Jedro

Ogrožanje varnosti ni nujno predhodna faza kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Obsojenčeva predhodna in kasnejša grožnja, da bo oškodovanca ubil, ni zajeta v (kasnejši) hudi telesni poškodbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800,00 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil D.B. spoznan za krivega: kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ (točka 1), kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ (točka 2) in kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ (točka 3.). Za prvo dejanje mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, za ostali dve pa po en mesec zapora in nato izrečena enotna kazen sedem mesecev zapora. Obsojencu so bili tudi naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, od tega 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je 120.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da vložnik ne pojasni, katera od oblik zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana in v čem je vsebina kršitve. Kršena tudi ni določba drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 269. členom, saj bi pomoto v navajanju pravne opredelitve kaznivih dejanj smelo spremeniti tudi sodišče samo. Ocenjuje, da v tem primeru tudi ne gre za navidezni stek dejanj, pač pa za tri samostojna kazniva dejanja. Ne strinja se tudi z vložnikom zahteve, da gre v zvezi z presojo narave telesne poškodbe za materialnopravna vprašanja, temveč za dokazna vprašanja, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je sodišče vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Vložnik zahteve se sklicuje na dve procesni kršitvi: na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in na kršitev drugega odstavka iste določbe v zvezi z 269. členom ZKP.

Prve zatrjevane kršitve zahteva z ničemer ne izkaže, saj ne pove, katera od več možnih oblik kršitev postopka, naštetih v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, naj bi bila z izpodbijano sodbo kršena in v čem je kršitev. Okoliščine, ki jih navaja v utemeljitev uveljavljane kršitve (vprašljiva verodostojnost oškodovanca; poškodbe naj bi ostale neugotovljene; dokazi narekujejo drugačno odločitev od sprejete) ne izkazujejo nobene procesne kršitve, pač pa le vložnikovo nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi. Iz tega razloga (zmotne in ne popolne ugotovitve dejanskega stanja) pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člen ZKP).

Bistvo druge procesne kršitve, ki jo uveljavlja zagovornik je v trditvi, da naj bi sodišče samo nezakonito popravilo "neuporabno" obtožnico, namesto, da bi jo vrnilo v popravo državnemu tožilcu. Očitek je neutemeljen že iz razloga, ker zahteva ne upošteva ugotovljenih procesno relevantnih dejstev, saj v nasprotju s podatki spisa trdi, da je sodišče na glavni obravnavi samo spremenilo opis kaznivega dejanja, prezre pa tudi, da je državni tožilec na glavni obravnavi dvakrat spremenil obtožnico: prvič dne 24.4.2006, ko je kaznivo dejanje, opisano pod točko 2, pravilno pravno opredelil kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, kaznivo dejanje pod točko 3 pa kot kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ in s tem odpravil pomoto v obtožnici, v kateri sta bili navedeni pravni kvalifikaciji "zamenjani". Drugič pa je državni tožilec obtožnico spremenil na glavni obravnavi 31.5.2006, ko je deloma dopolnil opis kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, opisanega pod točko 1. Na nobeno od navedenih sprememb obtožbe obramba ni imela pripomb.

Uveljavljanje procesne kršitve pa temelji tudi na napačnem pravnem naziranju. Skladno z določbo 344. člena ZKP sme državni tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožni akt (zoper isto osebo in v okviru istega historičnega dogodka), če na glavni obravnavi spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje (nobenega dvoma ni, da je toliko bolj upravičen tudi do jezikovnih popravkov, natančnejše in jasnejše konkretizacije opisa kaznivega dejanja itd.). V konkretnem primeru je državni tožilec s popravo obtožnega akta odpravil očitno napako v pravni opredelitvi kaznivih dejanj, opisanih pod točkama 2 in 3, kar pa bi smelo storiti sodišče tudi samo, saj je vezano zgolj na opis kaznivega dejanja, ne pa tudi na tožilčevo pravno presojo (drugi odstavek 354. člena ZKP). Zato v opisani procesni situaciji Vrhovno sodišče ne vidi zatrjevanih procesnih kršitev, vložnikovo vztrajanje pri očitno napačnem razumevanju procesno relevantnih dejstev pa sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

2. Zagovornik smiselno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker sodišče "ni uporabilo določila o tako imenovanem navideznem idealnem steku". Kot navaja, gre v zadevi za šolski primer, ko je lažja oblika kaznivega dejanja (ogrožanje varnosti) zajeta v hujši obliki istovrstnega kaznivega dejanja (huda telesna poškodba) in njegov sestavni del oziroma predhodna faza tega kaznivega dejanja. Zato po njegovem mnenju kaznivo dejanje ogrožanja varnosti ne more biti kvalificirano kot samostojno kaznivo dejanje. Navaja, da tudi kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti (točka 3) ni bilo pravilno opredeljeno in ker naj bi se vsa tri kazniva dejanja tesno prepletala, bi jih bilo mogoče pravno opredeliti kvečjemu kot eno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe.

Bistvene elemente vseh treh kaznivih dejanj, ugotovljene v pravnomočni sodbi, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve:- obsojenec je pred diskoteko v S. oškodovanca fizično napadel (vrgel po tleh in ga z rokami večkrat udaril); - v nadaljevanju mu je omejil svobodo gibanja (kaznivo dejanje pod točko 3), tako, da mu je ukazal, da gre v njegovo vozilo, ga držal in vlekel proti parkiranemu vozilu, ter mu med vožnjo fizično preprečeval, da bi pobegnil, izpustil pa ga je šele pred oškodovančevo hišo; - med vožnjo je oškodovanca tudi večkrat udaril v glavo in obraz ter mu prizadejal hudo telesno poškodbo nosu (zlom nosnega dela nosne piramide - kaznivo dejanje pod točko 1); - v času opisanega dogajanja je oškodovancu tudi zagrozil, da ga bo ubil, če ne bo šel z njim v njegovo vozilo, enake grožnje (da ga bo ubil, če bo o tem obvestil policijo) pa mu je izrekel tudi potem, ko ga je že hudo telesno poškodoval (kaznivo dejanje pod točko 2).

Zagovornik navidezen idealni stek uveljavlja na zmotnem prepričanju, da gre v konkretnem primeru za idealni stek treh kaznivih dejanj. Za to vrsto steka je značilno, da storilec z enim dejanjem, ki predstavlja naravno celoto, stori dvoje ali več kaznivih dejanj. To pomeni, da so v idealnem steku lahko samo izvršitvena ravnanja, ki že po naravi stvari lahko pomenijo samo eno dejanje. V obravnavanem primeru pa gre za tri različna kazniva dejanja, storjena na različen način ter v različnih časovnih (in deloma) tudi krajevnih okoliščinah, ki ne glede na njihovo medsebojno povezanost (povezuje jih obsojenčev motiv oziroma cilj opisanega ravnanja), ne izgubijo svoje samostojnosti in jih je zato pri presoji, ali gre za navidezen stek, treba obravnavati kot dejanja v realnem steku.

Stek (idealen ali realen) je navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil dejanski stan dveh ali več kaznivih dejanj, ki so v takšnem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega kaznivega dejanja, ki izključuje uporabo ostalih.

Kazensko pravna teorija primere navideznega steka razvršča v tri skupine: v prvo skupino spadajo primeri, ko so kazniva dejanja v medsebojnem razmerju specialnosti, konzumpcije in subsidiarnosti, kar sodišče ugotavlja na podlagi primerjave zakonskih opisov kaznivih dejanj. V drugi skupini so primeri, ko sodišče z vrednostno primerjavo (metoda inkluzije) in concreto in ne na abstraktni ravni, presodi, da se zaradi teže enega kaznivega dejanja izločijo vsa ostala, ki so v razmerju do prvega postranskega pomena, neznatna itd. V tretjo skupino pa sodijo primeri, ko je navidezen stek podan zaradi zakonske ali naravne enotnosti kaznivih dejanj (npr. že "po sili zakona" je stek izključen z določanjem sestavljenih kaznivih dejanj, alternativnih opisov kaznivih dejanj, kolektivnih kaznivih dejanj, oziroma po naravi stvari pri nadaljevanih kaznivih dejanjih, v primerih nekaznivosti predhodnega, naknadnega ali spremljajočega kaznivega dejanja itd.).

Vložnik zahteve ne konkretizira medsebojnega odnosa kaznivih dejanj hude telesne poškodbe in ogrožanja varnosti (kot podlage za trditev, da gre za navidezen stek) v smislu navedene razvrstitve. Iz obrazložitve zahteve pa smiselno izhaja, da uveljavlja razmerje konzumpcije, ko navaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje ogrožanja varnosti zajeto oziroma sestavni del hude telesne poškodbe oziroma njegova predhodna faza.

Po mnenju Vrhovnega sodišča na tej podlagi navideznega steka ni mogoče zagovarjati. S primerjavo abstraktnih zakonskih dejanskih stanov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe in ogrožanja varnosti ni mogoče ugotoviti, da bi bilo slednje vsebinsko in v celoti zajeto (konzumirano, izrabljeno) v kaznivem dejanju hude telesne poškodbi, ali da bi bilo to kaznivo dejanje pogojeno z izvršitvijo ogrožanja varnosti tako, da brez njega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ne bi bilo mogoče storiti, oziroma da bi bilo to dejanje nujna predhodna faza kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Obsojenčeva grožnja, da bo oškodovanca ubil, ki je bila časovno izrečena pred povzročitvijo hude telesne poškodbe (in po njej), ni zajeta v (kasnejši) hudi telesni poškodbi, kot zatrjuje zagovornik. Bila pa bi zajeta (v smislu razmerja subsidiarnosti) v ustreznem kaznivem dejanju, če bi obsojenec svojo grožnjo uresničil. Da bi bila v tem primeru obsojenčeva grožnja z vrednostnega stališča obrobnega pomena v odnosu na hudo telesno poškodbo (razmerje inkluzije), ki je tudi lahko podlaga za ugotovitev navideznega steka, pa zagovornik ne uveljavlja.

Navideznega steka v povezavi s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti zagovornik ne utemelji z jasnimi (pravnimi) argumenti, temveč le z izpodbijanjem dejanskega stanja, ko navaja, da je kvečjemu podana lahka telesna poškodba, ki pa tudi naj ne bi bila izkazana. Zaradi navedenih razlogov zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

3. Trditve zahteve, da naj bi bila "materialnopravna kvalifikacija" (telesne poškodbe) zmotna glede na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ocenil, da je zlom nosu mejna poškodba med hudo in lahko telesno poškodbo, po vsebini pomenijo nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa iz pravnomočne sodbe izhaja, da je operacijska naravnava ukrivljenega nosu zaradi zloma kostnega dela nosne piramide tista okoliščina, na podlagi katere je izvedenec ocenil, da je bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana in da je bil oškodovanec začasno skažen. To pa so kriteriji, ki so bili podlaga za pravno oceno telesne poškodbe kot hude telesne poškodbe.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.