Jedro

Iz dokazov, priloženih odgovoru na tožbo, jasno in nesporno izhaja, da je bila devizna vloga prvotno odprta pri zagrebški podružnici Ljubljanske banke, v celoti prenesena na Zagrebačko banko d.d. Zagreb in zato dne 9. 7. 1992 tudi saldirana. Sredstva so bila prenesena po volji prvotnega imetnika devizne vloge, kar dokazuje podpis njegove pooblaščenke na izjavi o prenosu deviznih sredstev z dne 27. 2. 1992. Prenos je bil torej izveden zakonito in prostovoljno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. Ugotovil je namreč, da se tožničina zahteva nanaša na devizno knjižico št. ..., odprto pri zagrebški podružnici Ljubljanske banke, ki je bila po nalogu pooblaščenke njenega prvotnega imetnika (tožnica naj bi predmetno devizno vlogo podedovala po svojem pokojnem očetu A.A.) dne 30. 5. 1992 prenesena na hrvaško domicilno banko, posledično pa dne 10. 7. 1992 saldirana. Toženka je v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami seznanila tožnico in ji dala možnost izjasnitve. Tožnica je svoj odgovor podala, vendar po stališču toženke ni privedel do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja in posledično do drugačne odločitve.

2. Tožnica je v tožbi obširno opisala potek dosedanjega postopka in pri tem poudarila, da njen pokojni oče svojih sredstev iz devizne vloge nikoli ni prenesel na račun za namen uporabe v postopku privatizacije. Prav tako ni bil nikoli izplačan v celoti, saj je Republika Hrvaška vračala denarni znesek v višini 23 % – 30 % provizije banke. Po mnenju tožnice Republika Slovenija z nezakonito upravno odločbo ne spoštuje pravnomočne sodbe ESČP v zadevi Ališić in ne določb ZNISESČP. Navedla je, da ji je s tem in z nezakonitim zavlačevanjem postopka nastala škoda, saj vse od 23. 1. 2017, ko ji je toženka poslala prvi poziv, ne razpolaga s svojo lastnino. Zaradi bistvene kršitve 237. člena ZUP ter neugotovitve vseh dejstev in okoliščin pred izdajo odločbe po prvem odstavku 138. člena ZUP predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in spremeni tako, da je tožnica upravičena do povračila stare devizne vloge. Tožnica zahteva tudi izplačilo nematerialne odškodnine v višini 200.000,00 EUR ter povračilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo je toženka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru, pri tem pa še posebej izpostavila, da so bila denarna sredstva po devizni vlogi št. ... iz Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Zagreb v celoti prenesena na Zagrebačko banko d.d. Zagreb, zato je bila navedena devizna vloga dne 9. 7. 1992 saldirana. Ta prenos je bil izveden v skladu s predpisi Republike Hrvaške, ki so urejali prenos in prevzem jamstva za stare devizne vloge. Toženka je predlagala zavrnitev tožbe.

4. Tožnica je nato vložila še vlogo z imenom „predlog za izdajo zamudne sodbe“, ki v vsebinskem smislu bistveno ne odstopa od tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ..., odprte pri Ljubljanski banki d.d., Glavni podružnici Zagreb.

7. Toženka je o zadevi odločila na podlagi podatkov in dokumentov, pribavljenih po uradni dolžnosti od Ljubljanske banke d.d. na podlagi 9. člena ZNISESČP ter upoštevaje drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, ki določa, da neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Zagreb v skladu s predpisi Republike Hrvaške, ki so urejali prenos in prevzem jamstva za stare devizne vloge, prenesli na drugo pravno osebo (hrvaške banke).

8. Po presoji sodišča sta takšna ugotovitev in posledično odločitev toženke pravilni. Iz dokazov, priloženih odgovoru na tožbo (odgovor Ljubljanske banke z dne 20. 1. 2017, pristopnica z dne 20. 11. 1981, pooblastilo z dne 27. 10. 1988, izjava o prenosu deviznih sredstev z dne 27. 2. 1992 ter izpisek banke z dne 26. 5. 1992), jasno in nesporno izhaja, da je bila devizna vloga št. 9422196, prvotno odprta pri zagrebški podružnici Ljubljanske banke, v celoti prenesena na Zagrebačko banko d.d. Zagreb in zato dne 9. 7. 1992 tudi saldirana. Sredstva so bila prenesena po volji prvotnega imetnika devizne vloge, kar dokazuje podpis njegove pooblaščenke na izjavi o prenosu deviznih sredstev z dne 27. 2. 1992. Prenos je bil torej izveden zakonito in prostovoljno.

9. Tudi iz zakonodajnega gradiva – Poročevalca z dne 2. 6. 2015 – izhaja, da je Republika Hrvaška decembra 1991 sprejela Uredbo o pretvaranju deviznih depozita gradjana kot banaka u javni dug Republike Hrvaške (v nadaljevanju Uredba), ki je določila pogoje in način pretvorbe deviznih depozitov hrvaških državljanov pri bankah, ki so poslovale na ozemlju Republike Hrvaške na dan 27. 4. 1991, v hrvaški javni dolg. Državljani Republike Hrvaške, ki so imeli na ta dan devizno vlogo ali devizna sredstva na deviznem računu banke, ki je imela sedež izven ozemlja Republike Hrvaške in je poslovala na njenem območju, so lahko na tej podlagi prenesli na eno od bank s sedežem v Republiki Hrvaški. Sodišče ugotavlja, da so bila ravno na podlagi te Uredbe – tako izhaja iz izjave o prenosu deviznih sredstev z dne 27. 2. 1992 – sredstva po devizni vlogi tožničinega pokojnega očeta iz zagrebške podružnice Ljubljanske banke prenesena na domicilno hrvaško banko (Zagrebačko banko d.d.).

10. O tožbeni navedbi, da je Republika Hrvaška vračala denarni znesek v višini 23 % – 30 % provizije banke in da pokojni oče tožnice zato nikoli ni bil poplačan v celoti, se sodišče ne bo opredeljevalo, saj meni, da gre v tem primeru za razmerje med tožnico in Republiko Hrvaško (oziroma hrvaško domicilno banko, na katero je bila terjatev iz devizne vloge prenesena) in ne Republiko Slovenijo. ZNISESČP pa ureja „le“ tista razmerja, ki se tičejo Republike Slovenije iz naslova neizplačanih (in neprenesenih) starih deviznih vlog zagrebške in sarajevske podružnice Ljubljanske banke.

11. V zvezi z zatrjevano kršitvijo postopka po 237. členu ZUP oziroma prvem odstavku 138. člena istega zakona, sodišče sodi, da ta ni podana. Sodišče je ugotovilo, da je toženka pravilno vodila postopek, popolno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, zato ni nobene podlage za odpravo izpodbijane odločbe iz tega naslova. Poleg tega je toženka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev (po presoji sodišča je bilo dejansko stanje ugotovljeno popolnoma) in pred izdajo odločbe tožnici ponudila možnost izjasnitve. Tožničin odgovor ni pripeljal do drugačne odločitve.

12. Sodišče še dodaja, da tožničinih navedb o tem, da njen pokojni oče svojih sredstev iz devizne vloge nikoli ni prenesel na račun za namen uporabe v postopku privatizacije, ni upoštevalo, saj je prenos na privatizacijske račune relevanten le v primeru varčevalcev sarajevske, ne pa zagrebške podružnice Ljubljanske banke.

13. Sodišče zahtevek za izplačilo nematerialne škode v višini 200.000 EUR zavrača kot neutemeljen, saj pogoji iz 67. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), niso podani.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dejansko stanje, v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.