Jedro

Če tujec ne izpolnjuje pogoja po 1. odst. 16. čl. ZTuj, to je tri (po noveli: osem) let neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije na podlagi v ta namen predpisane formalne listine (dovoljenja za začasno prebivanje), tudi ne more pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje, čeprav izpolnjuje katerega izmed opravičenih razlogov za prebivanje v Republiki Sloveniji po 2. odst. 13. čl. ZTuj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS v Ljubljani, št. ... z dne 7.6.1995, s katero ni bilo ugodeno vlogama tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih (ZTuj - Ur. l. RS, št. 1/91-I). Ugotavlja, da sta tožnika imela dovoljenji za začasno prebivanje v času med 17.9.1992 in 25.6.1993 ter v času od 30.7.1993 do 30.7.1994, ne pa tudi kasneje. Razen tega pa je v času od 26.6.1993 do 30.7.1993 prišlo pri njiju tudi do prekinitve legalno dovoljenega prebivanja. Zato tožena stranka meni, da pogoj o najmanj triletnem neprekinjenem prebivanju tožnikov kot prosilcev na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ni bil izpolnjen. Glede uveljavljanja pravice do stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije pa tožena stranka ugotavlja, da tožnika nista bila na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije državljana Republike Slovenije, pač pa prvi tožnik državljan Republike Srbije in druga tožnica državljanka Republike Makedonije. Po 13. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije sta imela tožnika možnost pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ker tega nista storila, so zanju dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po navedenem 40. členu, to je 26.2.1992, začele veljati določbe ZTuj. S tem dnem sta postala v Republiki Sloveniji tujca in sta se bila dolžna ravnati po določbah ZTuj. V tej posledici sta bila tudi izbrisana iz evidence stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji ter bi tudi morala takoj pridobiti veljavne listine, ki bi jima omogočale legalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz upravnih spisov izhaja, da prosilca tudi v času odločanja prvostopnega organa nista imela dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je sicer obvezno za tujce in ki pomeni pogoj za možno izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v državi.

Tožnika v tožbi navajata, da je zmotna ugotovitev, da še ne prebivata najmanj tri leta neprekinjeno na območju Republike Slovenije. V Republiki Sloveniji namreč prebivata že od 12.6.1986, ko sta se tudi prijavila na sedanjem naslovu. Sicer pa tudi nista nikoli izgubila pridobljenega statusa stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije. Ugotovitve o izbrisu iz evidence stalnega prebivališča ne sprejemata. Menita, da je s tem kršena njuna temeljna svoboščina in pravica, določena v mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je ratificirala Republika Slovenija. Zaprosila sta le za legalizacijo svojega statusa tujcev. Res je, pa da nimata neprekinjenega dovoljenja za začasno prebivanje. Sicer pa je prvi tožnik stoodstotni invalid in ga druga tožnica ves čas varuje.

Predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo in da sodišče naloži plačilo stroškov tega upravnega spora toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in še dodaja: ZTuj ne vsebuje izraza: "dejansko prebivanje", ampak določa v 1. odstavku 16. člena kot pogoj neprekinjeno prebivanje na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Za možno izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je bil v zakonu, veljavnem ob izdaji prvostopne odločbe (7.6.1995), določen pogoj najmanj triletnega takega prebivanja. Na to je bil prvi tožnik izrecno opozorjen 20.9.1995, ko je bil zaslišan kot stranka. Tudi po pritožbenih navedbah tožnikov ostaja dejstvo, da tožnika kot prosilca na dan izdaje prvostopne odločbe navedenega pogoja formalno urejenega prebivanja v Republiki Sloveniji nista izpolnjevala. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I; ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da poleg tega obstaja vsaj eden od razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije.

V obravnavanem primeru upravni organ ni ugodil vlogi tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker naj ne bi izpolnjevala pogoja triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

ZTuj izrecno določa obličnost neprekinjenega prebivanja z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ga ne more nadomestiti dejansko ali legalizirano prebivanje na območju Republike Slovenije v obdobju, preden sta tožnika postala tujca, to je pred 26.2.1992, ali dejansko prebivanje po tem datumu. Po ugotovitvah prvostopnega organa in navedbah samih tožnikov, pa sta imela tožnika dovoljenje za začasno prebivanje le v času med 17.9.1992 in 25.6.1993 ter v času od 30.7.1993 do 30.7.1994, ne pa tudi kasneje, razen tega pa je v času od 26.6.1993 do 30.7.1993 prišlo pri njiju tudi do prekinitve legalno dovoljenega prebivanja.

ZTuj v 1. odstavku 1. člena določa, da je tujec po tem zakonu vsak, ki ni državljan Republike Slovenije. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I ter njegove spremembe in dopolnitve) določa pogoje pridobitve državljanstva. Po določbi 1. odstavka 40. člena tega zakona pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi stalno živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na katere območju ima stalno prebivališče. Po določbi 1. odstavka 81. člena ZTuj, do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Osebe, ki niso zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji in v roku določenem v 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, so postale tujci. Tako so za tožnika, ker nista zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po navedenem 40. členu, to je 26.2.1992, začele veljati določbe ZTuj. Zato po presoji sodišča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja, da sta s tem dnem tožnika postala v Republiki Sloveniji tujca in sta se bila dolžna ravnati po določbah ZTuj ter bi tudi morala takoj pridobiti veljavne listine, ki bi jima omogočale legalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, saj izhaja iz upravnih spisov, da tožnika kot prosilca tudi v času odločanja prvostopnega organa (7.6.1995) nista imela dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je sicer obvezno za tujce in ki pomeni pogoj za možno izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v državi. Sicer pa sama tožnika v tožbi navajata, da nimata neprekinjenega dovoljenja za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije.

Tožnikova zatrjevana 100 % invalidnost, prejemanje pokojnine in stanovanje v njuni lasti v Republiki Sloveniji pa so res opravičeni razlogi po 2. odstavku 13. člena ZTuj. Seveda, v zvezi z zaprosilom za dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pa ti razlogi za pridobitev tega dovoljenja sami po sebi še ne zadoščajo, pač pa najprej izpolnitev zakonskega pogoja po 1. odstavku 16. člena ZTuj, to je, da tujec prebiva na območju Republike Slovenije neprekinjeno tri leta, na podlagi v ta namen predpisane formalne listine, to je na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Če tujec tega pogoja ne izpolnjuje, tudi ne more pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje, čeprav izpolnjuje katerega izmed opravičenih razlogov za prebivanje v Republiki Sloveniji po 2. odstavku 13. člena ZTuj.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS).

V zvezi s predlogom tožnikov za povrnitev stroškov tega upravnega spora, sodišče pojasnjuje tožnikoma, da je odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe in zato v tem primeru trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).