Jedro

Ker je oškodovanec kot tožilec v svojem obtožnem predlogu zgolj navajal določena dejstva in kaznivega dejanja oz. njegovih zak. znakov ni razmejil od obrazložitve stanja stvari, ga je sodišče prve stopnje z dopisom pozvalo, da svojo vlogo (obtožni predlog) popravi v skladu s 434. členom Zakona o kazenskem postopku tako,da bo sposobna za obravnavanje. Hkrati ga je še poučilo o posledicah, če tudi popravljena vloga ne bi vsebovala vseh v zakonu zahtevanih sestavin.

Izrek

Pritožbo oškodovanca kot tožilca D. S. se z a v r n e kot neutemeljeno.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kot nepopoln zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca D. S. z dne 14.12.1999, popravljenega dne 30.12.1999, v katerem je očital obdolženemu J. B., obdolženi Š. B. in obdolženi M. K. vsakemu storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 261/I KZ. Proti takšnemu sklepu se je pravočasno pritožil D. S.. V laični pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožnik očita sodišču, da je izpodbijani sklep poleg tega, da je protizakonit in protiustaven, tudi nejasen in nedorečen, ker v njem ni pojasnjeno, v čem je obtožni predlog nepopoln. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v obravnavo pred pristojno sodišče prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. O.d.t. v C. je s sklepom z dne 22.11. 1999 zavrglo kazensko ovadbo D. S. z dne 18.10.1999, podano zoper J. B. in ostale zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po I. odstavku 361. člena KZ, ker je ugotovilo, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljeni storili očitano jim kaznivo dejanje. D. S. je nato v skladu s pravnim poukom o pravici do nadaljevanja kazenskega pregona dne 14.12.1999 na O. s. v C. kot subsidiarni tožilec naslovil zahtevo za uvedbo kazenskega pregona proti zgoraj navedenim obdolžencem. To svojo zahtevo je poimenoval "kazenska ovadba in zasebna tožba". Iz nje se da razbrati, da je U. e. C. dne 12.11.1996 izdala odločbo, s katero je bil D. S. za čas od 4.5.1941 do 30.9.1941 priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Ob reviziji te odločbe, ki je bila opravljena po uradni dolžnosti, pa je bila ta odločba delno odpravljena oziroma v ponovljenem postopku spremenjena tako, da je D. S. priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca. Zaradi te spremembe je D. S. sprožil postopek pred U. s. R. S. v L., Oddelku v C., kjer je bila njegova tožba zavrnjena in potrjena odločitev prvostopnega organa. Sedaj D. S. čaka na odločitev V. s. R. S., saj je podal zahtevo za razveljavitev sodbe U. s. v C.. Ker gre v obtožnem predlogu zgolj za navajanje določenih dejstev, oziroma obrazlaganje odločitev in vsebine iz upravnih postopkov,je sodišče prve stopnje D. S. z dopisom z dne 21. decembra 1999 pozvalo, da svojo vlogo (obtožni predlog) popravi v skladu s 434. členom ZKP tako, da bo sposobna za obravnavanje. Podrobno ga je poučilo tudi o tem, katere sestavine mora imeti obtožni predlog in o posledicah, če tudi popravljen obtožni predlog ne bi bil sestavljen v skladu z zakonom. V dopolnitvi, ki jo je D. S. sodišču predložil 30.12.1999, po točkah odgovarja na dopis sodišča v zvezi z zahtevo po dopolnitvi, glede opisa kaznivega dejanja zoper obdolžence pa navaja,da je podan v kazenski ovadbi z dne 18.10.1999 (ki je že bila podlaga pri odločanju tožilca o zavrženju kazenske ovadbe). Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopnega sodišča, da niti prvotna niti popravljena vloga nista sestavljeni tako, da bi bili sposobni za obravnavanje. Dejstvo je, da opis kaznivega dejanja, iz katerega naj bi izhajali zakonski znaki obdolžencem očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic zaradi zgolj navajanja določenih okoliščin oziroma povzemanja vsebine odločb izdanih v upravnem postopku ni takšen,da bi kaznivo dejanje natančno označeval in ga konkretno razmejil od obrazložitve stanja stvari (ni razvidno,iz česa naj bi izhajal namen obdolžencev prizadejati subsidiarnemu tožilcu škodo niti to, na kakšen način naj bi zlorabili svoj uradni položaj oziroma prestopili mejo uradnih pravic). Sklep sodišča prve stopnje sicer res podrobno ne obrazlaga, zaradi česa sta obe vlogi nepopolni, vendar je odločitev prvostopnega sodišča kljub temu pravilna in zakonita (izpodbijani sklep je izdan v skladu s III. odstavkom 76. člena v zvezi s 434. ZKP). Iz opisanega torej izhaja, da pritožba ni utemeljena, zato je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (III. odstavek 402. člena v zvezi s 403. členom ZKP). Na koncu je potrebno pritožnika še poučiti, da sodniki v zvezi s svojim delom uživajo z ustavo zagotovljeno imuniteto. Ustava Republike Slovenije namreč v 134. členu določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenja, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Gre torej za poklicno imuniteto sodnikov, ki je materialna in absolutna in se zato nanaša tudi na vse tri sodnike upravnega sodišča, ki jih pritožnik omenja v svojem obtožnem predlogu.