Jedro

Škoda zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožniku začela nastajati takoj po učinkovanju odpovedi. Tožnik je za povzročitelja škode izvedel z dnem vročitve odpovedi, medtem ko je za nastanek škode izvedel z dnem, ko je odpoved pričela učinkovati. Ker tožbe na povračilo škode ni vložil v roku treh let (352/2 čl. OZ), je njegova odškodninska terjatev zastarala. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda še vedno nastaja, lahko vpliva na višino škode, na njen obstoj in utemeljenost terjatve pa ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova pavšalne odškodnine plačati znesek 3.000,00 EUR in iz naslova nagrade ob uspešnem prevzemu EUR znesek 2.500,00 EUR ter od navedenih zneskov plačati pripadajoče prispevke in dajatve ter tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca nakazati preostala zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I in II. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova materialne škode (preveč plačana dohodnina) na transakcijski račun njegovega pooblaščenca plačati znesek 3.666,18 EUR in iz naslova odškodnine za nematerialno škodo znesek 4.000,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. in IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2007 plačati znesek 420,00 EUR bruto, od navedenega zneska plačati pripadajoče prispevke in dajatve ter tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2008 plačati znesek 462,00 EUR bruto, od navedenega zneska plačati pripadajoče prispevke in dajatve ter tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je zavrnilo razliko iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2007 do vtoževanih 600,00 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od prenehanja delovnega razmerja do 22. 12. 2007 ter razliko iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2008 razliko do vtoževanih 600,00 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od prenehanja delovnega razmerja do 24. 12. 2008 (V. in VI. točka izreka sodbe).

Zoper I., II., III. in IV. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev, da je zahtevek iz naslova pavšalne odškodnine zastaral, je materialnopravno zmotna. Tožniku vse do pravnomočno končanega postopka pred delovnim sodiščem ni moglo biti znano, kakšen bo obseg škode, ki jo je utrpel. Šele z dnem pravnomočnosti sodne odločbe je tožnik izvedel, da se bo lahko vrnil na svoje delovno mesto, na ta dan sta postala znana obseg škode in njena višina. Tudi po stališču pravne teorije začne zastaranje za škodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja teči od dne, ko je škoda nastala, in sicer od dne pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje, oziroma od njene vročitve. Tožnik ob vročitvi odpovedi ni mogel vedeti za obseg škode, niti ni bila višina škode določljiva. Prva škoda mu je nastala z dnem, ko mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, in nato vsak mesec, ko je bil nezaposlen. Sodišče dneva škodnega dogodka ne bi smelo enačiti z dnem nastanka škode. Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep opr. št. II Ips 834/1993) ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka hkrati dan nastanka škode. Tožniku je škoda nastajala tudi po pravnomočnosti sodne odločbe o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Šele po izplačilu plač za nazaj je ugotovil, da je dohodnino plačal po višji stopnji, kot bi jo, če bi bil v letih 2007 in 2008 zaposlen pri toženi stranki.

V zvezi z nagrado ob uspešnem prevzemu EUR je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnik pri projektu prevzema EUR ni sodeloval in da so do nagrade upravičeni le delavci, ki so sodelovali pri vsebinskem delu projekta. Tožnikova naloga pri projektu je bila izjemnega pomena, saj je kot vodja Sektorja za informatiko skrbel za nepretrgano tehnično podporo celotnega projekta in nemoten delovni proces. Kolektivna pogodba sodelovanja pri enkratnih projektih ni delila na vsebinski in tehnični del. Sodišče prve stopnje je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko glede zahtevka iz naslova materialne škode (preveč plačane dohodnine) ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Na obravnavi dne 9. 10. 2012 je sodišče sklenilo, da bo odločalo o temelju tega zahtevka. Sodišče ne razpolaga z znanjem, potrebnim za razsojo o temelju. V sodbi ni izračuna, koliko dohodnine bi bilo plačano, če bi bil tožnik v letih 2007, 2008 in delno v letu 2009 zaposlen. Tak izračun bi moral izdelati izvedenec finančne stroke in ga nato primerjati s sedaj plačano dohodnino. Tožnik je namreč padel v višji dohodkovni razred, kar se ne bi zgodilo, če bi bil v letih 2007, 2008 in delno v letu 2009 zaposlen in bi bila dohodnina akontirana že med letom.

Glede odločitve v zvezi z odškodnino za nematerialno škodo je sodišče storilo relativno bistveno kršitev postopka. Na obravnavi 9. 10. 2012 je sodišče sklenilo, da bo odločilo o I. in II. točki tožbenega zahtevka ter glede temelja III. točke tožbenega zahtevka, zato bi moralo izdati delno sodbo in v celoti odločiti o I. in II. točki tožbenega zahtevka, ter vmesno sodbo, s katero bi odločilo o temelju III. točke tožbenega zahtevka. Sodišče pa je izdalo sodbo glede vseh točk tožbenega zahtevka, tako glede temelja kot višine. Tožniku je bila odvzeta možnost grajanja neizvedbe dokazov v zvezi z ugotavljanjem temelja in višine nematerialne škode kot posledice protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je predlagal vpogled v zdravstveni karton pri osebnem izbranem zdravniku ter postavitev izvedenca medicinske stroke - psihiatra. Sodišče teh dokazov ni niti zavrnilo niti izvedlo in zato ni imelo podlage za odločanje o nematerialni škodi. Svojo odločitev glede IV. točke tožbenega zahtevka je oprlo na odločitev iz I. točke tožbenega zahtevka, čeprav zahtevka nimata enake dejanske in pravne podlage. Ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožnik zaključil zdravljenje pri psihiatru in tudi ne, kakšne posledice mu je protipravno ravnanje tožene stranke pustilo na področju psihičnega zdravja, zato sodišče ni imelo podlage za odločitev o zastaranju odškodnine za nematerialno škodo.

Tožnik ni imel možnosti priglasiti stroške postopka, saj je bil prepričan, da je glavna obravnava zaključena le glede zahtevkov, ki so zreli za razsojo, glede preostalih zahtevkov (IV., V. in VI. točke tožbenega zahtevka) pa se bo nadaljevala.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, nagrado iz naslova uspešnega prevzema eura, izplačilo delovne uspešnosti za leti 2007 in 2008 ter povrnitev preveč plačane dohodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov zahtevek na izplačilo nagrade iz naslova poslovne uspešnosti za leti 2007 in 2008 delno utemeljen, medtem ko je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja in za nepremoženjsko škodo zavrnilo zaradi zastaranja. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi zahtevek za izplačilo preveč plačane dohodnine ter nagrade za uspešen prevzem eura. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožniku dne 26. 2. 2007 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nato kot nezakonita pravnomočno razveljavljena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1323/2008. Zmotno je stališče tožnika, da je zastaralni rok za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je tožena stranka povzročila z (nezakonito) odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pričel teči z dnem, ko je bila odpoved z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča pravnomočno ugotovljena kot nezakonita in razveljavljena (torej dne 29. 1. 2009). Sodna praksa je namreč zavzela nasprotno stališče. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 286/2007, v kateri je odločalo o odškodninski odgovornosti delodajalca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavzelo stališče, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Za začetek teka zastaralnega roka pa je odločilen dan, ko je oškodovanec izvedel za škodo in njenega povzročitelja. V odločbi, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (sklep opr. št. II Ips 834/93), je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je za nastop absolutnega zastaranja odločilen nastanek škode. Sodišče prve stopnje je torej odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravilno zavrnilo zaradi zastaranja. Škoda je namreč pričela nastajati takoj po učinkovanju odpovedi, kar je dne 29. 3. 2007 (po izteku 30-dnevnega odpovednega roka, šteto od dneva vročitve odpovedi), tožba na povračilo škode pa je bila vložena 10. 2. 2012. Skladno s prvim odstavkom 352. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, Št 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožnik je za povzročitelja škode izvedel z dnem vročitve odpovedi, medtem ko je za nastanek škode vedel z dnem, ko je odpoved pričela učinkovati. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 286/2007, vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda še vedno nastaja, lahko vpliva na višino škode, na njen obstoj in utemeljenost terjatve pa ne more vplivati. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožniku pred odločitvijo sodišča ni moglo biti znano, kakšen bo obseg škode, ki jo bo utrpel. Tožnik bi moral tožbo na povračilo škode vložiti najkasneje 29. 3. 2010, ko je nastopilo zastaranje. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in odškodnine zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja utemeljeno zavrnilo.

Zmotno je stališče tožnika, da mu pripada nagrada iz naslova uspešnega prevzema eura, ker je bil ta projekt uspešno zaključen. Iz 51. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke d.o.o. izhaja, da se nagrade izplačujejo kot posebna oblika stimulacije za doseganje posebnih in enkratnih kratkoročnih ciljev v okviru točno določenih projektov, pri katerih delavci sodelujejo poleg svojega rednega dela. Delodajalec na osnovi poslovnih ciljev za posamezni projekt določi vsebinsko razčlenjene cilje, odgovorne nosilce, potreben čas, dovoljene materialne stroške, bruto znesek za izplačevanje nagrad in dinamiko obračunavanja in izplačevanja nagrad. Do nagrade niso upravičeni delavci, katerim je vodenje projektov osnovna delovna naloga. Tožnik je bil sicer zaposlen na delovnem mestu Vodja službe I v službi Servisni center Sektorja za informatiko in med strankama ni bilo sporno, da je Sektor za informatiko skrbel za nepretrgano podporo informacijskim procesom. To pa je po naravi stvari redno delo Sektorja za informatiko in zato tudi ne gre za projekt, ki bi ga tožnik opravljal poleg svojega rednega dela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo nagrade za projektno delo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka na plačilo preveč plačane dohodnine v znesku 3.666,18 EUR. Tožnik je zaradi odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v letu 2009 prejel dohodke iz delovnega razmerja za leti 2007 in 2008 ter del leta 2009, kar je bilo pri odmeri dohodnine ustrezno upoštevano skladno s 120. členom Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št 117/2006 in spremembe; v nadaljevanju: ZDoh-2). Ta člen določa povprečenje - poseben način ugotavljanja letne davčne obveznosti zavezanca, po katerem se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let, po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-76/11 (Ur. l. RS, št. 76/2011) izhaja, da gre za izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine, katerega namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let. Na tak način je določena nižja obdavčitev dohodkov takega zavezanca, kar pomeni, da gre za določeno vrsto davčne ugodnosti oziroma olajšave. Glede na navedeno dokaz z izvedencem finančne stroke ni bil potreben.

Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 9. 10. 2012 sprejelo sklep, da bo odločilo o prvi in drugi točki tožbenega zahtevka ter glede temelja tretje točke tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri tem izhajalo iz strukture tožbe, kjer so v prvi „točki“ (alineji) zahtevki iz naslova odškodnine zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja zaradi nezakonite odpovedi v višini 3.000,00 EUR, božičnica in nagrada za poslovno uspešnost v znesku 1.200,00 EUR ter nagrada za uspešen prevzem eura v višini 2.500,00 EUR, v drugi točki oz. alineji zahtevek iz naslova preveč plačane dohodnine v višini 3.666,18 EUR ter v tretji točki oz. alineji zahtevek iz naslova odškodnine za nematerialno škodo v višini 4.000,00 EUR. Ker je sodišče v zvezi z zahtevkom iz naslova odškodnine za nematerialno škodo zaradi nezakonitega prenehanja ugotovilo zastaranje, ga je zavrnilo in s tem odločilo po temelju tega zahtevka. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Zmotno je stališče tožnika, da bi sodišče moralo izdati delno sodbo glede I. in II. točke (glede odškodnine zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja in nagrade za uspešen prevzem eura) in vmesno sodbo glede III. točke izreka (glede zahtevka za preveč plačano dohodnino). Delno sodbo skladno s 314. členom ZPP sodišče izda, ko so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, in sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda sodbo. Vmesno sodbo pa sodišče skladno s 315. členom ZPP izda, če je to smotrno, ko je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so za razsojo zreli vsi zahtevki in da izdaja vmesne sodbe ni smotrna, zato je izdana sodba celoti pravilna.

Tudi pritožbena navedba tožnika, da ni imel nobene možnosti priglasiti stroškov postopka, je neutemeljena. Skladno s 163. členom ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja, pri čemer mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Tožnik stroškov v svojih vlogah ni zahteval, prav tako pa jih ni priglasil na zadnji glavni obravnavi, kjer je bil prisoten skupaj s svojim pooblaščencem, in to kljub sklepu sodišča, da se obravnava sklene in bo sodišče odločilo o prvi in drugi točki tožbenega zahtevka ter glede temelja tretje točke tožbenega zahtevka. Tožnik je torej imel možnosti priglasiti stroške postopka, a je ni izkoristil. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).