Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne..., odločilo, da se zoper obd. B.P. iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljša za 1 mesec, to je do vključno... do 12. ure. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne..., pritožbe obdolžence in obeh njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obdolženca, odvetnik Z.C. iz LJ, je dne... vložil zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka v zvezi z odločitvijo o podaljšanju pripora, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, pri tem pa se sklicuje na določilo 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep o podaljšanju pripora spremeni in da odloči, da se pripor zoper obdolženca ne podaljša in da se obdolženec izpusti na prostost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kot je že navedeno, se zagovornik obdolženca uvodoma sklicuje tudi na določilo 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni navedel, na kakšen način naj bi bile kršene določbe kazenskega postopka iz 1. do 11. točke 371. člena ZKP.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da je zagovornik obdolženca vložil navedeno izredno pravno sredstvo iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ko v njem zatrjuje, da so kršitve določb kazenskega postopka vplivale na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora.

V zahtevi navaja, da je glede na izvedensko mnenje grafologinje, da obdolženec ni izpolnjeval dokumentov v zvezi s prenosom delnic in da najverjetneje tudi ni podpisoval lastnikov delnic, in glede na izpovedbo priče S.B., da obdolženec ni tista oseba, ki mu je prodajala delnice na imeni K.Š., količina utemeljenega suma, ki je eden od pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, med preiskavo padla pod kritično mejo in torej ne zadošča več za odločitev o podaljšanju pripora kot najhujšega ukrepa in posega do ustavne pravice do osebne svobode. S takimi navedbami, s katerimi skuša prikazati, da ni več podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, pa zagovornik obdolženca izključno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Potrebno mu je sicer pritrditi, da je potrebno tudi pri odločanju o podaljšanju pripora oceniti, če je še podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Tak utemeljen sum pa je bil kljub izvedenskemu mnenju grafologinje in kljub izpovedbi priče S.B., katerega ponovno zaslišanje je predvideno, ugotovljen, v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora pa tudi obrazložen.

Po mnenju zagovornika pa tudi ni izpolnjen drugi pogoj za podaljšanje pripora, torej da niso izkazane posebne okoliščine, ki bi opravičevale bojazen, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Pri tem se ponovno sklicuje na grafološko ekspertizo in na izpovedbo priče S.B., kakor tudi na dosedanjo nekaznovanost obdolženca ter na okoliščino, da je bila v sredstvih javnega obveščanja poleg članka o ravnanju obdolženca objavljena tudi njegova fotografija. Zato po stališču zagovornika obdolženca ni izkazana nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalnim ravnanjem. S takimi navedbami zagovornik obdolženca izpodbija dokazno in obrazloženo oceno sodišča o tem, da so podane posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, torej uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa, kot je že obrazloženo, z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).