Up-113/04 - 8

31. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 18. januarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 356/2003 z dne 12. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo delovnega sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njegov zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zadržanih zneskov varstvenega dodatka od dneva zapadlosti posameznega zneska do dejanskega plačila dne 1. 9. 2000 ter zakonitih zamudnih obresti od tako priznanih zakonitih zamudnih obresti od 1. 9. 2000 dalje do plačila.

Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnikov tožbeni zahtevek nima podlage v 279. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR).

Pritožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil laično ustavno pritožbo. Meni, da mu obresti pripadajo, zato se pravočasno pritožuje. Navaja, da mu je bil s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1163/97 z dne 19. 6. 2000 prisojen varstveni dodatek za čas pred 30. 7. 1997. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je po citirani sodbi obveznost izpolnil, vendar mu ni povrnil zamudnih obresti od plačanih zneskov varstvenega dodatka, zato je vložil ponovno tožbo. Sodišče naj bi tako dolgo zavlačevalo z odločitvijo, da je na koncu zavrnilo njegov zahtevek po izplačilu zamudnih obresti. O pritožbi pa naj bi odločila sodnica, ki je v zadevi št. Ps 1163/97 zanj ugodno odločila in mu prisodila varstveni dodatek. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugodi njegovi pritožbi.

B.

Pritožnik narobe razume pravno naravo ustavne pritožbe, kajti iz njegovih navedb izhaja, da oporeka pravilnosti izpodbijane odločitve z vidika instančne presoje. Ustavna pritožba pa ni še ena stopnja rednega sodnega postopka.

Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo namreč ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče sicer presoja, ali je odločitev sodišča očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kakor smiselno izhaja iz pritožnikovih navedb. Vendar tega izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov in jo zadostno obrazložilo.

Zlasti je pritožbeno sodišče pritožniku še enkrat obrazložilo uporabo prvega odstavka 279. člena ZOR, dodatno pa obrazložilo določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR in pritožniku pojasnilo, kdaj bi bil upravičen zahtevati zamudne obresti na njeni podlagi.

Kolikor pa je pritožnikovo navedbo, da je sodišče zavlačevalo s postopkom in da je ista sodnica odločala v obeh pritožnikovih socialnih sporih, razumeti kot očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da ta ni izkazana.

Gre namreč za vsebinsko različna socialna spora, v katerih je sicer sodelovala ista sodnica, vendar je vsakič odločala o drugi stvari. Okoliščina, da je sodnica v različnih sporih enkrat odločila pritožniku v prid, drugič pa ne, ni razlog za sum v njeno pristranost. Očitka, da je sodišče zavlačevalo s postopkom, pritožnik ne pojasni, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker z izpodbijano sodbo niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan