Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik predmetne tožbe ni ustrezno popravil in dopolnil v skladu s pozivom sodišča v sklepu z dne 7. 11. 2018, zato njegova tožba kljub naknadni dopolnitvi ostaja nepopolna in nerazumljiva.
I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Dne 17. 5. 2018 je bila neposredno pri sodišču vložena skupna tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil po pooblaščeni odvetniški družbi na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper štiri tožene stranke, in sicer zoper: 1. Republiko Slovenijo, 2. Ministrstvo za notranje zadeve, 3. Policijo in 4. Center za tujce, zaradi domnevno nezakonitih dejanj toženih strank, ki so bila izvršena dne 16. 5. 2018 ob približno 14.00 uri v prostorih Izpostave Centra za tujce na Vodnikovi 43, Ljubljana, ker naj bi policisti tožniku brez pravne podlage odvzeli prostost in osebne predmete ter ga prisilno odpeljali proti letališču na Dunaju1 z namenom deportacije v Nigerijo, s čimer je bilo tožniku poseženo v več ustavnih pravic iz 18., 19., 21., 23., 25., 32. in 34. člena Ustave (v nadaljevanju URS), kršen pa naj bi bil tudi 16. člen URS. Tako naj bi mu bilo poseženo v pravice do zasebnega in družinskega življenja, osebne varnosti in možnosti sodelovanja v konkretnem postopku in drugih odprtih postopkih, skoraj brez možnosti za vrnitev v Republiko Slovenijo, v Nigeriji pa naj bi bili ogroženi njegovo življenje in osebna varnost, oziroma, da je z deportacijo v Nigerijo nesorazmerno izpostavljen nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telesno in duševno integriteto ter dostojanstvo.
2. S tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval ugotovitev, da so mu je bilo z dejanjem toženih strank poseženo v naslednje človekove pravice in temeljne svoboščine: v pravico do prepovedi mučenja (18. člen URS), pravico do osebne svobode (19. člen URS), pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen URS), pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS), pravico sodnega varstva (23. člen URS), pravico do pravnega sredstva (25. člen URS), pravico do svobode gibanja (32. člen URS) ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS), prav tako pa naj bi bil kršen tudi 16. člen URS o začasni razveljavitvi in omejitvi pravic. Istočasno je zahteval, naj se prepove nadaljevanje dejanja deportacije tujca - sedaj tožeče stranke, in naj se mu izda pravni akt, s katerim naj se uredi njegov položaj v Republiki Sloveniji, dokler ni odločeno o zadevni tožbi in o vlogi za dovolitev zadrževanja z dne 16. 5. 2018. Zahteval je tudi, naj se ga vrne v Republiko Slovenijo in naj se toženim strankam naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Na poziv sodišča v skladu z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je Ministrstvo za notranje zadeve sodišču predložilo predmetne upravne spise ter vložilo odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. V njem nasprotuje tožbenim navedbam in zahtevkom ter sodišču predlaga, da tožbo zavrže, oziroma podredno, da jo zavrne in posledično zavrže tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, naj ju zavrne.
4. Sodišče je o zahtevi za izdajo začasne odredbe že odločilo ter jo je, kot neutemeljeno, zavrnilo s sklepom, št. I U 1143/2018-6 z dne 23. 5. 2018, ki je postal pravnomočen dne 6. 6. 2018. 5. Prav tako je sodišče že odločalo tudi o tožbi, ki jo je kot nepopolno oziroma nerazumljivo zavrglo s sklepom št. I U 1143/2018-12 z dne 28. 6. 2018 na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1, ob ugotovitvi, da je tožnik v danem roku ni ustrezno dopolnil skladno z zahtevami sodišča v sklepu št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018. Po pritožbi tožnika je Vrhovno sodišče navedeni sklep razveljavilo s sklepom št. I Up 168/2018 z dne 3. 10. 2018, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek po ugotovitvi, da tožnik ni mogel ravnati skladno s pozivom sodišča v sklepu št. I U 1143/2018-11 z dne 14. 6. 2018 (da dopolni nerazumljivo tožbo v danem roku do 22. 6. 2018), ker mu je bil navedeni sklep vročen šele pozneje, dne 27. 6. 2018. K točki 1:
6. Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:
7. Sodišče je pri odločanju v ponovljenem postopku odločitev sprejelo ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v zvezi z zagotavljanjem (subsidiarnega) sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, izraženih v primerljivi zadevi v sklepu št. I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018, v katerem je (v obrazložitvi pod tč. 14) izpostavilo, da _mora sodišče prve stopnje pri presoji splošnih zakonskih procesnih predpostavk (36. člen ZUS-1) in posebnih procesnih predpostavk (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1) izhajati iz pravilne opredelitve procesnega dejanskega stanja, torej spornega dejanja tožene stranke in organa, ki naj bi navedeno dejanje storil. Po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 mora namreč tožnik, ki s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice, v tožbi (med drugim) navesti to dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno ter organ ali uradno osebo, ki je to storila. Taka opredelitev spornega dejanja je obvezen sestavni del tovrstne tožbe, kar pomeni, da ga mora taka tožba vselej vsebovati. Tožbena navedba organa, ki naj bi z določenimi dejanji posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), je nujna za opredelitev predmeta tovrstnega upravnega spora, o katerem bo tekel sodni postopek (4. člen ZUS-1)_. 8. Ker je tožnik v obravnavani zadevi svojo (skupno) tožbo zaradi varstva ustavnih pravic z očitki o nezakoniti njihovega ravnanja uperil zoper štiri tožene stranke, in sicer: 1. Republika Slovenija, 2. Ministrstvo za notranje zadeve, 3. Policija, 4. Center za tujce, je tako za presojo procesnih predpostavk kot morebitne utemeljenosti obravnavane skupne tožbe oziroma tožbenega zahtevka, če so procesne predpostavke izpolnjene, treba izhajati iz navedene tožbene podlage.
9. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS, izraženimi v citiranem sklepu št. I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018, kot je v bistvenem povzet v obrazložitvi pod točko 7 tega sklepa, je sodišče v ponovljenem postopku tožniku vrnilo v popravo njegovo nerazumljivo oziroma nepopolno (skupno) tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zoper štiri tožene stranke (1. Republika Slovenija, 2. Ministrstvo za notranje zadeve, 3. Policija, 4. Center za tujce) in ga s sklepom št. I U 2090/2018 z dne 7. 11. 2018 pozvalo, naj v dodatnem roku tožbo popravi oziroma dopolni tako, da določno, jasno in konkretno opredeli svoj tožbeni zahtevek z določno in konkretno opredeljeno navedbo dopustnega predmeta upravnega spora v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1, in sicer da za vsako izmed navedenih štirih toženih strank, ki jih našteva v tožbi, določno in konkretno navede, s katerimi konkretnimi dejanji, kje in kdaj ter kako konkretno je bilo tožniku poseženo v vsako izmed naštetih ustavnih pravic. Istočasno ga je sodišče izrecno opozorilo, da kolikor ugotovljenih pomanjkljivosti nepopolne in posledično nerazumljive tožbe v danem roku ne bo odpravil in tožbe ne bo ustrezno popravil oziroma modificiral, jo bo sodišče kot nerazumljivo s sklepom zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. Sodišče je namreč v zadevah, kakršna je v konkretnem primeru obravnavana zadeva, vezano na postavljeni tožbeni zahtevek v skladu z določili prvega in drugega odstavka 40. člena ZUS-12. Zato je tudi potrebno najprej ugotoviti, če je upravni spor sploh dopusten, glede na načelo subsidiarnosti sodnega varstva v upravnem sporu, izhajajoč iz 2. odstavka 157. člena Ustave3 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-14, saj na podlagi 4. člena ZUS-15 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.
10. Tožnik je po pozivu sodišča v danem dodatnem roku sicer vložil novo vlogo, ki jo je poimenoval "Dopolnitev tožbe tožeče stranke opravilna številka: I U 2090/2018", v kateri najprej kot toženo stranko navaja, da je to Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve. V nadaljevanju kot ravnanja, zaradi katerih je sprožil upravni spor, tožnik navaja ravnanja, ki so bila izvršena dne 16. 5. 2018 ob približno 14.00h v izpostavi Centra za tujce v Ljubljani, Vodnikova 43, češ da so mu bili brez ustrezne pravne podlage odvzeti prostost in osebni predmeti, nakar so ga policisti proti njegovi volji prisilno odpeljali na Dunaj, od koder so ga z letalom deportirali v Nigerijo, ter še navaja, da so v okviru tožene stranke nezakonita ravnanja neposredno izvršili zaposleni v Centru za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, ki je organiziran (ustanovljen) v okviru Policije, ta pa je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, ki zastopa toženo stranko. Vendar zgolj s temi navedbami tožnik po presoji sodišča ni ustrezno dopolnil dne 17. 5. 2018 vložene skupne tožbe skladno s (ponovnim) pozivom sodišča, ki je s sklepom št. I U 2090/2018 z dne 7. 11. 2018 tožnika (ponovno) pozvalo k ustrezni dopolnitvi tožbe tako, da bi določno, jasno in konkretno opredelil svoj tožbeni zahtevek, tako da za vsako izmed toženih strank določno in konkretno navede, s katerimi konkretnimi dejanji, kje in kdaj ter kako konkretno je bilo tožniku poseženo v vsako izmed naštetih ustavnih pravic. Tožnik namreč tudi v svoji dopolnitvi tožbe z dne 22. 11. 2018 (v bistvenem) enako kot v svoji prvotni (skupni) tožbi različnim državnim organom Republike Slovenije očita dejanja „ki so bila izvršena dne 16. 5. 2018 ob približno 14.00 uri na izpostavi Centra za tujce, Vodnikova 43, Ljubljana, ko je bila tožniku brez ustrezne pravne podlage odvzeta prostost, zaplenjene so mu bile osebne stvari, nakar so ga policisti proti njegovi volji prisilno odpeljali na Dunaj, od koder so ga z letalom deportirali v Nigerijo“, s čimer so bile kršene naštete ustavne pravice tožnika. Vendar tokrat enako, kot v prvotni tožbi (ki prav iz tega razloga ostaja nepopolna in nerazumljiva), tožnik tudi v dopolnitvi tožbe ni konkretno in določno navedel, kaj konkretno očita toženi stranki, saj v dopolnitvi tožbe navaja zgolj eno toženo stranko (Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve), kar po oceni sodišča ni v skladu z zahtevami zakonodajalca iz tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 in pozivom sodišča v sklepu št. I U 2090/2018 z dne 7. 11. 2018 (ki sledi stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018). Pač pa tožnik v dopolnitvi tožbe zgolj razširja prvotne tožbene trditve z navedbo, da je deportacija tožnika iz Dunaja v Kenijo že bila izvršena tako, da je bil tožnik iz Dunaja deportiran v Kenijo z letalom, ne da bi sploh kakorkoli konkretiziral in modificiral prvotno postavljeni tožbeni zahtevek, čeprav je sodišče izrecno vezano na postavljeni tožbeni zahtevek v celoti skladno z določili prvega in drugega odstavka 40. člena v povezavi z drugim odstavkom 30. člena ZUS-1. 11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožnik predmetne tožbe ni ustrezno popravil in dopolnil v skladu s pozivom sodišča v sklepu št. I U 2090/2018 z dne 7. 11. 2018, ki sledi stališčem Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu št. I Up 51/2018 z dne 23. 5. 2018, zato njegova tožba kljub naknadni dopolnitvi ostaja nepopolna in nerazumljiva.
12. Sodišče je zato moralo nepopolno in nerazumljivo tožbo tožnika, ki je ostala takšna tudi po vloženi dopolnitvi tožbe z dne 22. 11. 2018, zavreči na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1, ker tožnik ni ustrezno odpravil ugotovljenih pomanjkljivosti tožbe, ki tako ostaja še tudi po tožnikovem dopolnjevanju nepopolna in nerazumljiva. To pa je razlog za zavrženje tožbe na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1, torej iz procesnih razlogov. Ker je sodišče po povedanem tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo in iz tega razloga tudi ni opravilo glavne obravnave.
K točki 2:
13. O stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče odločilo na podlagi določila četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
1 Kot je splošno znano, je Dunaj glavno mesto Republike Avstrije. 2 Prvi odstavek 40. člena ZUS-1 se glasi: "Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge." Drugi odstavek 40. člena ZUS-1 določa: "V primerih iz drugega odstavka 30. člena tega zakona je sodišče vezano na tožbeni zahtevek." 3 Določba 2. odstavka 157. člena Ustave se glasi: „Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika“. 4 Določba 1. odstavka 4. člena ZUS-1 se glasi: “V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo“. 5 Drugi odstavek 4. člena ZUS-1 se glasi: „Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta“.