Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta presodili predloga za izvedbo dokazov s stališča njihove pomembnosti za razsojo v tej kazenski zadevi. Ocenili sta, pri presoji predlogov ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna, da ni utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokaza ne predstavljata vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim historičnim dogodkom in da ne gre za dokaza, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je obsojenega G. D. s sodbo z dne 20. 4. 2015 spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let ter nadaljnji pogoj, da mora oškodovancu V., d. o. o., plačati 1.600,00 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Oškodovancu V., d. o. o., je dosodilo premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencu v plačilo. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6. 8. 2015 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi ter kazenski sankciji. Obsojencu je, ob zmanjšani kriminalni količini v opisu dejanja, v okviru pogojne obsodbe določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let ter nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta oškodovancu plačati znesek 1.400,00 EUR. Sodbo je spremenilo tudi v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ter obsojencu naložilo v plačilo znesek 1.400,00 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, to je iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa naj pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane. Zahteva pa uveljavlja predvsem razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale nezakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila v pravnomočno končanem kazenskem postopku storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev procesnega zakona vidi, ker je sodišče na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca kriminalistično tehnične stroke napravilo zaključke o obsojenčevi krivdi. Meni, da na podlagi mnenja ni mogoče zaključiti, da je obsojenec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, ker je izvedenec v mnenju zapisal, da ne more z gotovostjo potrditi podrobnosti med obdolžencem in osebo na posnetku, pri čemer lahko poda zgolj mnenje, da je navedeno verjetno. Pristop sodišča je popolnoma neustrezen, saj je bila z njim prekršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Po oceni zagovornika je mnenje izvedenec utemeljil na krivdi obdolženca. Ker je prišlo do kršitve z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic, je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik ni uspel utemeljiti, da je prišlo do citirane kršitve določb kazenskega postopka. Zagovornik s svojimi navedbami ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dejstev in drugače vrednoti dokaze, kot jih je vrednotilo sodišče prve stopnje, torej se z dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi ne strinja in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti. S tem, ko je sodišče presodilo izvedensko mnenje postavljenega izvedenca in tudi na podlagi izvedenskega mnenja napravilo dokazne zaključke, ni moglo kršiti obsojenčeve pravice 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), ki določa, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti pomeni, da oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme), in da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana izven upoštevnega dvoma, obdolženo osebo oprostiti. V pravnomočni sodbi je sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje, ki ga je očital obtožni predlog, ter za svojo odločitev navedlo razloge. Razlogi ustrezajo dokaznemu standardu za obsodilno sodbo, to je gotovost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da ga je storil obsojenec. Navedeno pa pomeni, da sodišče pri presoji, ali je dejanje obsojencu dokazano in ugotovitvi, da sta mu krivda in dejanje dokazana, presodilo in dokazne zaključke napravilo tudi na izvedenskem mnenju izvedenca, ni kršilo človekove pravice iz 27. člena Ustave in na takšen način tudi ni moglo storiti kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že poudarjeno, zagovornikove navedbe predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8. Enako velja za zatrjevanje, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik utemeljuje, da je sodišče izvedensko mnenje nepopolno ocenilo, ker ni v zadostni meri upoštevalo stališča izvedenca, da ne more podati mnenja z gotovostjo, da se ni v zadostni meri opredelilo do navedb obrambe glede spornih posnetkov in da obsojenec v obravnavanem času ni imel vozila, ki je na posnetku, saj je avto takrat posodil, da dejstvo, da je na posnetku posnet obsojenčev avtomobil ni bilo ugotovljeno z gotovostjo, in da ni izkazana identičnost vozil. Vse citirane navedbe ne predstavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo vidi zagovornik, ko trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da ni omogočen preizkus utemeljenosti odločitve sodišča glede posnetkov, saj se do njih sodišče ni opredelilo. Zagovornik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko se z dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi ne strinja in trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso popolno in pravilno ugotovljena. Zagovornik v zvezi z zatrjevanjem navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ponovno ponavlja, da je sodišče, ker se je oprlo na izvedensko mnenje v zvezi z ugotavljanjem, ali je na posnetku avtomobil R. C., ki ga je vozil obsojenec, kršilo obsojenčevo domnevo nedolžnosti in ponovno storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 371. člena ZKP. Na te navedbe je bilo že odgovorjeno pri presoji, da kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila storjena, in da domneva nedolžnosti tudi ni bila kršena.

9. Sodišču druge stopnje zagovornik očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o kakovosti posnetkov, da na posnetkih nista ne obsojenec ne avtomobil, ki ga je uporabljal. S temi navedbami zagovornik nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe in presodi kršitve zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Vendar pa zagovornik le z zatrjevanjem, da se pritožbeno sodišče do določenih pritožbenih navedb ni opredelilo, zatrjevane kršitve določb postopka ne uveljavlja. Kršitev je upoštevna le, če vložnik zahteve obrazloži in izkaže tudi vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Zagovornik s posplošenimi trditvami, da se pritožbeno sodišče do določenih pritožbenih navedb ni opredelilo, pri čemer ni pojasnil, kako naj bi ravnanje višjega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe, ni utemeljil zatrjevane kršitve določb postopka, da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo, ali je bila storjena kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Zagovornik tudi trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedencev medicinske in tehnične stroke. Ponavlja navedbe iz predlogov, da bi izvedenec medicinske stroke lahko podal mnenje, ali je bil obsojenec ob svojem zdravstvenem stanju sposoben dvigovati tako težka bremena in prenesti količino aluminija, ki se mu očita, v nekaj urah, in da bi izvedenec tehnične stroke lahko izdelal mnenje o tem, ali je z vozilom R. C. mogoče v času nekaj ur prepeljati količino aluminija, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili predloga za izvedbo dokazov s stališča njihove pomembnosti za razsojo v tej kazenski zadevi. Ocenili sta, pri presoji predlogov ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna, da ni utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, da dokaza ne predstavljata vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim historičnim dogodkom in da ne gre za dokaza, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Presodili sta torej, da izvedba dokazov s postavitvijo izvedencev medicinske in tehnične stroke, ni relevantna za presojo obsojenčeve krivde in dokazanosti kaznivega dejanja. Na podlagi presoje dokaznega gradiva in razlogov, s katerimi je zagovornik utemeljeval izvedbo dokaza za postavitev izvedenca medicinske stroke, sta ocenili, da ni potrjeno zatrjevanje obsojenca, da ni zmožen prenašati težjih bremen in da ni zmožen v roku nekaj ur prenesti z odlagališča odpadnega materiala v avtomobil, ki je bil parkiran neposredno pri tem odlagališču, ugotovljeno količino odpadnega aluminija (točki 3 in 9 sodbe sodišča prve stopnje in točka 7 na strani 6 sodbe sodišča druge stopnje). Tudi v zvezi s predlogom za postavitev izvedenca tehnične stroke sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da izvedba tega dokaza ni materialnopravno relevantna in da ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovili sta na podlagi razpoložljivih podatkov o tem, koliko materiala je mogoče naenkrat naložiti v osebni avto znamke R. C. oziroma o kapaciteti za prevoz tovora s tem vozilom (točki 6 in 7 sodbe sodišča prve stopnje in točka 7 na strani 5 sodbe sodišča druge stopnje), da je bil prevoz tovora z osebnim vozilom R. C. mogoč, tako glede količine odpadnega aluminija, kot glede oddaljenosti obdolženčevega bivališča in časa, ki ga je potreboval za nalaganje. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga. Zagovornik pa tudi z navajanjem vsebinsko enakih razlogov, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v izrednem pravnem sredstvu ne izpodbija utemeljitve sodišč, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna in tudi ni izkazal z verjetnostjo pravne relevantnosti dokazov na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Zagovornik z zatrjevanjem, da z vidika enakega varstva pravic ni sprejemljivo, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obdolženca obremenjujejo ne da bi izvedlo dokaze, ki bi ga utegnili razbremeniti, ne izpodbija presoje sodišč, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Njegove trditve ne pomenijo uveljavljane kršitve, ki jo zagovornik zatrjuje. Izvedeni dokazi so dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, v zvezi s katerim je bilo obsojencu omogočeno soočenje z njimi in omogočeno, da ob neposrednem zaslišanju izvedenca in prič dokaze tudi preizkusi. Zatrjevanje zagovornika, da naj bi sodišče sprejelo sodbo samo na podlagi dokazov, ki obsojenca obremenjujejo, pomeni nestrinjanje s presojo dokazov v pravnomočni sodbi in ponovno uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe ter da ni podana v zahtevi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

12. Ker kršitve zakona niso podane in ker zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).

13. Izrek o stroških temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti tega postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.