakaj je onemogočen dostop do sistema IGEL le posledica podvzema ustreznih ukrepov za zagotovitev oprave dela. Tožnica je 4. 11. 2019 zavrnila izstavitev faktur, naslednji dan ji je bil onemogočen dostop do IGEL in s tem opravljanje dela, čeprav za dostop delavke, ki je izdala fakture, to ni bilo potrebno. Toženka je tožnici onemogočala delo, za presojo trpinčenja pa ni pomembno, da je bil opomin kasneje preklican. Toženka je ravnala negativno in žaljivo, ker ni želela urediti delovnega razmerja skladno z dejanskim delom tožnice. Ko je že drugič poskušala doseči izdajo ustrezne pogodbe, ji je bila izdana nezakonita izredna odpoved, tožnico je ovadila in prevzela kazenski pregon. Ponižala jo je s tem, ko ji je obdolžitev in prepoved opravljanja dela vročil odvetnik, v tistem času pa so bili v prostorih toženke tudi drugi delavci. Vsak dan se je tožnici povečeval obseg dela in je morala delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa. Zaradi negativnega in žaljivega odnosa je imela večkrat vneta ušesa, njeno zdravstveno stanje se je poslabšalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi, kakšna plača bi tožnici pripadala za čas od 1. 7. 2018 do 28. 2. 2019. 5. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 1. 2014 za delovno mesto back office assistant z osnovno bruto plačo 1.450,00 EUR, pri čemer pa je bilo med strankama nesporno, da je od julija 2018 prejemala osnovno bruto plačo 1.600,00 EUR. Z aneksom z dne 4. 3. 2019 je bila osnovna plača zvišana na 2.100,00 EUR bruto. Tožnica je trdila, da je kljub taki pogodbi o zaposlitvi opravljala delo poslovnega sekretarja, za kar bi ji pripadala osnovna plača v višini 2.600,00 EUR bruto, čemur je toženka nasprotovala.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnica od julija 2018 dalje opravljala tako delo delovnega mesta back office assistant kot poslovnega sekretarja, in sicer vsakega polovico delovnega časa. V okviru delovnega mesta back office assistant je tožnica opravljala administrativna dela, poleg tega je v dogovoru z vodjo pisarne A. A. od julija 2018 opravljala tudi dodatna dela. Tako je tožnica sodelovala v skupini za delo na portfelju B., izdajala fakture ter skrbela za najemne pogodbe v okviru portfelja B., ta dela pa sodijo v okvir delovnega mesta poslovni sekretar. Upoštevajoč navedbe tožnice, ki tudi v pritožbi priznava, da je celotno vtoževano obdobje opravljala tudi administrativna dela, ki sodijo v delokrog delovnega mesta back office assistant, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni prišlo do sporazumnega izvrševanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar, saj je tožnica opravljala naloge obeh delovnih mest. Tožnica se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je celotno vtoževano obdobje oziroma vsaj od 1. 3. 2019, ko je bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, opravljala le delo poslovnega sekretarja in je zato upravičena do osnovne plače v višini 2.600,00 EUR bruto.

7. Kadar delavec dokaže, da opravlja višje vrednoteno delo od dela, za katerega prejema plačilo za delo, je na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) upravičen do razlike v plači, ki bi jo moral prejeti za opravljeno delo. To velja tudi, če le del delovnega časa opravlja višje vrednoteno delo, le da je v takem primeru upravičen do razlike v plači le za čas, ko opravlja višje vrednoteno delo.

8. Ker je tožnica uspela dokazati, da je polovico delovnega časa opravljala dela višje vrednotnega delovnega mesta poslovnega sekretarja, ji pripada razlika med že prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena glede na dejansko delo, to je polovica osnovne plače za delovno mesto back office assistant in polovica osnovne plače za delovno mesto poslovnega sekretarja. Osnovna plača poslovnega sekretarja je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje znašala 2.600,00 EUR, pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače uporabilo napačen znesek osnovne plače za delovno mesto back office assistant. Čeprav je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno plačo 1.425,00 EUR bruto, je bilo med stranka nesporno, da je toženka tožnici od julija 2018 do 28. 2. 2019 izplačevala osnovno plačo v višini 1.600,00 EUR bruto, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pri izračunu prikrajšanja pri plači je zato potrebno upoštevati znesek osnovne plače, ki jo je tožnica dejansko prejemala in ne nižje, pogodbeno določene osnovne plače, ter znesek osnovne plače, ki bi jo tožnica morala prejemati za dodatno opravljena dela. Aritmetična sredina osnovnih plač obeh delovnih mest od 1. 7. 2018 do 28. 2. 2019 tako znaša 2.100,00 EUR in ne 2.025,00 EUR. Tožnica je posledično za čas od 1. 7. 2018 do 28. 2. 2019 upravičena do razlike v osnovni plači v višini 500,00 EUR bruto mesečno in ne le 425,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo, ki je od 1. 7. 2018 do 31. 1. 2019 znašal 3 % (15,00 EUR), v februarju 2019 pa 3,5 % (17,50 EUR).

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji VIII. točke izreka tako, da mora toženka tožnici za čas od 1. 7. 2018 do 31. 1. 2019 plačati še znesek 77,25 EUR mesečno, za februar 2019 pa 77,62 EUR,1 vse z zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, v preostalem pa je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. S tem se je delno spremenil tudi uspeh strank, saj je tožnica uspela s 40 % svojega premoženjskega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu sodne takse tako, da mora toženka za premoženjski zahtevek povrniti 40 % sodne takse namesto 36,33 % (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjen uspeh, iz 36,33 % na 40 %, pa ne vpliva na pravilnost odločitve o deležu stroškov postopka, ki jih mora toženka povrniti tožnici, to je 60 %.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica od 1. 3. 2019 upravičena do osnovne plače v višini 2.600,00 EUR. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnici zaradi prevzema del na portfelju B., torej zaradi del poslovnega sekretarja, z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 3. 2019 od 1. 3. 2019 dalje povišana osnovna plača na 2.100,00 EUR bruto. Čeprav se je tožnica s toženko pogovarjala o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar z osnovno plačo 2.600,00 EUR bruto, do sklenitve pogodbe za to delovno mesto in s takšno osnovno plačo ni prišlo. Elektronsko sporočilo tožnice z dne 4. 11. 2019, s katerim je zavrnila opravo dela, ki sodi v delokrog poslovnega sekretarja (izdaja faktur za podjetje B.), ne dokazuje, da je bilo dogovorjeno, da bo njena osnovna plača znašala 2.600,00 EUR, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sama obljuba, da bo s tožnico kasneje sklenjena pogodba z osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR, do česar ni prišlo, ne predstavlja podlage za plačilo osnovne plače v takšni višini, zato tožnica neutemeljeno vztraja, da je vsaj do 1. 3. 2019 upravičena do osnovne plače v tej višini.

11. Ker je bila tožnica od 1. 3. 2019 dalje upravičena do osnovne bruto plače v višini 2.100,00 EUR za delovno mesto back office assistant, upoštevajoč tudi dodatna dela, ki sodijo v delokrog poslovnega sekretarja, je sodišče prve stopnje za čas od 1. 3. do 31. 10. 2019, ko je tožnica tudi prejemala tako dogovorjeno osnovno plačo z dodatki, pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači. Tožnici pripada razlika med dejansko prejeto osnovno plačo in pogodbeno določeno (v znesku 350,00 EUR) ter dodatku za delovno dobo (do 31. 1. 2020 v višini 3,5 % oziroma 12,25 EUR, od 1. 2. 2020 do 31. 1. 2021 v višini 4 % oziroma 14,00 EUR in od 1. 2. 2021 v višini 4,5 % oziroma 15,75 EUR) le v času od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2021, ko je namesto pogodbeno dogovorjene osnovne plače prejemala osnovno plačo v višini 1.750,00 EUR bruto in posledično tudi nižji dodatek za delovno dobo od pripadajočega.

12. Upoštevajoč dogovorjeno osnovno plačo v višini 2.100,00 EUR od 1. 3. 2019 dalje, ki zajema tudi dodatna dela poslovnega sekretarja, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo tudi višino urne postavke od 1. 3. 2019 in s tem plačilo za nadurno delo in nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za leto 2021. Enako velja glede plačila za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 22. 1. 2022 do 31. 1. 2022 in od 1. 3. 2022 do 21. 3. 2022 ter odškodnine za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 2. 2022 do 28. 2. 2022. Tožnici pripada v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja reparacija v višini osnovne bruto plače, kot je bila določena z aneksom z dne 4. 3. 2019 in odškodnina za razliko med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu, in plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila še vedno zaposlena pri toženki.

13. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice, po ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe zaposlitvi, sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, in skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 5 mesečnih plač, kot bi ji morale biti izplačane v treh mesecih pred odpovedjo. Pri tem je pravilno izhajalo iz osnovne plače v višini 2.100,00 EUR, povečane za dodatek za delovno dobo, skupaj 2.194,50 EUR in tožnici prisodilo 14.239,85 EUR denarnega povračila. Pri odmeri je upoštevalo vse okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1 in tudi po oceni pritožbenega sodišča odmerilo primerno denarno povračilo. Upoštevalo je trajanje tožničine zaposlitve pri toženki (10 let in 6 dni), možnosti za novo zaposlitev (tožnica je bila ob odpovedi stara 35 let, po izobrazbi poslovna sekretarka, v 10 dneh je našla novo zaposlitev za en mesec, nato pa v manj kot mesecu dni novo zaposlitev s primerljivo plačo), okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja (krajši čas je bila brez sredstev za preživljanje, pri čemer je imela dva mladoletna otroka in kredite, kar je bilo zanjo stresno). Glede zatrjevanih zdravstvenih težav pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da šok in stres, ki ga je tožnica doživela zaradi odpovedi, ne opravičujejo odstopa od uporabe kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 14. Stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati višino odpravnine, ki bi jo tožnica prejela, če bi ji bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Višina nadomestila za sodno razvezo ni odvisna od višine odpravnine iz 108. člena ZDR-1.2 Gre za dva različna instituta, tudi sicer pa prisojeno denarno povračilo občutno presega odpravnino, ki bi tožnici pripadala po 108. členu ZDR-1, pri čemer je tožnica odpravnino nepravilno računala glede na osnovno plačo v višini 2.600,00 EUR. Katere druge okoliščine naj bi tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022, do katerih se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožba ne konkretizira, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

15. Delodajalec je na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDR-1 dolžan obravnavati delavce enako glede na osebne okoliščine, naštete v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pri plačah in prejemkih iz delovnega razmerja. Skladno s šestim odstavkom 6. člena ZDR-1 mora delavec, ki meni, da je bil diskriminiran, navesti dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Šele v primeru, ko delavec zadosti svojemu trditvenemu bremenu in navede ustrezna dejstva, ki kažejo na diskriminacijo, ter opredeli, na podlagi katere osebne okoliščine zatrjuje diskriminacijo, preide dokazno breme, da do diskriminacije ni prišlo, na delodajalca.

16. Tožnica je diskriminacijo glede jubilejne nagrade in dodatka za stalnost zatrjevala v zvezi s tem, da je toženka delavcem izplačevala jubilejno nagrado, prav tako naj bi trije delavci prejemali dodatek za stalnost, tožnica pa teh prejemkov ni prejela. Tovrstne trditve ne zadostujejo za prenos dokaznega bremena na toženko, saj tožnica ni navedla, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bila diskriminirana. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi tožnica zadostila trditvenemu bremenu in bi se ugotovila diskriminacija, to ne bi zadostovalo za ugoditev zahtevku za plačilo jubilejne nagrade in dodatka za stalnost, saj za plačilo slednjih ne obstaja pravna podlaga.

17. Tožnica se je glede plačila jubilejne nagrade sklicevala na Kolektivno pogodbo med delavci in družbami drobnega gospodarstva, ki toženke ne zavezuje. Toženko zavezuje Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami (KPN), ki v 86. členu določa, da pripada članom reprezentativnega sindikata, podpisnika KPN, jubilejna nagrada za 10 let delovne dobe pri zadnjemu delodajalcu, lahko pa se izplača vsem zaposlenim, če je tako dogovorjeno v podjetniški kolektivni pogodbi. Tožnica ni zatrjevala, da bi bila članica reprezentativnega sindikata, ki je podpisal KPN, prav tako ne, da ima toženka podjetniško kolektivno pogodbo, na podlagi katere je predvideno plačilo jubilejne nagrade. Plačilo jubilejne nagrade ni predvideno niti v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Enako velja za dodatek za stalnost. To, da so A. A., C. C. in D. D. prejeli jubilejno nagrado in dodatek za stalnost, ne dokazuje, da je do teh prejemkov upravičena tudi tožnica. Čeprav delodajalec morebiti nekaterim delavcem neupravičeno izplača določen denarni prejemek iz naslova delovnega razmerja, to ne vzpostavi pravne podlage za izplačilo takega prejemka tudi ostalim zaposlenim. Posledično je nepomembno, ali je izpoved priče A. A., da so trije delavci prejemali dodatek za stalnost, ker so imeli takšno določbo v prvi pogodbi o zaposlitvi pri projektnih družbah, dovolj prepričljiva.

18. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da posamezna ravnanja, ki jih toženki očita tožnica, ne predstavljajo nedopustnega ravnanja, prav tako kot celota ne predstavljajo trpinčenja. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Ukrepi, ki jih je sprejela toženka v okviru organizacije delovnega procesa, vročitev obdolžitve pred izredno odpovedjo preko odvetnika, onemogočen dostop do programa za izdajo računov, po prejetem obvestilu, da tožnica računov ne bo več izdajala, neuspešna pogajanja za novo pogodbo o zaposlitvi, ne kažejo na sistematičen ter očitno negativen in žaljiv odnos toženke do tožnice. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, katero je toženka tožnici podala zaradi očitka o grožnjah in izsiljevanju direktorice na sestanku dne 7. 12. 2021, nezakonita. Prav tako sta bila neuspešna kazenska ovadba in zasebni kazenski postopek zaradi pogovora, ki je bil povod za izredno odpoved, vendar ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi in neuspešni kazenski postopek ne pomenita, da je bila tožnica trpinčena. Enako velja glede obsega dela tožnice. Toženka tožnici ni odredila nadurnega dela, je pa imela tožnica veliko dela, zato je delo opravljala tudi preko polnega delovnega časa. Ni bilo ugotovljeno, da bi se tožnici nalagalo delo samo za to, da bi morala ostajati po izteku polnega delovnega časa. Delo preko polnega delovnega časa so opravljali tudi drugi delavci, kot to izhaja iz izpovedi E. E. 19. Čeprav za izdajo računov s strani druge delavke ni bilo potrebno, da se je tožnici 5. 11. 2019 onemogočil dostop do sistema IGEL, pa se ji je dostop onemogočil, ker je sporočila, da računov ne bo izdala, kot je to ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica si je po poslanem sporočilu, s katerim je zavrnila izdajo faktur, premislila, vendar toženka tega vnaprej ni mogla vedeti. Opomin, ker tožnica 5. 11. 2019 ni opravila dela, je toženka nato preklicala. Čeprav delodajalec izreče opomin neutemeljeno, kar nato sanira, se tako ravnanje ne more šteti za trpinčenje. Enako velja za okoliščino, da so sodelavci izvedeli, da je tožnica v postopku izredne odpovedi. Vročitev obdolžitve ni bila opravljena pred vsemi delavci, tožnica je bila sama z odvetnikom v času vročitve. ZDR-1 ne predpisuje, kdo mora delavcu vročiti obdolžitev. Zahteva se le seznanitev delavca z očitki (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), obdolžitev pa lahko v imenu delodajalca vroči oseba, ki je pooblaščena za vodenje postopka odpovedi, in ne more iti za ponižanje oziroma nadlegovanje, če je to odvetnik.

20. Vsa očitana ravnanja sama zase in skupaj tako ne prestavljajo sistematičnega, očitno negativnega in žaljivega odnosa toženke do tožnice ne glede na zdravstvene težave, ki jih je imela tožnica, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja.

21. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.

22. Ker v preostalem delu, niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica je s pritožbo uspela le v 0,06 %, zato sama krije svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Iz tega naslova je bilo tožnici že prisojenih 437,75 EUR mesečno do 1. 7. 2018 do 31. 1. 2019 in 439,88 EUR za februar 2019. 2 Prim. VIII Ips 180/2017, VIII Ips 237/2017.