Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upoštevaje zakonsko dikcijo (to je 68. člen ZJU in 53. člen ZDR) se pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot 2 leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
V tem individualnem delovnem sporu je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za tehnično pomoč bilo zaposleno večje število ljudi, med katerimi je bil tudi tožnik, nato pa zaključilo, da tehnična pomoč ne pomeni, da zaposlitev na tehnični pomoči traja ves čas izvajanja projekta. Na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje to ugotovilo, ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je bil osnovni projekt razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč. Če bo ugotovilo, da je bila tehnična pomoč, na kateri je delal tožnik, vezana na samostojen projekt, ki je trajal krajši čas, mora ugotoviti trajanje tega projekta in presoditi, ali je res prenehal dne, do katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga projektnega dela.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in 15. 6. 2011, ugotovitev, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dne 31. 3. 2011 in da še vedno traja ter ugotovitev, da ima tožnik od 1. 4. 2011 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za uradniško delovno mesto svetovalca, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije in povrniti stroške postopka.
Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka navedenega člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je sodbo kljub drugačni odločitvi v ponovnem sojenju, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, obrazložilo enako kot predhodno sodbo, edina razlika s predhodno obrazložitvijo je, da naj bi bila tehnična pomoč eden izmed ukrepov, ki jih je izvajalo v okviru programa razvoja A., katere namen je zagotoviti učinkovito izvajanje programa, razvojne prioritete in prednostne preusmeritve programa razvoja A.. Takšno stališče je pravno zmotno, navedbi v obrazložitvi sodbe pa sta med seboj v nasprotju, protispisne in v izrecnem nasprotju z izvedenimi dokazi, poleg tega pa odločitev sodišča nima podlage v zakonodaji. Tožena stranka v postopku ni z ničemer dokazala, da naj bi bil projekt, na katerem je bil tožnik zaposlen, vezan za čas največ 2 let. V pritožbi tožeča stranka ponovno poudarja, da je v pogodbah o zaposlitvi navedeno kot razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas, čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči (program razvoja A. za leto 2007 - 2014), zaradi česar je ugotovitev sodišča protispisna, saj je v samih pogodbah nedvomno in nesporno naveden čas sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dejstev in dokazov sodišče zaključuje, da naj bi šlo pri delu tožnika za projektno delo, ki naj bi se zaključilo s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki. V pritožbi tožeča stranka podrobno povzema vso dokumentacijo, ki jo je predložila v spis in iz katere izhaja časovno trajanje programa razvoja A. za obdobje od 2007 do 2013 na podlagi katerega je imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Poudarja, da je tožena stranka tožniku prekinila delovno razmerje pred zaključkom projekta, kljub dejstvu, da je potreba po delu tožnika še nadalje obstajala, kar je tožnik s predloženimi dokazi v spisu tudi dokazal. Obseg del in nalog, ki jih je opravljal tožnik, je od 1. 4. 2011 dalje opravljal drug delavec. Meni, da je na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov nesporno izkazano, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje zaradi prenehanja ukrepa ali zmanjšanja obsega dela, pač pa zaradi tožnikovega opozarjanja na nepravilnosti pri toženi stranki.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožniku očita, da ne razume pomena tehnične pomoči, dejstvo je, da je tehnična pomoč (TP), kot eden izmed ukrepov skupne kmetijske politike del programa razvoja A., vendar to dejstvo avtomatično ne more pomeniti, da v okviru tega organ ne more vzpostaviti projektnega dela in za ta namen zaposlovati uslužbence za določen čas. Zanika navedbe tožnika v pritožbi, da je na njegovo delovno mesto razporejen drug javni uslužbenec, ker so delovna mesta na Agenciji v rotaciji, kar je eno od organizacijskih meril, zaposleni na občutljivih delovnih mestih krožijo in menjajo delovna področja oziroma se jim odrejajo druge naloge. Dodaja tudi, da ni mogoče enačiti šifre delovnih mest za potrebe zaposlovanja v okviru TP in šifre delovnih mest, ki so namenjene zaposlovanju za nedoločen čas. Nadalje pojasnjuje, kako se je program tehnične pomoči programa razvoja A. 2007 do 2013 spreminjal. Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katero v svoji pritožbi zatrjuje tudi tožeča stranka. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu s tožbo uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ker je menil, da sta pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2009 in nato od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2011 sklenjeni v nasprotju z zakonom. Posledično je zahteval tudi vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v prvotnem sojenju s sodbo I Pd 1057/2011 z dne 6. 7. 2012 tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 1185/2012 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je vložila revizijo, kateri je vrhovno sodišče ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s sklepom VIII Ips 104/2013 z dne 25. 11. 2013. V navedenem sklepu je povedalo, da se upoštevaje zakonsko dikcijo, to je 68. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in 53. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot 2 leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev. V tem individualnem delovnem sporu je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti (od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2011), vendar ne za ves čas trajanja projekta programa razvoja A. (ki traja do 31. 12. 2013). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik opravljal kontrole v okviru projekta programa razvoja A., ki so se financirale iz tehnične pomoči programa razvoja A.. Tudi v pogodbi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči programa razvoja A.. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, kakšna je pravna narava in status tehnične pomoči do razmerja programa razvoja A.. Na vprašanje, ali se je tehnična pomoč štela kot samostojen projekt znotraj osnovnega projekta ali le kot sklop oziroma del osnovnega projekta, sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni odgovorilo, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem preuranjeno zaključilo, da je bila pogodba sklenjena nezakonito, zaradi česar je prišlo do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo obe sodbi in sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, ali je bil osnovni projekt programa razvoja A. razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč programa razvoja A..
Sodišče prve stopnje je vpogledalo v program razvoja A. za obdobje 2007 do 2013 (priloga B26), katerega vsebino je delno povzelo, vendar ga ni dokazno ocenilo. Ugotovilo je, da je za tehnično pomoč bilo zaposleno večje število ljudi, med katerimi je bil tudi tožnik, nato pa zaključilo, da tehnična pomoč ne pomeni, da zaposlitev na tehnični pomoči traja ves čas izvajanja programa razvoja A. od 2007 do 2013, na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo pa ni mogoče preizkusiti.
Zaradi navedenega je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedene dokaze dokazno ocenilo, upoštevaje pravno podlago kot izhaja iz sklepa vrhovnega sodišča. Ugotoviti bo moralo, ali je bil osnovni projekt programa razvoja A. razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč programa razvoja A.. Če bo ugotovilo, da je bila tehnična pomoč, na kateri je delal tožnik, vezana na samostojen projekt programa razvoja A., ki je trajal krajši čas (torej ne celotno obdobje od 2007 do 2013) mora tudi ugotoviti trajanje tega projekta in presoditi, ali je res prenehal 31. 3. 2011, to je dne, do katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga projektnega dela. Od odgovora na to vprašanje je odvisna utemeljenost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka.
Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.