Jedro

Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.

Izrek

I. Upravna spora pod opr. št. I U 1763/2017 in I U 1788/2017 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 1763/2017. II. Tožbi se zavržeta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo povzročitelju okoljske škode, družbi A. d. o. o. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) naložilo, da v 30 dneh od vročitve te delne odločbe izvede sanacijo okoljske škode na odseku potoka Tojnica, ki ga gorvodno omejuje točka, ki je 5 m pred mestom prelitja onesnažene gasilne oziroma požarne vode v potok Tojnica, dolvodno pa most ceste Pot na Tojnice, ki povezuje Sinjo Gorico in Vrhniko, preko imenovanega potoka. V točki I/1 izreka je določila, da mora na celotni dolžini odseka iz struge potoka Tajnica odstraniti sediment v debelini najmanj 10 cm oziroma do globine, do katere je prišlo do premešanja sedimenta pri izvajanju interventnih ukrepov (odstranjevanje oljne gošče), v točki I/2 izreka je določila, da mora zagotoviti, da se v sedimentu prisotna onesnaževala pri izvajanju prej navedenega ukrepa ali po njem ne prenašajo oziroma splavljajo po strugi dolvodno, zaradi česar mora zagotoviti zlasti, da pred začetkom izvedbe ukrepa odsek izolira (prepreči, da bi bila struga med izvedbo ukrepa v stiku z vodo iz potoka), kar doseže z zajezitvijo na zgornji in spodnji točki odseka ter s prečrpavanjem oziroma obvodom pritekajoče vode, ali z drugimi primerljivimi in najmanj enako učinkovitimi ukrepi, da sediment odstranjuje s počasnim vakuumskim izsesavanjem ali z drugo enako učinkovito metodo in da naravni tok vzpostavi tako, da ne pride do kaljenja, kar doseže s postopnim povečevanjem pretoka šele, ko se preostali sediment ali matična podlaga v strugi stabilizirata. Z odstranjenim sedimentom mora ravnati kot z odpadkom (I/3. točka izreka).

2. V II. točki izreka je določila, da nadzor nad kakovostjo in učinkovitostjo sanacijskih ukrepov izvaja toženka, za operativni nadzor nad izvajanjem ukrepov iz točk I/1 in I/2 pa se kot izvedenca imenuje koncesionarja za izvajanje del in storitev čiščenja gladine celinskih voda ter preprečevanja onesnaženja vodnih in priobalnih zemljišč celinskih voda gospodarske javne službe čiščenja površinskih voda, družbo D.. Konkretneje je določila tudi njegove naloge.

3. V III. točki izreka je prizadeti stranki naložila še vzorčenje in analizo sedimenta, ki bo po izvedbi ukrepov iz točke I/1 in I/2 ostal v strugi. O izvedbi sanacijskih ukrepov iz I/1. do I/3. točke mora prizadeta stranka izdelati poročilo in ga poslati toženki v 15 dneh po izvedbi (V. točka izreka). V točki VI. izreka je določeno, da bo o sanaciji okoljske škode na vodah ter okoljske škode, povzročene tlom in biotski raznovrstnosti, ki ni predmet te odločbe, odločeno z dopolnilno odločbo, v VII. točki pa še, da bo s stroških postopka izdan poseben sklep.

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi 110e. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja odgovornosti za sanacijo okoljske škode zaradi požara v napravi prizadete stranke. Za podatke je zaprosila Direkcijo Republike Slovenije za vode, Zavod za ribištvo Slovenije (v nadaljevanju ZRRS) in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN) ter druge inštitucije, skupaj s katerimi je opravila vzorčenje in analizo vzorcev vode in tal. Prizadeto stranko je pozvala k predložitvi informacij o napravi, okoliščinah požara, okoljski škodi in izvedenih ukrepih ter predloga ukrepov sanacije okoljske škode.

5. Ugotavlja, da je bila okoljska škoda povzročena vodam, saj se je ocena stanja vodnega telesa Ljubljanica povirje - Ljubljana zaradi onesnaženja spremenila iz dobre v slabo, razlog pa je onesnaženje potoka Tojnice, do katerega je prišlo zaradi izlivanja požarne vode pomešane z onesnaževali. Okoljska škoda je bila povzročena tudi biotski raznovrstnosti, saj je vnos prekomerno povečanih koncentracij strupenih snovi in drugih onesnaževal v vodni ekosistem bistveno oziroma uničujoče vplival na biotsko raznovrstnost potoka Tojnica ter povzročil zastrupitev in zadušitev bentoških organizmov ter propad celotne bentoške združbe (vodni vretenčarji, perifiton). Na mestu prelivanja požarne vode v potok je bila povzročena okoljska škoda tlom.

6. Navaja, da je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem postopku na podlagi 4. točke prvega in drugega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnikov, ki so nekaj dni pred izdajo izpodbijane odločbe zahtevali udeležbo, v postopek ni spustila, ker bi to lahko povzročilo odlog izdaje odločbe in s tem sanacijskih ukrepov v obdobje, ko bi bila njihova izvedba zaradi spremenjenih hidroloških razmer bistveno otežena oziroma bi lahko prišlo tudi do novega primera okoljske škode. Dodaja, da gre za delno odločbo in bo morebitne nezadostno odrejene sanacijske ukrepe mogoče odrediti tudi kasneje.

7. Tožniki se s odločitvijo ne strinjajo in v obeh tožbah, ki ju sodišče v bistvenem povzema skupaj, navajajo razloge, zakaj v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, zato si želijo s tožbo zavarovati svoj pravni položaj. Hkrati navajajo argumente za odreditev dodatnih ukrepov sanacije okoljske škode. Menijo namreč, da bi bilo treba izvesti širše in temeljitejše ukrepe, ki „se lahko tudi naknadno določijo z razširitvijo sanacijskih ukrepov napadene delne odločbe“. Navajajo, da odločba ne temelji na strokovnih ocenah in analizah, temveč je toženka nekritično sledila predlogu sanacijskih ukrepov, ki ga je pripravila družba B. d. o. o. po naročilu prizadete stranke. Menijo, da je bil določen prekratek odsek sanacije, saj iz fotografij posnetih po opravljeni sanaciji izhaja, da so še vedno opaženi oljni madeži in pregrade s pivniki, na nesaniranem območju pa se še vedno kaže velika onesnaženost potoka z oljno goščo. Toženki očitajo, da ni upoštevala poročila ZRSVN o skoraj popolnem uničenju vodnega življenjskega prostora in vodnih življenjskih združb, vključno z aerobnimi mikrobnimi združbami. Navajajo še, da odločitev o odstranitvi 10 cm sedimenta in vakuumskega izsesavanja ni podprta z ustreznimi analizami sedimentov. Menijo, da bi bili ukrepi primarne sanacije lahko obsežnejši, in sicer z urejanjem struge z novim prodnatim sedimentom in fitoremediacijo, v skladu s poročilom ZRRS pa bi sočasno z odstranitvijo sedimentov z brežin bilo treba odstraniti kontaminirano zemljo, jo nadomestiti z neonesnaženo zemljo in zasaditi avtohtono lesnato obrežno vegetacijo. Glede na navedeno menijo, da so bili z izpodbijano odločbo naloženi preskromni in neceloviti ukrepi. Poleg tega toženka ni zagotovila, da odrejena sanacijska dela izvajajo ustrezno strokovno usposobljene osebe. Sodišču zato predlagajo, naj jim prizna položaj stranskih udeležencev v postopku, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

8. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je po izdaji izpodbijane odločbe tožnikom, razen šestemu, sedmemu in osmemu, dovolila vstop v postopek. Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

9. Po določbi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

10. Tožniki so v obravnavani zadevi vložili tožbo zoper isto odločbo, zato gre pri obeh zadevah za odločanje o istem predmetu. Glede na navedeno je sodišče odločanje o posameznih zahtevkih združilo v skupno obravnavo in odločanje. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena Sodnega reda, ki določa, da se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, je sodišče odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod starejšo opravilno številko.

K II. točki izreka:

11. Tožbi je bilo treba zavreči. 12. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tkim. procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

13. Glede na podatke v upravnih spisih in navedbe v odgovoru na tožbo sodišče ugotavlja, da je bila tožnikom po izdaji izpodbijane odločbe dovoljena udeležba v postopku (razen šestemu, sedmemu in osmemu, za katere ni podatkov). Ne glede na to se sodišče ni ukvarjalo s vprašanjem, ali so vsi tožniki na podlagi 17. člena ZUS-1 sploh lahko stranka v upravnem sporu, ker je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ugotovilo, da je treba tožbo v vsakem primeru zavreči iz razloga, ker tožniki nimajo pravnega interesa zanjo.

14. V zadevi namreč ni sporno, saj to navajajo sami in tudi izhaja iz podatkov v upravnih spisih, da je bila sanacija potoka Tojnica po izpodbijani odločbi izvedena še pred vložitvijo obeh tožb v obravnavani zadevi. Iz Poročila družbe D. d. o. o. o poteku izvedbe sanacijskih ukrepov na potoku Tojnica v občini Vrhnika z dne 22. 8. 2017 tako izhaja, da so se ukrepi iz I. in II. točke izreka izpodbijane odločbe izvajali od 7. 8. do 11. 8. 2017, iz dopisov B. d. o. o. z dne 18. 8. 2017 in 25. 8. 2017 pa izhaja, da so bila vzorčenja iz III. točke izreka izpodbijane odločbe izvedena 17. 8. 2017. Tožbi v obravnavani zadevi sta bili vloženi 18. oziroma 23. 8. 2017. 15. Prav tako ni sporno, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno zgolj o sanaciji potoka in da gre za delno odločbo, kot je to navedeno v uvodu te odločbe. Tudi iz VI. točke izreka te odločbe izhaja, da bo o sanaciji okoljske škode na vodah ter okoljske škode, povzročene tlom in biotski raznovrstnosti, ki ni predmet te odločbe, odločeno z dopolnilno odločbo. To pomeni, da je bilo že v času njene izdaje jasno, da postopek v obravnavani zadevi še ni zaključen in da bo o dodatnih (drugih) sanacijskih ukrepih odločeno v nadaljevanju postopka. Iz upravnih spisov, ki jih je sodišče dobilo v zadevi I U 1144/2018, izhaja, da je toženka 13. 4. 2018 tudi že izdala dopolnilno odločbo, s katero je odločila o nadaljnjih ukrepih. Ker je bila, kot že rečeno, obveznost iz izpodbijane delne odločbe tudi že izpolnjena, toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov. Če je tako, pa zanj tožniki nimajo pravnega interesa (prim. sklepe Ustavnega sodišča RS št. Up-448/18-24 z dne 29. 11. 2018 in Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016 in I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019). Sicer pa tožniki iz prve zadeve v tožbi sami navajajo, da tožbo vlagajo zaradi odreditve dodatnih ukrepov, saj v že izvedene sanacijske ukrepe ne bo več mogoče posegati. Da bi bilo s samimi odrejenimi in izvedenimi sanacijskimi ukrepi poseženo v njihov pravni položaj pa niti ne zatrjujejo.

16. Sodišče pripominja še, da tožniki niso vložili tudi ugotovitvene tožbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), zato ni presojalo, ali so izpolnjene predpostavke za tako tožbo.

17. Ker sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), tožniki pa za izdajo kasatorne sodbe ne izkazujejo pravnega interesa, je tožbi na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

18. Glede na to, da sta bili tožbi zavrženi, se sodišče ni spuščalo v presojo, ali so bili v postopku izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku. Iz istega razloga sodišče tudi ni izvedlo predlagane glavne obravnave, saj za vsebinsko odločanje v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke.

K III. točki izreka:

19. Kadar sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).