Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo z enim od naročnikov, ne dokazuje reorganizacije delovnega procesa pri toženi stranki niti utemeljenosti odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnici kot edini delavki. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, je odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe delno razveljavi, in sicer v VII., VIII. in IX. točki izreka, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje po izteku odpovednega roka ni prenehalo in ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 14. 1. 2016 traja do 21. 7. 2020 (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici priznati delovno razmerje od poteka odpovednega roka do 21. 7. 2020, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in ji za to obdobje obračunati zapadle mesečne bruto plače v višini 1.095,83 EUR ter ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 18. v mesecu (III. točka izreka). Dalje je v IV. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 6.543,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in neobstoj presežka (razlike do zahtevanega zneska 13.086,10 EUR) ter v V. točki izreka obstoj terjatve tožene stranke do tožnice v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in neobstoj presežka v višini preveč izplačane plače za mesec junij 2020. Toženi stranki je naložilo, naj tožnici po pobotu ugotovljenih terjatev plača 5.743,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožnici izplača dodatek za minulo delo za obdobje zadnjih petih let, in sicer na način, da pripravi nov obračun dodatka za skupno delovno dobo za vsak mesec posebej od aprila 2015 do aprila 2020 v navedenih bruto mesečnih zneskih, neto zneske pa izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožnici po pripravi obračuna dodatka za minulo delo izstaviti nove obračunske liste za vsak mesec posebej v obdobju od aprila 2015 do aprila 2020 (VIII. točka izreka). Naložilo ji je tudi povračilo tožničinih pravdnih stroškov 1.259,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016, saj se je odpoved nanašala le na pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 2. 2020. Sklicuje se na 24. 3. 2020 podano odpoved pogodbe, sklenjene z banko A., upad naročil in posledično reorganizacijo kot odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 2. 2020, kar pomeni, da je oživela pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 14. 1. 2016. Glede na to meni, da tožnica nima pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka, saj je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Po njenem mnenju posledično ni mogoča sodna razveza, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo nadomestilo namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1. Trdi, da ne obstajajo okoliščine, ki bi kazale na izgubo zaupanja med strankama. Nasprotuje tudi višini odmerjenega denarnega povračila v znesku 5 plač oziroma 6.543,05 EUR in se zavzema za povračilo največ v znesku dveh povprečnih plač. Meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni presojalo, kakšne pravice je tožnica v posledici prenehanja delovnega razmerja uveljavljala pri pristojnem zavodu, kar bi vsaj na podlagi 34. člena ZDSS-1 moralo. Opozarja, da si tožnica ni aktivno prizadevala poiskati druge zaposlitve niti v zvezi s tem ni podala trditvene podlage. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka v zvezi s tem, saj sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo skladno s 34. členom ZDSS-1. Meni, da je odmerjeno denarno povračilo previsoko glede na sodno prakso, da tožnica ni težko zaposljiva niti si ni prizadevala najti nove zaposlitve. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 304/2018. V zvezi s prisojeno razliko v plači iz naslova dodatka za minulo delo zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj je bil dodatek za delovno dobo pri tožnici do 1. 1. 2020 vključen v minimalno plačo po Zakonu o minimalni plači. Sklicuje se na plačilne liste, iz katerih izhaja, da je bila tožnica upravičena do nižje plače od minimalne, zaradi česar ji je tožena stranka obračunavala in izplačevala dodatek do minimalne plače. Navaja, da je od 1. 1. 2020 tožnici dodatek za delovno dobo obračunavala posebej, poleg minimalne plače. V zvezi z obračunom na plačilnih listah se sklicuje na značilnosti računalniškega programa. Navaja, da tožnica do dodatka za delovno dobo do 1. 1. 2020 ni upravičena, ker ji je bila pravilno plačana minimalna plača. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke in zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Meni, da tudi če so obračuni plač nepregledni, to samo zase ne pomeni, da je končni izračun napačen oziroma tožnica prikrajšana. Po njenem mnenju bi izvedenec lahko podal pravilne izračune plač tožnice in pojasnil, ali je upravičena še do kakega izplačila oziroma ali je navedeni dodatek vštet v izplačilo in s tem tudi izplačan. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2020, saj tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za redno odpoved iz drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Glede na to je ugodilo zahtevku za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 21. 7. 2020, tožnici priznalo za čas od odjave iz zavarovanj (25. 5. 2020) do tega datuma reparacijo ter denarno povračilo v višini 5 povprečnih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih 6 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (6.543,04 EUR). Dejansko stanje glede odločilnih dejstev v zvezi z nezakonitostjo odpovedi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, pritožbeno sodišče pa sprejema razloge sodišča prve stopnje in se nanje tudi sklicuje.

7. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje presojalo (tudi) zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016. Očitana kršitev ni podana, sodišče prve stopnje namreč ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj tožena stranka zmotno šteje, da se je redna odpoved z dne 21. 4. 2020 nanašala zgolj na (kasneje sklenjeno) pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 2. 2020 za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bili med strankama tega individualnega delovnega spora sklenjeni dve zaporedni pogodbi o zaposlitvi: pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 14. 1. 2016 in pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 2. 2020, pri čemer so v času trajanja kasnejše mirovale pravice in obveznosti iz prve. Glede na vsebino redne odpovedi (listina A 25), ki sicer govori o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 14. 2. 2020,1 ter dejstvo, da je bila tožnica po poteku odpovednega roka odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožnici odpovedala obe sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in s tem delovno razmerje. Zato je pravilno presojalo obstoj utemeljenega odpovednega razloga v razmerju do obeh sklenjenih pogodb o zaposlitvi, očitana bistvena kršitev določb postopka pa ni podana.

8. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da se je odpoved z dne 21. 4. 2020 nanašala zgolj na pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 2. 2020, zaradi česar naj bi oživela predhodno sklenjena mirujoča pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 1. 2016, tožnica pa naj bi bila še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tako stališče je zmotno že glede na ugotovitev, da je tožena stranka tožnico odjavila iz socialnih zavarovanj in se je nato tožnica kot brezposelna oseba prijavila na zavod za zaposlovanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da trditve o pomotni odjavi tožnice na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, ter zavzelo pravilno stališče, da se učinkom vročene odpovedi ni mogoče izogniti z naknadnim pozivom delavca na delo. Pravilna je ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga iz odpovedi (prenehanje opravljanja čiščenja pri naročniku ter reorganizacija dela oziroma zmanjšanje obsega dela na objektih delodajalca), čemur tožena stranka v pritožbi nasprotuje zgolj s splošno trditvijo o reorganizaciji delovnega procesa, ki naj bi bila posledica dejstva, da je tožena stranka 24. 3. 2020 podala odpoved pogodbe o sodelovanju z enim od naročnikov. Dejstvo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo z enim od naročnikov, ne dokazuje reorganizacije delovnega procesa pri toženi stranki niti utemeljenosti odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnici kot edini delavki, pri čemer je tožnica po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 2. 2020 opravljala delo na delovišču B., in ne pri banki A. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, je odpoved nezakonita, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki tudi po izteku odpovednega roka. Glede na to je pravilno odločalo tudi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje tožene stranke na neobstoj pravnega interesa tožnice za tako odločitev, ker naj bi še vedno bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, je pravno zgrešeno. Tožnica od izteka odpovednega roka ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnica postavila tožbeni zahtevek za sodno razvezo, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo okoliščin primera in interesov strank za nadaljevanje delovnega razmerja, saj v takem primeru to ni potrebno.

9. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (skoraj 11-letna zaposlitev pri toženi stranki, delo na delovnem mestu čistilke in s tem povezane zaposlitvene možnosti, neobstoj zakonitega razloga za redno odpoved ter reparacija za manj kot dva meseca) in primerljivih primerov iz sodne prakse (npr. št. VIII Ips 104/2017 in št. VIII Ips 178/2018) odmerjeno denarno povračilo v višini 5 tožničinih povprečnih plač pred prenehanjem delovnega razmerja ni previsoko. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo način prenehanja pogodbe o zaposlitvi (po vsebini neutemeljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi) in tožničine zaposlitvene možnosti. Zadeva, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (sodba pritožbenega sodišča št. Pdp 304/2018), s predmetno ni primerljiva, čeprav je bilo v njej dosojeno denarno povračilo v višini 5 tožnikovih povprečnih plač. Glede na to na pravilnost odločitve o odmeri denarnega povračila ne more vplivati.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti strank ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov v zvezi z upravičenostjo tožnice do pravic iz naslova brezposelnosti ter njenim prizadevanjem za novo zaposlitev.

11. Druge pritožbene navedbe v zvezi z zakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker v zvezi z izpodbijanim delom odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njenih posledicah (I. do VI. točka izreka) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Dodatek za delovno dobo

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi 126. in 129. člena ZDR-1 tožnici prisodilo vtoževane zneske prikrajšanja pri plači iz naslova premalo plačanega dodatka za delovno dobo za obdobje od aprila 2015 do aprila 2020. Tožbenemu zahtevku v tem delu je ugodilo z obrazložitvijo, da iz predloženih pisnih obračunov plače obračun in izplačilo dodatka za delovno dobo oziroma minulo delo nista razvidna oziroma da dodatek ni bil obračunan in izplačan v predpisani višini.

14. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je dodatek za delovno dobo do 1. 1. 2020 všteval v minimalno plačo. Minimalna plača se obračunava v skladu s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o minimalni plači (Ur. l. RS št. 83/2018 – ZMinP) za plačilo dela, opravljenega šele od 1. januarja 2020 dalje. Skladno s to določbo se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, del plače za delovno uspešnost in plačilo za poslovno uspešnost, dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, ne vštevajo v minimalno plačo. Za delo, opravljeno do 31. 12. 2019, pa se je plačilo obračunavalo tako, da je dodatek za delovno dobo vključen v minimalno plačo (prim. s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 674/2019).

15. Zgolj dejstvo, da so v plačilnih listah tožnice navedene napačne višine dodatka za delovno dobo (oziroma minulo delo) oziroma za nekatere mesece ta sploh ni naveden, ne pomeni nujno, da je bila tožnici izplačana nižja plača od pripadajoče oziroma da je bila pri plači prikrajšana. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Zaradi tega zmotnega materialnopravnega stališča pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je imela na podlagi pogodb o zaposlitvi dogovorjeno plačo v nižjem znesku od minimalne plače, pri plači prikrajšana in v katerih mesecih, tako da je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem razčiščeno. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in razveljavilo odločitev o obračunu in izplačilu razlike v plači iz naslova minulega dela (VII. in VIII. točka izreka), posledično pa tudi odločitev o stroških postopka v IX. točki izreka. V tem delu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo ob upoštevanju določb ZMinP moralo ugotoviti, ali je bila tožnica pri izplačilu plače sploh prikrajšana, ali bi ji torej ob pravilnem obračunu dodatka za delovno dobo tožena stranka kljub izplačilu dodatka do minimalne plače morala izplačati višjo plačo od tiste, ki jo je tožnica dejansko prejela. Zgolj ugotovljena napaka pri izračunu dodatka za minulo delo v posamezni plačilni listi, če je bil tožnici ob tem izplačan višji dodatek do minimalne plače, namreč ne pomeni prikrajšanja pri plači. 16. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo, ali je bila tožnica prikrajšana pri plači in za koliko, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v zvezi s tem delom zahtevka samo prvič izvesti celotni dokazni postopek. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu s stališčem, da se je do konca leta 2019 dodatek za delovno dobo všteval v minimalno plačo ter odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka, pri tem pa bo moralo skladno z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 po uspehu odločiti zgolj o stroških, ki so nastali v povezavi z zahtevkom za plačilo razlike v plači. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična za stranke tudi glede na njuno bivališče oziroma sedež. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V tem primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 To je sicer datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas.