Jedro

Odškodnina prisojena 26-letnemu tožniku, ki je utrpel izpah kolka z odlomom leve kolčne polovice, pretres možganov, zlom lobanjskega dna, raztrganino tebušne prepone s pomikomm želodca v prsni koš ter manjši razgranino vranice : za duševne bolečine ZŽA 3.500.000,00 SIT za sekundarni strah 350.000,00 SIT za skaženost 900.000,00 SIT predstavlja pravično odškodnino

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženima strankama, da sta dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 7.750.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 344.108,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, torej od 16.10.1998 dalje do plačila (1. in 2. točka izreka). Zoper ti dve odločitvi pritožbe ni bilo in sta zato postali pravnomočni. Višji tožbeni zahtevek, torej za razliko med 7.750.000,00 SIT do 11.000.000,00 SIT, pa je zavrnilo (3. tč. izreka). Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritoženo sodišče v izpdbijanem delu prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtekvu tožeče stranke ugodi v celoti. V obrazložitvi pritožbe, pa tožeča stranka navaja, da ima tožnik po mnenju izvedenca, ki ga je sodišče sprejelo kot logičnega in pravilnega, trajne posledice, šepajočo hojo, estetske posledice pa so brazgotine v predelu levih senc in na več drugih delih telesa. Hud kozmestski defetk po mnenju izvedneca predstavljajo trzljaji obraznih mišic levo (tiki), ki so dobro vidni med govorom. Sodišče je te posledice ocenilo kot blago skaženost, kar je v protislovju s pravilnimi ugotovitvami izvedenca, da prestavljao hud kozmetski defekt. Tožnik, ki še ni star 30 let, zaradi navedene skaženosti hudo trpi, v skladu s čimer je bil odškodninski zahtevek iz gornejega naslova po njegovem prepričanju v celoti utemeljen. Izvedene je obširno ugotovil števlne trajne posledice zaradi obravnavane nezgode. Tožnik je tako zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo daljšo hojo, stojo, poklekanje, počepanje, dolgotrajno koncentracijo, dober sluh ali dvigovanje težjih bremen. Ne more se več ukvarjati s športom in rekreativnimi dejavnostmi. Ob takem položaju in glede na njegova leta je življenske aktivnosti utemeljen v celoti. Končno je sodišče nepravilno ocenilo, da je zahtevek iz naslova prestanega strahu le deloma utemeljen. Tožnik je imel hud strah za izid zdravljenja, ki je mejil na grozo. Utemeljen hud strah je trajal šest dni, srednji pa še štirinajst dni. Tožnik je bil v strahu za izid zdravljenja še nadalje tri do štiri tedne. Glede na navedeno bi sodišče moralo zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu ugoditi v celoti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem psstopku (v nadaljevanju ZPP). Ta preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nadaljni pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je na podlagi izvedenih dokazov, izvedlo pa je vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki, ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno uporabo materialnega prava in za odločitev v tej odškodninski pravdi. Tudi materialno pravo je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo. Tako se je pokazalo, da noben od uveljavljanih pritožbnih razlogov dejansko ni podan. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče mnenja sodnega izvedenca mag. A.A. sprejelo kot logičnega in pravilnega v razlogih izpodbijane sodbe pa ga je tudi natančo povzelo. Pritožba predstavlja le ponavljanje tistega, kar je v razlogih svoje sodbe zapisalo prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzelo določbe 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), te določbe pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi povsem pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zaradi telesnih bolečin nevšečnosti, ki jih je tožnik moral prestati zaradi posledic prometne nesreče, do katere je prišlo dne 28.4.1995, ko je bil tožnik star 26 let, v celoti ugodilo. Ostalim zahtevkom tožnika pa je ugodilo le delno in sicer tožniku priznalo za prestani sekundarni strah od zahtevanega zneska 1.000.000,00 SIT le znesek 350.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti od zahtevanega zneska 2.000.000,00 SIT le znesek 900.000,00 SIT, od zahtevanega zneska za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 5.000.000,00 SIT pa le znesek 3.500.000,00 SIT. Prisojeni zneski po mnenju pritobženega sodišča predstavljajo za vse tri naslove pravično odškodnino, kakršno ima v mislih določba 200. čl. ZOR. V zadostni meri je bilo tudi upoštevano, da je bil in da je po mnenju izvedenca stopnja njegove invalidnosti sorazmerno visoka, kar 70 %. Kljub temu pa prisojni odškodninski zneski niso prenizki, saj tožnik še naprej opravlja svoje delo, kot ga je opravljal pred nesrečo. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo tako trajanje kot intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti in skaženosti kot tudi za njegov strah. Pravilno pa je uporabilo tudi določbo 2.odst. 200. čl. ZOR, po katerem mora sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode in pri odmeri odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, tudi na to, da ne bi šlo na roko težnajm, ki niso združjlive z njeno naravo in družbenim namenom. Prisojeni odškodninski zneski iz vseh treh odškodninskih naslovov, zaradi katerih se pritožuje tožeča stranka, pa so tudi v skladu z odškodninskimi zneski, ki jih sodišča v naši državi prisojajo drugim oškodovanecem v podobnih primerih oz. za podobne poškodbe in njihove posledice. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljana pritožbena razloga nista utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O stroških pritožbenega postopka pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno odločati, saj tožeča stranka v svoji pritožbi teh stroškov sploh ni zahtevala.