Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka vse do 16. 11. 2011, ko je od tožeče stranke prejela izpisek kartice, res ni mogla vedeti, koliko in na podlagi katerih računov še dolguje tožeči stranki in da do takrat ni mogla biti v zamudi. Zmotno pa je stališče pritožbe, da zamuda ni nastopila naslednji dan po prejemu omenjene kartice, to je dne 17. 11. 2011. Ni sporno, da gre za dolg iz preteklega obdobja, torej za terjatev, ki je že zapadla v plačilo. Ko se je tožena stranka seznanila tudi z dejansko višino, pa je nastopila tudi zamuda. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka prej še izstavila račune s pravilno višino zneskov, ker terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi VL 186226/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2011 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 0,27 EUR in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR, kolikor pa je tožeča stranka iz naslova zamudnih obresti od zneskov 15,47 EUR in 26,18 EUR zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec in sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je ugotovitev sodišča o nastopu njegove zamude dne 17. 11. 2011 napačna, ker tedaj ni obstajal noben neporavnan račun, ki bi mu ga izdala tožeča stranka, kartica pa ni verodostojna listina. Predlaga, da sodišče zavrne zahtevek tožeče stranke in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da tožena stranka svojih pritožbenih očitkov ni obrazložila, sodba v predmetni zadevi pa se tudi ne sme izpodbijati zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v konkretnem primeru zahteva od toženca plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 41,65 EUR in stroške izvršbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sporna je denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, za katerega so v določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predpisana posebna pravila. Med drugim so v sporu majhne vrednosti omejeni pritožbeni razlogi, in sicer se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi ostalih (relativnih bistvenih) kršitev določb pravdnega postopka.

6. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti tako ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), so sledeče: - tožena stranka je dne 16. 11. 2011 od tožeče stranke prejela izpisek kartice, iz katerega je izhajalo stanje dolga - tožeča stranka je pred tem izstavila tri napačne račune - dne 6. 12. 2011 je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in zahtevala plačilo zneskov 15,47 EUR (račun 670346) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2011 in 26,18 EUR (račun 726269) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 - tožena stranka je sklep o izvršbi prejela 13. 12. 2011 in še isti dan plačala 41,65 EUR, ni pa hotela plačati obresti in stroškov.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka vse do 16. 11. 2011, ko je od tožeče stranke prejela izpisek kartice, res ni mogla vedeti, koliko in na podlagi katerih računov še dolguje tožeči stranki in da do takrat ni mogla biti v zamudi. Zmotno pa je stališče pritožbe, da zamuda ni nastopila naslednji dan po prejemu omenjene kartice, to je dne 17. 11. 2011. Ni sporno, da gre za dolg iz preteklega obdobja, torej za terjatev, ki je že zapadla v plačilo. Ko se je tožena stranka seznanila tudi z dejansko višino, pa je nastopila tudi zamuda. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka prej še izstavila račune s pravilno višino zneskov, ker terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Nenazadnje pa tudi listina, ki jo je tožena stranka prejela 16. 11. 2011, ustreza tudi pojmu verodostojne listine iz 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

8. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je do nastanka dolga prišlo zaradi napak tožeče stranke, je bilo pravilno upoštevano pri ugotavljanju nastopa zamude. Ker je tožena stranka dolg poravnala šele po prejemu sklepa o izvršba, je bil tudi predlog za izvršbo utemeljen, izvršilni stroški pa potrebni.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa glede na vsebino obravnavane zadeve ni bil potreben za odločitev na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).