Jedro

Glede na to, da gre za izredno obsežno kazensko zadevo, pri kateri postopek poteka dokaj kontinuirano vsaj od januarja 1996, trajanje postopka ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost sklepa sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v C. je ob preizkusu pripornega razloga, zaradi katerega je obt. A.K. od 7.1.1995 dalje v priporu, s sklepom z dne 22.3.1996, odločilo, da se pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po 3.točki II. odstavka 201.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša do konca glavne obravnave. Višje sodišče v C. je s sklepom z dne 28.3.1996, pritožbo obtoženca zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 3.4.1996 je zagovornica obt. A.K. vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma je navedla, da uveljavlja razlog kršitve določb kazenskega postopka po 3.točki I.odstavka 420.člena ZKP, predlaga pa, da VS RS pravnomočni sklep spremeni tako, da obtoženca nemudoma izpusti na prostost oziroma da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in sklep pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer potrebno, da Ustava Republike Slovenije v I.odstavku 23.člena med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja. Prav tako pa je po določilu II.odstavka 200.člena ZKP dolžnost sodišča, da postopa posebno hitro, če je obdolženec v priporu. V obravnavanem primeru je obt. A.K. obtožen, da je storil številna kazniva dejanja, saj naj bi kaznivo dejanje velike tatvine po 1.točki I.odstavka 212.člena KZ storil kar s 74 posameznimi dejanji, poleg kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po I.odstavku 216.člena KZ pa naj bi v sostorilstvu s soobtoženo M.O. storil še nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic po III.odstavku 169.člena KZJ, ki je prav tako sestavljeno iz več posameznih dejanj. Gre torej za izredno obsežno kazensko zadevo, pri kateri postopek vsaj od januarja 1996 dalje dokaj kontinuirano poteka. Ne gre torej za kršitev določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost sklepa sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora in na zakonitost sklepa Višjega sodišča v C., s katerim je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. V izreku sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora je sicer nepravilno navedeno, vendar pa tega zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, da se pripor zoper obtoženca podaljša do konca glavne obravnave. Po izročivi obtožnice sodišču pa do konca glavne obravnave mora namreč sodišče po preteku dveh mesecev od pravnomočnosti zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi (II.odstavek 207.člena ZKP). Zoper obtoženca je bil s pravnomočnim sklepom podaljšan pripor v okviru dveh let po vložitvi obtožnice. Po določilu V.odstavka 207.člena ZKP namreč lahko traja pripor zoper obtoženca največ še dve leti. Pripor se sicer po določilu III.odstavka 200. člena ZKP v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. V obravnavani zadevi pa je bilo s pravnomočnim sklepom ugotovljeno, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog iz 3.točke II.odstavka 201.člena ZKP, v razlogih sklepa pa je tudi pojasnjeno, katere so tiste posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obtoženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje.

VS RS je ugotovilo, da niso podane nikakršne kršitve določb kazenskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Zato je zahtevo zagovornice obt. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).