Jedro

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 45 let, ker je na dan moževe smrti v letu 1992 dopolnila le 34 let starosti, ne pa vsaj 40 let starosti. Prav tako tožnica ne izpolnjuje pogojev, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 50 let, ker pokojnine v Sloveniji nikoli ni pridobila in ji zato tudi ni mogla prenehati do 45. leta starosti do 31. 12. 1999.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 17. 4. 2008 in se ji prizna pravica do vdovske pokojnine. Obenem je odločilo, da je navedena dokončna odločba z dne 17. 4. 2008 pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v sodbi pravilno ugotovljena pokojninska doba, ki jo je v Sloveniji dopolnil A.Š. in da je pravilna tudi ugotovitev, da je tožnica ob smrti svojega moža dopolnila 34 let ter da sta ji ostala dva mladoletna otroka, N.Š., rojen 1982 in E.Š., rojen 1986, do katerih je imela dolžnost preživljanja. V tem času sta po veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Sloveniji imela otroka pravico do družinske pokojnine, na tej podlagi pa bi tudi tožnica pridobila pravico do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 45 let starosti. Tožnica je starost 45 let dopolnila, preden sta sinova izgubila pravico do družinske pokojnine. Meni, da bi tožnici sodišče moralo priznati pravico do vdovske pokojnine, ko je dopolnila 45 let oziroma 50 let starosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 4. 2008 ter v zvezi z njo tudi prvostopno odločbo št. ... z dne 24. 10. 2007. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine z obrazložitvijo, da je tožnica na dan moževe smrti 27. 9. 1992 dopolnila le 34 let in da ne izpolnjuje pogojev, določenih v 72. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), veljavnega do 31. 12. 1999 za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Takšno odločitev je toženec z drugostopno odločbo z dne 17. 4. 2008 potrdil kot pravilno in zakonito. Enako pa je tudi sodišče prve stopnje kot pravilno in zakonito potrdilo citirano drugostopno odločbo toženca z dne 17. 4. 2008. S tako odločitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti glede na določbo 109. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) izpolnjeni pogoji na strani zavarovanca oziroma upokojenca, v tem primeru pokojnega A.Š., kot glede na določbo 110. člena ZPIZ-1 tudi na strani tožnice. Tako za pridobitev pravice do vdovske pokojnine ne zadostuje, da so izpolnjeni pogoji le na strani pokojnega zavarovanca, ampak morajo biti izpolnjeni pogoji tudi na strani tožnice.

Ker je tožnica v sedaj obravnavanem postopku vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine pri tožencu dne 14. 2. 2007 in ker je A.Š. umrl dne 27. 9. 1992, to je v času veljavnosti ZPIZ/92, je pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi prehodna določba 427. člena ZPIZ-1. Ta v 3. odstavku določa, da se vdovam, ki so kot osebe zunaj zavarovanja, ki so bile ob smrti zakonca starejše od 40 let, do uveljavitve tega zakona dopolnile pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine, skladno z določbo zadnjega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona, prične družinska pokojnina izplačevati, ko dopolnijo starost 45 let. V zadnjem odstavku 72. člena ZPIZ/92 je namreč določeno, da vdova, ki ob zavarovančevi smrti ni imela lastnosti zavarovanca, pridobi pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine, če je do zavarovančeve smrti dopolnila 45 let oziroma če do zavarovančeve smrti ni dopolnila 45 let, dopolnila pa je 40 let, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 45 let starosti. To pomeni, da bi vdova, ki ji je umrl zakonec v času veljavnosti ZPIZ/92 tako kot v konkretnem primeru, ko je tožničin mož A.Š. umrl 27. 9. 1992, pridobila pravico do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 45 let, le pod pogojem, da je ob smrti zakonca dopolnila 45 let oziroma da je ob smrti dopolnila vsaj 40 let. Le pod pogojem, če bi vdova dopolnila 40 let starosti ob moževi smrti, bi ji začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine in bi zato veljala domneva o že pridobljeni pravici do družinske oziroma vdovske pokojnine po prejšnjih predpisih in pogoj, da bi ne glede na pogoje, določene v 7. odstavku 110. člena ZPIZ-1 pridobila pravico do vdovske pokojnine, ko bi dopolnila 45 let starosti.

Pogoja starosti, določena v citiranih določbah za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 45 let, tožnica rojena 4. 6. 1958, na dan moževe smrti ni izpolnila, saj je dopolnila le 34 let , ne pa vsaj 40 let. Prav tako pa niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. odstavku 427. člena ZPIZ-1, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine ob dopolnitvi 50 let starosti. V 4. odstavku 427. člena je določeno, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 2. ali 3. alineji 1. odstavka 72. člena ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti, lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni starost 50 let. Ta določba se nanaša na primer, če bi tožnica že pridobila pravico do družinske pokojnine, bodisi zato, ker je do moževe smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po moževi smrti (2. alineja 72. člena ZPIZ/92), bodisi zato, ker ji je po moževi smrti ostal otrok ali več otrok, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja (3. alineja 72. člena ZPIZ/92) pa bi ji pravica do družinske pokojnine prenehala po dopolnjenem 45. letu starosti, vendar še pred 50. letom in to v času veljavnosti ZPIZ/92, to je do 31. 12. 1999. Tožnici že zato, ker doslej še ni pridobila pravice do družinske pokojnine, ne po 2. in ne po 3. alineji 72. člena ZPIZ/92, ni mogla prenehati pravica do družinske pokojnine in ji tudi ne bi mogla prenehati do 45. leta starosti do 31. 12. 1999, ker je do tedaj (do 31. 12. 1999) dopolnila šele 41 let, ne pa 45 let. Glede na povedano tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 4. odstavka 427. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 50 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica in njeni otroci v Republiki Sloveniji niso nikoli pridobili pravice do družinske pokojnine, ampak so jo prejemali in jo še vedno prejemajo v BIH, ker tožnica nikoli ni bila zaposlena in sta sinova brezposelna. Prav tako pa tožnica ne izpolnjuje pogojev po 3. odstavku 427. člena ZPIZ-1, da bi pridobila pravico do vdovske pokojnine pri starosti 45 let, ker je do moževe smrti dopolnila le 34 let in ni nastopila takoimenovane čakalne dobe, ker na dan moževe smrti ni dopolnila najmanj 40 let starosti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.