Jedro

Ker tožeča stranka kljub izrecnim ugovorom tožene stranke in kljub opozorilu sodišča, da pomanjkljivo trditveno podlago dopolni, tega ni storila (niti ni v obvestilu o odsotnosti z naroka sodišče obvestila o morebitni nameri to storiti na prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da narok preloži.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 24.10.2019 se v izpodbijanih I., II. in III. točki zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo predlog tožeče stranke za (I.) oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek, (II.) podrejeni predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, (III.) ugodilo predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 1.671,00 EUR, pri čemer je plačilo sodne takse odložilo za 24 mesecev od pravnomočnosti sklepa ter (IV.) razveljavilo plačilni nalog XI Pg 1187/2018 z dne 4.7.2019. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožben zahtevek tožeče stranke in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sklep in sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev sklepa, ki se nanaša na sodno takso ter spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba zoper sodbo je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

5. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za oprostitev in obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek zavrnilo (in plačilo sodne takse odložilo za dve leti od pravnomočnosti sklepa) z nosilnim razlogom, da je pritožničin mesečni dohodek višji od dohodka, za katerega se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, zaradi česar pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso podani. Tega pritožnica niti ne izpodbija. Za odločitev ne more biti relevantno, ali ima pritožnica višek sredstev in ali bo v roku dveh let uspela privarčevati znesek sodne takse, pač pa je bistveno to, da zakonski pogoji za oprostitev ali obročno plačilo sodne takse niso podani. Prav tako pritožnica ni prikrajšana za pravico do sodnega varstva, saj je višje sodišče njeno pritožbo obravnavalo, upoštevajoč, da je bilo plačilo sodne takse odloženo.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Pritožba zoper sodbo

7. Tožeča stranka v tej zadevi zatrjuje nastanek skupnega premoženja pravdnih strank kot zunajzakonskih partnerjev na podlagi dogovora o skupni gradnji in pridobitvi deleža na skupnem premoženju do ½. Pravdni stranki naj bi bili dogovorjeni, da bo gradnja podlaga za pridobitev solastninske pravice oziroma spremembo obstoječih solastninskih deležev. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage, saj tožeča stranka – kljub ugovorom tožene stranke v tej smeri in dodatnemu opozorilu sodišča na manjkajočo trditveno podlago, zlasti v zvezi z zatrjevanimi vlaganji – na konkretizirane ugovore tožene stranke ni odgovorila, niti ni ponudila nobenih dokazov v zvezi z zatrjevanim dogovorom med pravdnima strankama, saj ni navedla niti tega, kakšno skupno delo naj bi bilo podlaga za povečanje vrednosti, niti kakšna konkretna vlaganja naj bi bila izvedena.

8. Pritožnica odločitev sodišča prve stopnje uvodoma izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje narok nepravilno izvedlo v njeni odsotnosti, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 399. člena ZPP. Navaja, da je izostanek opravičila, sodišče prve stopnje pa jo po prejemu zdravniškega potrdila ni poučilo, da je dolžna izostanek izkazati z zdravniškim potrdilom na ustreznem obrazcu, da je torej bila njena bolezen nenadna in nepredvidljiva, s čimer ji je bil onemogočen prihod na sodišče in sodelovanje v postopku.

9. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ugotavlja, da pritožnica ne izpodbija (tudi sicer pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da preložitve naroka sploh ni predlagala. Pritožnica je namreč sodišče (zgolj) obvestila, da se naroka iz zdravstvenih razlogov ne bo udeležila, ni pa predlagala, da se narok ne opravi oziroma preloži. 10. Po določbi 1. odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo. Glede na to, da tožeča stranka kljub izrecnim ugovorom tožene stranke in kljub opozorilu sodišča, da pomanjkljivo trditveno podlago dopolni, tega ni storila (niti ni v obvestilu o odsotnosti z naroka sodišče obvestila o morebitni nameri to storiti na prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da narok preloži. Nenazadnje je bilo zaslišanje strank in prič predlagano povsem nekonkretizirano, zaradi česar ni mogoče pritrditi niti pritožničinim (sicer pravilnim) pravnim naziranjem, ki se (povsem na splošno) nanašajo na izvedbo dokazov in dokazovanje. Pritožnica niti v pritožbi svojih navedb in dokaznih predlogov ni konkretizira, zaradi česar višje sodišče niti ne more presoditi, ali so bili njeni dokazni predlogi neutemeljeno zavrnjeni, kot to zatrjuje v pritožbi.

11. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je bil poziv sodišča z dne 2.4.2019 splošen in nekonkretiziran. Kot je razvidno iz navedenega poziva, je sodišče prve stopnje tožečo stranko izrecno opozorilo, da odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo in vlogo tožene stranke, zlasti v zvezi z manjkajočo trditveno podlago v zvezi z vlaganji, tako glede posameznih nepremičnin kot tudi premičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. Takega poziva nikakor ni mogoče šteti kot pavšalnega, tožeča stranka pa je bila tudi opozorjena, da sodišče po preteku v pozivu določenega roka 15 dni vložene vloge ne bo upoštevalo (286. in 286.a člen ZPP). Tožeča stranka je po prejetem pozivu vlogo sicer vložila, vendar na konkretizirane ugovore tožene stranke, navedene v vlogi z dne 25.4.2019, ni odgovorila, pač pa je 13.5.2019 za zastopanje v tej zadevi pooblastila pooblaščenca (ki mu je kasneje pooblastilo odpovedala), ki pa prav tako ni vložil nobene vloge, s katero bi navedbe in dokaze tožeče stranke dopolnil, pač pa je zgolj predlagal preložitev naroka.

12. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi. Tožeča stranka je to pravico imela, vendar je ni izkoristila, sodišče prve stopnje pa je njenega pooblaščenca tudi obvestilo, da naroka ne bo preložilo. Zaradi izvedbe naroka brez tožničine prisotnosti po zaključku višjega sodišča tožeča stranka v ničemer ni bila prikrajšana za učinkovito sodno varstvo svojih pravic. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je narok (brez tožničine prošnje za preložitev) opravilo (prim. 282. člen ZPP), je tako po zaključku višjega sodišča pravilna. Pritožba pa tudi sicer ne pove, kaj bi tožnica dosegla s tem, ko bi se naroka udeležila oziroma kako bi s tem dosegel drugačno (ugodnejšo) odločitev. Nastop katerih škodljivih posledic bi preprečila njena prisotnost na naroku, iz obvestila o tem, da se tožeča stranka naroka ne bo udeležila, ni mogoče ugotoviti, tega pa ne navaja niti pritožba.

13. V takšnem primeru, kakršen je konkretni, ko je na manjkajoče navedbe opozorila nasprotna stranka, ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril niti ni bilo potrebno, čeprav je sodišče prve stopnje v pozivu tožečo stranko kljub temu še posebej opozorilo na pomanjkljivost trditvene podlage. Procesne dolžnosti sodišča niso neomejene, pač pa so določene v sorazmerju z vlogo subjektov v postopku. Dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP) ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila (prim. II Cp 2679/2009). Takšna pomoč, kakršno od sodišča pričakuje tožeča stranka, bi bila prekomerna, posegla pa bi lahko tudi v pravico tožene stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

14. Glede pritožbenega očitka, da sodišče ni izvedlo (vseh) dokazov, višje sodišče pojasnjuje: o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Iz pravice do poštenega sojenja izhaja zahteva, da mora imeti vsaka stranka v postopku možnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze, pod pogoji, ki je ne postavljajo v slabši položaj kot drugo stranko. Vendar pa iz že navedenih procesnih določb izhaja, da je dokazno breme na strankah ter da mora stranka, ki želi doseči v sporu ugoden rezultat, aktivno sodelovati v postopku. Tožnica je imel možnost sodelovati v tem pravdnem postopku, v njem pa ni bila dovolj aktivna (prim. sodba II Ips 231/2003 z dne 06.05.2004). Svojih navedb ni dopolnila niti po opozorilih tožene stranke niti po pozivu sodišča. Naroka za glavno obravnavo se ni udeležila, pooblaščencu pa je po podatkih v spisu tik pred narokom pooblastilo odpovedala. Sodišče prve stopnje ni napravilo vnaprejšnje dokazne ocene, kot mu to neutemeljeno očita pritožnica, pač pa je ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti (prim. 11. člen ZPP) ter na naroku izvedlo tiste dokaze, s katerimi je razpolagalo, ostale dokazne predloge (zaslišanje strank, prič, postavitev izvedenca ustrezne stroke) pa zavrnilo, saj za izvedbo teh dokazov ni bilo ustrezne trditvene podlage. Te pomanjkljivosti pritožnica ni odpravila niti v pritožbenem postopku, zaradi česar se njeni očitki o kršitvah z Ustavo RS zajamčenih pravic strank izkažejo kot neutemeljeni.

15. Ne drži pa niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo brez obrazložitve. V točki 4. obrazložitve je namreč izrecno pojasnjeno, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih (listinskih) dokazov, brez ustrezne trditvene podlage pa sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da izvaja tudi druge dokaze. Če sodišče razumno oceni (kot je to storilo v obravnavani zadevi), da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).