Jedro

Ker se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave, in ker je dolžno sodišče po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, morajo biti vsi zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007, zlasti zneski, navedeni v izreku sodb, v eurih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 133,86 EUR od 5. 1. 2003 do 4. 6. 2003, zakonske zamudne obresti od zneska 51,57 EUR od 5. 2. 2003 do 4. 6. 2003, zakonske zamudne obresti od zneska 124,76 EUR od 5. 3. 2003 do 4. 6. 2003, zakonske zamudne obresti od zneska 96,39 EUR od 5. 4. 2003 do 4. 6. 2003, zakonske zamudne obresti od zneska 120,85 EUR od 5. 5. 2003 do 4. 6. 2003, v 8 dneh in pod izvršbo, višji obrestni zahtevek od navedenih zneskov pa se zavrne.

Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega mu je dolžna tožena stranka za čas od 1. 2. 2002 do 28. 2. 2005 obračunati bruto plačo, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati razliko v plači v višini 5.504,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 12,50 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 1. 2002 do plačila, od zneska 47,21 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 2. 2003 do plačila, od zneska 237,33 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 3. 2003 do plačila, od zneska 219,79 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 4. 2003 do plačila, od zneska 218,95 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 5. 2003 do plačila, od zneska 19,75 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 6. 2003 do plačila, od zneska 202,04 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 7. 2003 do plačila, od zneska 202,22 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 8. 2003 do plačila, od zneska 202,12 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 9. 2003 do plačila, od zneska 196,99 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 10. 2003 do plačila, od zneska 197,03 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 11. 2003 do plačila, od zneska 248,85 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 12. 2003 do plačila, od zneska 249,12 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 1. 2004 do plačila, od zneska 250,13 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 2. 2004 do plačila, od zneska 241, 29 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 3. 2004 do plačila, od zneska 239,77 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 4. 2004 do plačila, od zneska 239,46 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 5. 2004 do plačila, od zneska 241,72 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 6. 2004 do plačila, od zneska 241,63 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 7. 2004 do plačila, od zneska 256,40 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 8. 2004 do plačila, od zneska 256,65 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 9. 2004 do plačila, od zneska 256,78 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 10. 2004 do plačila, od zneska 257,05 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 11. 2004 do plačila, od zneska 257,09 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 12. 2004 do plačila, od zneska 274,86 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 1. 2005 do plačila, od zneska 341,81 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 2. 2005 do plačila, od zneska 52,01 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 5. 3. 2005 do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2002 do 28. 2. 2005, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo razlike v plači v višini 1.319.044,71 SIT (zdaj 5.504,28 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do zapadlosti posamičnega v tolarski vrednosti vtoževanega mesečnega zneska razlike v plači do plačila. V 2. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki poravnati stroške postopka v znesku 1.053,40 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je bil tožnik kljub dokončni odločbi z dne 17. 12. 2002, s katero mu je tožena stranka odredila čakanje na drugo ustrezno delo, upravičen do izplačevanja nadomestila za bolniški stalež vse do zaključka bolniškega staleža. Odločba o čakanju na delo, ki je bila tožniku res izdana in je bila tudi dokončna, bi bila podlaga za izplačevanje nadomestila plače tožniku šele po zaključku bolniškega staleža. To bi moral upoštevati tudi izvedenec finančne stroke. Razen tega pa sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je bil tožnik v času od decembra 2002 do aprila 2003 prikrajšan pri plači, pri čemer naj bi mu tožena stranka v maju 2003 izvršila poračun za preteklo obdobje. Ta ugotovitev sodišča je deloma pravilna. Tožniku pa kljub temu niso bile priznane zakonske zamudne obresti od priznanih in premalo izplačanih zneskov plač. Tožniku bi torej pripadale vsaj zakonske zamudne obresti od prepozno izplačanih razlik v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od decembra 2002 do aprila 2003. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka niti v izreku izpodbijane sodbe niti v njeni obrazložitvi ni upoštevalo določb Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) z dne 9. 11. 2006, ki je pričel veljati že 24. 11. 2006. V delu izreka izpodbijane sodbe, ki je bila izdana 3. 4. 2009, je namreč sodišče odločalo o zneskih, navedenih v tolarjih, kar je nepravilno. Vsi zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. člen ZUE), zlasti zneski, navedeni v izreku sodbe, morajo biti navedeni v eurih in to tudi v primeru, če je tožbeni zahtevek zavrnjen. To jasno izhaja iz določb prvega in četrtega odstavka 13. člena ZUE. Po citiranih določbah, ker se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih,... glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišče in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili so dolžni po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko med nadomestilom plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike nadomestila plače do plačila. Poleg tega je vtoževal ugotovitev, da je od 23. 12. 2002 dalje v bolniškem staležu, zahteval pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Tožbo z opisno postavljenim tožbenim zahtevkom, ki jo je vložil 17. 10. 2003, je specificiral z vlogo z dne 3. 4. 2005. Tožnikovo tožbo je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. III Pd 1337/2003 z dne 13. 5. 2008 zavrglo, ker je zaključilo, da za meritorno odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso podane vse procesne predpostavke, tožniku pa je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1028/2008 z dne 23. 10. 2008 delno ugodilo, sklep o zavrženju tožbe, ki se je nanašal na plačilo razlike nadomestila plače in glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbo tožnika, ki se je nanašala na zavrženje tožbe v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik od 23. 12. 2002 dalje v bolniškem staležu, pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje še enkrat postavilo sodnega izvedenca finančne stroke. Ta je ugotovil, da sta bili tožniku s strani ZZZS izdani dve mnenji in sicer 28. 10. 2002 in 12. 12. 2002, s katerima mu je bila priznana pravica do skrajšane delovne obveznosti štiri ure za čas od 26. 10. 2002 do 19. 1. 2003. Dne 16. 1. 2003 je bila s strani ZPIZ izdana tožniku odločba o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev v znesku 81.474,05 SIT neto (zdaj 139,98 EUR) na mesec od 23. 12. 2002 dalje. Nadalje je na podlagi plačilnih list ugotovil, da se je tožnik vrnil na delo v novembru 2004 in da je imel obračunanih 40 ur čakanja in 136 ur prisotnosti na delu. S tem v zvezi je bil izvršen tudi poračun izplačanega čakanja za mesec november 2004. Izvedenec je v izvedenskem mnenju ugotovil, da je bil tožnik pri izplačilu prikrajšan v mesecih december 2002 do april 2003, pri čemer je bilo v maju 2003 izkazano večje izplačilo zaradi poračuna preteklega obdobja, medtem ko v preostalem seštevek celotnega obdobja do novembra 2004 ne izkazuje prikrajšanja, temveč celo večje izplačilo v znesku 19,86 EUR.

Izvedenskemu mnenju je sodni izvedenec priložil tudi izračun za vsak posamični mesec vtoževanega obdobja. Mnenje je bilo vročeno obema strankama. Tožena stranka na izvedensko mnenje ni imela pripomb, tožnik pa se z njim ni strinjal, zatrdil je, da je pravilni izračun prikrajšanja izvedenec ugotovil že v mnenju z dne 7. 2. 2008 (v postopku pred izdajo sklepa opr. št. III Pd 1337/2003 z dne 13. 5. 2008), pri čemer pa v zvezi s tem ni predlagal nikakršnih drugih dokazov. V izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2008, ki ga je sodni izvedenec izdelal pred izdajo zgoraj omenjenega sklepa, je sodni izvedenec opravil le pregled izplačane plače (ki med strankama niti ni bila sporna) in pojasnil, da iz sklepa, s katerim mu je bilo naloženo izvedensko delo, ni razvidno, kakšno nadomestilo naj pri izračunu upošteva. Glede na to se je tožnik pri pripombah k izvedenskemu mnenju z dne 9. 2. 2009 (ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka) neutemeljeno skliceval na mnenje izvedenca z dne 7. 2. 2008. Ob upoštevanju navedenega in glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je tekom postopka predlagal tožnik, jih dokazno ocenilo, se pritožbeno sodišče v pretežni meri pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je njegov tožbeni zahtevek glede glavničnih vtoževanih zneskov utemeljen. To namreč iz dokaznega postopka ne izhaja. Glede na to je pritožba tožnika v zvezi z navedenim neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožnika, ki se nanaša na vtoževane zakonske zamudne obresti in sicer od delov razlike v nadomestilu plače za obdobje od decembra 2002 do aprila 2003, ki je bila tožniku obračunana šele v maju 2003 (kar je ugotovil sodni izvedenec finančne stroke), izplačana pa 5. 6. 2003, kar izhaja iz tožnikove plačilne liste za maj 2003. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku ob navedenem poračunu, ki je bil tožniku izplačan v juniju 2003, izplačala tudi zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih zneskov razlik v nadomestilu plače, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo zamudne obresti od zneskov prikrajšanja, ki jih je ugotovil v svojem izračunu sodni izvedenec (kolona 48) za obdobje od decembra 2002 do vključno aprila 2003. Pritožbeno sodišče je kot datum zapadlosti od vsakega posamičnega prikrajšanja upoštevalo 5. dan v mesecu za pretekli mesec, kot je to opredelil tožnik v modifikaciji tožbenega zahtevka in kar izhaja tudi iz njegovih plačilnih list. Prisojene zakonske zamudne obresti od posamičnih zneskov, razvidnih iz izreka te sodbe, tečejo do 4. 6. 2003, saj je iz tožnikove plačilne liste za maj 2003 razvidno, da je tožnik prejel poračun (ki ga je ugotovil tudi izvedenec) z majsko plačo, torej 5. 6. 2003. Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika v preostalem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.