Jedro

Tožnica je izkazala veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na stanovanju (kupoprodajna pogodba), zato je njen položaj mogoče enačiti s položajem lastnika, čeprav etažna lastnina še ni vzpostavljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišča prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje v levem traktu prvega nadstropja v izmeri 45,26 m² (oziroma po podatkih Geodetske uprave stanovanje št. 11 v drugi etaži levega trakta v izmeri 42,46 m²) v večstanovanjski stavbi na naslovu .xx, ki stoji na parc. št. 33 k.o. T. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožnici ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1,523,75 EUR.

Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka. 339. čl. ZPP, zmotno uporabo materialnega prava ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka je prepozno podala trditve, da je lastnica stanovanja. Ustrezne navedbe je podala šele po prvem naroku, na naroku 20. 3. 2009. Napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev prvega sodišča, da je tožnica lastnica stanovanja. Stanovanje je namreč del stavbe, v kateri etažna lastnina še ni oblikovana, zato ne more biti samostojen predmet lastninske pravice. Glede na to, da je trditveno in dokazno breme na tožnici, je neutemeljen zaključek prvega sodišča, da je tožnica lastnica.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevku po nasprotni tožbi, s katerim tožnica na podlagi 111. čl. Stanovanjskega zakona (2) zahteva izpraznitev stanovanja, ki ga toženec (ob dejstvu, da z zahtevkom po tožbi na sklenitev najemne pogodbe ni uspel) uporablja brez pravne podlage.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku ugodilo, je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe ni ugotovilo procesne kršitve, ki jo uveljavlja pritožba, niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pravilna je ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanja, katerega izpraznitev zahteva. To dejstvo je tožnica zatrjevala že v tožbi (glej tretji odstavek I. točke na list št. 22). Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je tožnica lastnica stanovanja, ker etažna lastnina v več stanovanjski hiši na E. 19 še ni vzpostavljena oziroma je takšen postopek v teku (priloge B66 do B68). Tožnica vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi ne more izkazati, saj stanovanje še ni vpisano. Glede na to, da je izkazala veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na stanovanju (kupoprodajna pogodba z dne 24. 2. 2000 (3)), pa je njen položaj mogoče enačiti s položajem lastnika. Takšno stališče prvega sodišča je materialnopravno pravilno, v obrazložitvi sodbe pa tudi ni nasprotja, ki bi onemogočalo preizkus njene pravilnosti (14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP), kot to zatrjuje pritožba. Toženec je zoper tožnico vložil tožbo na sklenitev najemne pogodbe, kar le še dodatno potrjuje, da tudi toženec šteje tožnico za lastnico stanovanja.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo glede na njeno vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek (prvi odstavek 155. in 165. čl. ZPP), enako tudi toženec, ker s pritožbo ni uspel. (1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami.

(3) Glej prilogo A 6.