Jedro

Sodna praksa tega sodišča in teorija sta si enotni, da kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V prejšnjem (drugem) pravdnem postopku je bila L. S. prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 10.575,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji jo je Zavarovalnica po prejemu sodbe drugostopenjskega sodišča v celoti izplačala. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 415/2000 z dne 22. 2. 2001 reviziji zavarovalnice ugodilo in spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Vrnitev plačanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in dodatno prisojenih pritožbenih in revizijskih stroškov v skupnem znesku 10.892,72 EUR je zavarovalnica uveljavljala v sedanji pravdi. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu tožbenemu zahtevku ugodilo in toženki naložilo, da mora tožnici vrniti 10.575,37 EUR. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 317,35 EUR, kar predstavlja v revizijski odločbi iz prejšnjega sojenja prisojene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 15. 4. 2001 do 9. 2. 2004, je sodišče zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka v pravočasni reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih določb in predlaga zavrnitev zahtevka v delu, v katerem sta sodišči prve in druge stopnje ugodili tožbenemu zahtevku. Ponavlja svoja pravna stališča iz postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter da so izpolnjeni pogoji za obdržanje prejetega. Sodišči sta zmotno zapolnili pravni standard poštenega prejemnika in nista upoštevali osnovne predpostavke za dobrovernost. Nadalje revizija zatrjuje procesne kršitve, ker se sodišče druge stopnje ni izreklo o pritožbenih navedbah, da so razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča v nasprotju z namenom zakonodajalca, saj je ta v 195. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predpisal enako besedilo kot je besedilo v 216. členu ZOR, in o tem, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj se je želela s plačilom glavnice izogniti plačilu zakonitih zamudnih obresti, hkrati pa sedaj po uspešni reviziji zahteva od toženke nazaj znesek z obrestmi. Sodišči sta s svojima odločbama kršili tudi 125. člen Ustave RS, saj noben od pravnih virov, ki je v relevantnem obdobju veljal in ki še velja v Republiki Sloveniji, nima določila, ki bi zavezovalo toženo stranko v dani situaciji vrniti na podlagi pravnomočne odločbe prejeti znesek. Revidentka zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med razlogi, na katere se opirata sodbi nižjih sodišč in med vsebino izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč povsem spregledalo dopis pooblaščencev tožene stranke, ki so ga posredovali tožeči stranki 19. 5. 2000, sodišče druge stopnje pa je vsebino dopisa presojalo povsem zmotno.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da so toženkina stališča in revizijske navedbe zmotne. Obe sodišči sta pravilno sprejeli svoji odločitvi. Tožeči stranki ni mogoče očitati ali pripisati neodgovornega ravnanja pri izvršitvi plačil ali pomanjkanja skrbnosti, poleg tega pa je iz dopisa z dne 18.5.2000 jasno razvidno, da je tožeča stranka obvestila toženko, kaj bo storila v primeru uspešne revizije, to je zahtevala povrnitev odškodnine. Tako bi morala tožena stranka vtoževani znesek po prejemu revizijske sodbe vrniti in bi morala s prejetim izplačilom odškodnine ravnati skrbneje kot je ravnala in sicer na način, ki ji je omogočal vračilo takoj, ko je izvedela, da je odpadla pravna podlaga za zadržanje odškodnine.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se ni podrobneje ukvarjalo z vsemi revizijskimi trditvami. Kot je bilo že omenjeno, te v znatnem delu pomenijo prepis pritožbenih trditev. Nanje je pritožbeno sodišče po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno odgovorilo. Zato se v tem delu revizijsko sodišče predvsem sklicuje na pravilne razloge pritožbenega sodišča in jih ne ponavlja.

8. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so: Tožnica je toženki v celoti izplačala znesek, prisojen ji s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 1021/96 z dne 7. 5. 1999 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1119/1999 z dne 23. 2. 2000. Tožnica je dne 17. 5. 2000 toženki plačala znesek 2.534.281,00 SIT (10.575,37 EUR).

Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 415/200 z dne 22. 2. 2001 reviziji tožnice ugodilo in spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Toženka je celoten znesek pred prejemom revizijske sodbe porabila za zadovoljevanje osebnih potreb.

Tožnica je izvršila plačilo po svoji volji, ne da bi bila vložena ali zgolj napovedana izvršba zaradi prisilne izterjave odškodnine, vendar zato, da bi se izognila posledici nespoštovanja izdanih odločb oz. teku zamudnih obresti.

Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. 5. 2000 pooblaščence tožene stranke obvestila, da bo v primeru uspeha z revizijo zahtevala vračilo pravnomočno prisojene odškodnine. Toženka je bila z omenjenim dopisom tožnice seznanjena.

Toženka je v dopisu z dne 19. 5. 2000 izrazila nestrinjanje s stališčem tožeče stranke ter odgovorila, da je na račun zamudnih obresti pripravljena čakati na izplačilo odškodnine do odločitve Vrhovnega sodišča. 9. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje in je povzeto v prejšnji točki.

10. Kot nalaga splošna pravna norma iz 210. člena ZOR, mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Neutemeljenost plačila se ne nanaša samo na trenutek plačila, temveč traja ves čas do vrnitve, torej tudi, ko je pravi temelj sicer obstajal, a je pozneje odpadel (četrti odstavek 210. člena ZOR). V obravnavanem primeru je pravni temelj odpadel, ko je bila z izrednim pravnim sredstvom spremenjena pravnomočna sodba. V 216. člen ZOR, ki določa pravila vračanja v posebnih primerih, je določeno plačilo odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, pri kateri je izvzeta pravica zahtevati neutemeljeno plačane zneske odškodnine, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Zato je treba pri odločanju o vračilu neutemeljeno plačane odškodnine presojati predvsem, ali je bil oškodovanec v dobri veri oz. ali je veljal za poštenega prejemnika.

11. Sodna praksa tega sodišča in teorija(1) sta si enotni, da kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela oz. ji nalaga breme, da prejetega denarja še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Tožena stranka je bila seznanjena z dopisom tožeče stranke z dne 18. 5. 2000 in je tako vedela, da bo pravna podlaga za prejeto plačilo v primeru uspešne revizije odpadla. Oškodovanec, ki ve za tako možnost mora posebej skrbno ravnati s prejetim denarjem in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. V zvezi s tem so neutemeljeni revizijski očitki, da tožena stranka vse do prejema odločbe Vrhovnega sodišča ni vedela, niti ni mogla vedeti, da ji odškodnina ne pripada oz. je ves čas živela v prepričanju, da ji sodišče odškodnine ne bo znižalo: za opredelitev toženca kot nepoštenega prejemnika zadostuje že to, da se je zavedal možnosti naknadno odpadle pravne podlage. Zaključek nižjestopenjskih sodišč, da toženka ni bila poštena, saj z denarjem ni ravnala dovolj skrbno, potem ko ga je kljub omenjenemu obvestilu v celoti porabila, je zato pravilna. Ker toženka ni bila poštena prejemnica v smislu določbe 216. člena ZOR, se ne more sklicevati na izjemo, kdaj se lahko prejeto obdrži, pa čeprav gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe. Zanjo torej velja splošno pravilo iz četrtega odstavka 210. člena ZOR, da mora zaradi naknadno odpadle pravne podlage vrniti neopravičeno pridobljeni znesek. Revizijsko sodišče še dodaja, da se revizijske trditve o kršitvi 125. člena Ustave RS, ki se nanašajo na nepravilno uporabo predpisov pavšalne in presplošne, da bi jih bilo mogoče obravnavati.

12. Glede procesnih kršitev tožena stranka v reviziji navaja, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča glede pritožbenih izvajanj o namenu zakonodajalca, ki je v 195. členu Obligacijskega zakonika predpisal besedilo do črke, do pike in do vejice povsem enako besedilu 216. člena ZOR. Takšne trditve so neutemeljene, saj se pritožbenemu sodišču o njih ni bilo potrebno izreči. Sodišče prve stopnje namreč v ničemer ni obšlo namena zakonodajalca, ampak je povsem pravilno apliciralo pravno normo in v skladu s pravno prakso in doktrino napolnilo pravni standard poštenega prejemnika, ki je bil v konkretnem primeru relevanten za uporabo določbe 216. člena ZOR. Nadalje so neutemeljeni tudi revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do trditev o napačni oceni sodišča prve stopnje o tem, ali je tožeča stranka ravnala skladno z načelom vestnosti in poštenja, ker se je želela izogniti plačilu zamudnih obresti, hkrati pa sedaj, po uspešni reviziji, zahteva od toženke vračilo plačanega zneska z obrestmi. Obe nižji sodišči sta prepričljivo in pravilno obrazložili, da ravnanje tožeče stranke ni sporno ter da ji ne gre očitati neprofesionalnega ali neskrbnega ravnanja. Tožeča stranka namreč s takim ravnanjem ni le prekinila teka zakonskih zamudnih obresti, kot skuša enostransko prikazati toženka, pač pa je z ravnanjem, ki ji ga je nalagala pravnomočna sodna odločba, spoštovala pravni red. Sodišče druge stopnje je ustrezno razložilo, da je imela stranka primeren čas za prostovoljno izpolnitev glavnične obveznosti in se s tem izogniti teku zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo šele od prvega dne po vložitvi tožbe v tej zadevi, kar je več kot tri leta po prejemu revizijske odločbe, s katero je odpadla podlaga. Nazadnje revizija uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka zaradi zatrjevanega nasprotja med razlogi sodb obeh nižjih sodišč o vsebini dopisa pooblaščenca tožene stranke z dne 19.05.2000 in med vsebino tega dopisa. Nasprotja ni in s tem tudi ne očitane procesne kršitve. Če revidentka meri tudi na kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je treba pojasniti, da sta nižji sodišči dopis kot enega od dokazov pravilno ocenili samega zase in nato še v povezavi z drugimi dokazi in o tem navedli ustrezne razloge. Rezultat ocene dokazov je relevanten dejanski zaključek, da plačilo na transakcijski račun tožeče stranke ni bilo izvedeno. Okoliščini, da naj toženka ne bi vložila izvršbe in da je bilo plačilo tožnika izvedeno po njegovi lastni presoji, ki ju tožena stranka izpostavlja v obravnavanem dopisu, v ničemer ne vplivata na njeno dobrovernost in presojo skrbnosti ravnanja s prejetim denarjem. Pavšalno revizijsko trditev o nasprotju med razlogi, na katere se opirata sodbi nižjih sodišč in vsebino izvedenih dokazov je razumeti, čeprav je uveljavljena kot procesna kršitev, kot grajo dejanskih zaključkov, ki je v revizijskem postopku nedovoljena (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

14. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP). Stroški odgovora na revizijo se ne priznajo, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Tako v načelnem pravnem mnenju, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo na občni seji dne 30. 6. 2004 in v zadevah II Ips 154/2003, II Ips 371/2006. Glej tudi Aleš Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati - neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR), Odvetnik, št. 4, letnik 2003, stran 6-8).