Jedro

Določbi 286. in 286.a člena ZPP se dopolnjujeta in nista v nekem hierarhičnem razmerju (in si torej tudi ne nasprotujeta). Splošno pravilo 286. člena torej še vedno velja. V vsakem posameznem primeru pa je ob upoštevanju danih okoliščin treba ugotoviti, ali in kako, glede na tehtanje med načelom ekonomičnosti in med načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe pravila iz (četrtega in petega odstavka) 286.a člena vplivajo na navedeno splošno pravilo.

Ob upoštevanju načela pospešitve postopka na eni strani in načela zagotavljanja materialno pravilne sodbe na drugi strani ter ob upoštevanju, da 1.) sta bili stranki štiri mesece prej povabljeni na prvi narok s posebnim opozorilom iz 286. in 286.a člena ZPP, 2.) je bil direktor tožene stranke s posebnim vabilom vabljen na zaslišanje na prvem naroku, a se naroka brez opravičila ni udeležil, 3.) je dejanska in trditvena podlaga tožeče stranke med njeno zadnjo pripravljalno vlogo in prvim narokom ostala enaka, 4.) je bil prokurist tožene stranke na prvem naroku predlagan v zvezi z enakimi dejstvi kot naj bi o njih izpovedal direktor, 5.) bi moralo sodišče prve stopnje za zaslišanje prokurista razpisati nov (dodatni) narok za glavno obravnavo, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prokurista pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 21.284,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov in datumov: od 108,00 EUR od 19. 3. 2019, od 4.472,00 EUR od 26. 3. 2019, od 9.072,00 EUR od 16. 4. 2019, od 2.208,00 EUR od 16. 4. 2019, od 5.424,00 EUR od 30. 4. 2019 (I. točka izreka) ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.166,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve ustavnih pravic. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter v obeh primerih tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

**Glede kršitev pravil postopka**

4. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravila postopka, ker naj bi prepis zvočnega posnetka glavne obravnave toženi stranki vročilo skupaj s sodbo (kršitev 125.a člena ZPP), pri čemer je izpoved napačno in nerazumljivo prepisana iz zvočnega posnetka, prepis pa je deloma nerazumljiv tudi, ker je zapisan v tujem jeziku. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na vse omenjene očitke že odgovorilo v Sklepu IX Pg 2454/2019-27 z dne 14. 10. 2021, s katerim je zavrglo ugovor tožene stranke zoper prepis posnetka zaslišanja na naroku dne 14. 7. 2021. Pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kljub napačnemu in nerazumljivemu prepisu zvočnega posnetka, ugovor zoper prepis neutemeljno zavrglo, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je imela tožena stranka v zvezi z navedenim možnost posebne pritožbe zoper navedeni sklep o zavrženju ugovora. Tudi v zvezi z ostalimi pripombami tožene stranke glede kršitev vročitve in tujega jezika, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje, zavzetim v navedenem sklepu. Kot je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, je prepis zvočnega posnetka pooblaščencu tožene stranke vročalo že pred izdajo izpodbijane sodbe, vendar le-ta sodišču ni pravočasno sporočil spremembe naslova. Neutemeljeno zato pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 125.a člena ZPP. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je sodišče prekršilo določbo 102. člena ZPP, saj za zaslišanje tožničinega direktorja ni postavilo tolmača, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi navedeno relativno kršitev postopka tožena stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka zaslišanje tožničinega direktorja spremljala preko svojega pooblaščenca, ki bi že takrat lahko oziroma moral ugovarjati, da direktor ni govoril razumljivo in/ali da je potreben tolmač.

5. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prokurista tožene stranke, ki ga je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP podala na prvem naroku za glavno obravnavo, zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo kot prepozen z obrazložitvijo, da tudi za prvi narok za glavno obravnavo velja prekluzija novih dejstev in dokazov ob upoštevanju součinkovanja določbe četrtega odstavka s petim odstavkom 286.a člena ZPP.

6. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da pritožba napačno navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na peti odstavek 286.a člena ZPP, ker naj bi se ta nanašal na vloge in listine, ki so posredovane na poziv sodišča, tožena stranka pa je dokazni predlog za zaslišanje prokurista podala brez poziva sodišča. Navedeno ne drži, saj se omenjeni peti odstavek nanaša tako na vloge in listine, posredovane na poziv sodišča, kot tudi na vloge, ki so predložene brez poziva sodišča, po pripravljalnem naroku (četrti odstavek 286.a člena ZPP), kar enako velja tudi za strankine navedbe (prav tako tudi za dokazne predloge), podane na naroku.1

7. V sodni praksi se sicer v zvezi s prekluzijami zastavlja predvsem vprašanje, kako določba četrtega odstavka v povezavi s petim odstavkom 286.a člena ZPP, skladno s katero mora stranka pripravljalne vloge sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, sicer se upoštevajo le, če jih predhodno ni mogla predložiti brez svoje krivde ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (enako velja za strankine navedbe na naroku), vpliva na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, skladno s katero lahko stranka nova dejstva in dokaze navaja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

8. Glede prekluzij (na splošno) je stališče že zavzelo tudi Ustavno sodišče.2 Pojasnilo je, da uvedbo sistema prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju sojenja v razumnem roku, ki je bistveni sestavni del ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, in da je navedeni cilj (pospešitev in koncentracijo postopka) mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku ter da je zato nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Hkrati je Ustavno sodišče poudarilo tudi odgovornost zakonodajalca, pa tudi sodišča, da v vsakem konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi, na kar opozarja tudi pritožba s sklicevanjem na zadevo VSL II Cp 390/2018. Sodišče ima pooblastilo in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru tehta, kateremu od načel (načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost (ali prekluzijam ali pravici stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze ne samo na prvem naroku za glavno obravnavo, pač pa celo po njem). Pri tehtanju teh načel ne more priti do tega, da bi eno načelo povsem izključilo drugo, oziroma da bi vedno prevladalo eno načelo. Rezultat tehtanja je vedno odvisen od okoliščin konkretnega primera. Določbi 286. in 286.a člena ZPP se torej dopolnjujeta in nista v nekem hierarhičnem razmerju (in si torej tudi ne nasprotujeta).3 Splošno pravilo 286. člena torej še vedno velja. V vsakem posameznem primeru pa je ob upoštevanju danih okoliščin treba ugotoviti, ali in kako, glede na tehtanje med načelom ekonomičnosti in med načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe pravila iz (četrtega in petega odstavka) 286.a člena vplivajo na navedeno splošno pravilo.

9. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi treba upoštevati naslednje okoliščine. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, sta bili v obravnavanem primeru stranki na narok povabljeni dobre štiri mesece prej, v vabilu pa jih je sodišče prve stopnje tudi izrecno opozorilo, da bo vloge in navedbe na prvem naroku upoštevalo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev, po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (list. št. spisa 48). Tožena stranka je v pripravljalnih vlogah pred prvim narokom predlagala zaslišanje tožene stranke oziroma njenega direktorja. Sodišče prve stopnje je zato, poleg vabila stranki, poslalo še posebno vabilo direktorju na zaslišanje, vendar se direktor prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležil (niti svojega izostanka ni opravičil). Tožena stranka je nato na prvem naroku (prvič) predlagala še zaslišanje prokurista, ki naj bi izpovedal glede enakih dejstev, o katerih bi izpovedal tudi direktor (zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 7. 2021, list. št. spisa 61; v nadaljevanju: zapisnik). Dokazni predlog je nato na koncu naroka, po zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke, še dopolnila in navedla, da bi prokurist izpovedal tudi o vsebini dogovora med pravdnima strankama, zlasti kakšen je bil namen glede sklenitve pogodb, glede plačil, vsebine storitve tožeče stranke ter načina obračuna in prevzema del. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pripravljalnih vlog tožene stranke izhaja, da je bil tudi direktor predlagan za zaslišanje prav v zvezi z navedenim.4

10. Ob upoštevanju načela pospešitve postopka na eni strani in načela zagotavljanja materialno pravilne sodbe na drugi strani ter ob upoštevanju, da 1.) sta bili stranki štiri mesece prej povabljeni na prvi narok s posebnim opozorilom iz 286. in 286.a člena ZPP, 2.) je bil direktor tožene stranke s posebnim vabilom vabljen na zaslišanje na prvem naroku, a se naroka brez opravičila ni udeležil, 3.) je dejanska in trditvena podlaga tožeče stranke med njeno zadnjo pripravljalno vlogo in prvim narokom ostala enaka, 4.) je bil prokurist tožene stranke predlagan v zvezi z enakimi dejstvi kot naj bi o njih izpovedal direktor, 5.) bi moralo sodišče prve stopnje za zaslišanje prokurista razpisati nov (dodatni) narok za glavno obravnavo, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje prokurista pravilna.

11. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, kljub zgoraj navedenemu stališču, na prvem naroku tožeči stranki dopustilo, da je podala nove navedbe, ki so predstavljale povzetek pripravljalne vloge, ki toženi stranki ni bila vročena po določbah ZPP in zahtevalo od tožene stranke, da na te navedbe že na naroku odgovori. Iz zapisnika izvedenega naroka je razvidno, da je tožena stranka opozorila, da je zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela zgolj po elektronski pošti in prosila, da se ji vroči skladno z ZPP. Glede na to, da je tožena stranka sama povedala, da je vlogo dejansko prejela (sicer ne v skladu ZPP) in da se tožeča stranka v njej „ponavlja“, prav tako pa ni zahtevala dodatnega roka za odgovor, v pritožbi sedaj neutemeljeno očita, da sodišče ni ravnalo prav, ko je dopustilo, da tožeča stranka poda navedbe na zapisnik.

12. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje prokurista kot prepoznega ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Glede nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava**

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili dve Pogodbi o poslovno – tehničnem sodelovanju, in sicer za izvedbo strojnih instalacij na objektih v Nemčiji, v A. in B. (priloga spisa A2 in A3). V 7. členu obeh pogodb je navedeno, da vrednost del po pogodbi znaša 60.000,00 EUR; dodatna in režijska dela pa se obračunajo po urni postavki 24,00 EUR na uro. V 8. členu je nadalje dogovorjeno, da bo izvajalec za plačilo pogodbenega zneska izstavil naročniku dvotedenske račune na osnovi potrjenega poročila o opravljenem delu. Tožeča stranka v postopku vtožuje plačilo računov za opravljeno delo, izdanih na podlagi list prisotnosti njenih delavcev na gradbiščih, potrjenih s strani vodij gradbišč, ki po njenem mnenju predstavljajo potrjena poročila o opravljenem delu. Tožena zanika, da bi liste prisotnosti predstavljala potrjena poročila o delu. Sodišče prve stopnje je zaradi nejasnosti besedila „potrjenega poročila o delu“, uporabilo določbo 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ugotavljalo, ali je liste prisotnosti mogoče šteti za potrjeno poročilo o opravljenem delu glede na prakso, vzpostavljeno med strankama. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka dva računa (št. 2019/3 v višini 3.840,00 EUR in št. 2019/4 v višini 5.376,00 EUR) že plačala po istem predhodnem postopku in se ni sklicevala, da liste prisotnosti niso poročila o delu.

14. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče odločilo napačno, saj se stranki nista dogovorili za plačilo prisotnosti delavcev, temveč za izvedbo del po pravilih stroke, kar izhaja iz samih pogodb. Zato ni jasno, zakaj tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje z listo prisotnosti lastnih zaposlenih, na kateri so navedene zgolj ure dela, ne izhaja pa iz nje, katero delo je bilo opravljeno. Navedenega ni znal pojasniti niti direktor tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se mimo trditev pravdnih strank sklicuje, da je bila praksa med strankama taka, da je tožena stranka račune plačala na podlagi list prisotnosti.

15. Drži sicer, kar navaja pritožba, da iz samih pogodb izhaja, da se računi izdajo na podlagi potrjenega poročila o delu. Vendar kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje, jezikovni pomen besedne zveze „potrjenega poročila o opravljenem delu“ dopušča več razlag, zato je pri razlagi treba iskati skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Če skupnega namena (interesov za sklenitev pogodbe) na podlagi drugih (nespornih) pogodbenih določb ni mogoče ugotoviti, lahko sodišče med drugim o njem sklepa tudi na podlagi prakse, vzpostavljene med strankama.5 Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je pri razlagi besedne zveze „potrjenega poročila o delu“ upoštevalo prakso, vzpostavljeno med strankama.

16. Pritožba neutemeljeno očita, da se je sodišče prve stopnje na prakso med strankama sklicevalo mimo trditev pravdnih strank. OZ v 12. členu določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov med drugim upošteva tudi praksa, vzpostavljena med strankama. Ker gre torej za pravni standard, ga sodišče, ki mora pravo poznati po uradni dolžnosti, vsebinsko napolni glede na dejanske okoliščine primera. To je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Tožeča stranka je namreč v svojih vlogah navajala, da sta se stranki dogovorili za plačilo po urni postavki 24,00 EUR, zato so bili računi izdani na podlagi (in skupaj z) listami prisotnosti delavcev na deloviščih, kar izhaja iz dinamike in obsega izvedenih plačil tožene stranke, to je dveh že plačanih računov št. 2019/3 in 2019/4, izdanih na podlagi list prisotnosti delavcev (priloga spisa A15, A16). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede dveh že plačanih računov navedla zgolj, da naj bi jih plačala iz razloga zagotovitve začetnih sredstev za delo tožeči stranki. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje se pri plačilu tožena stranka (očitno) ni sklicevala, da liste prisotnosti niso poročila o delu, niti v obravnavanem postopku ni trdila, da računi niso bili izdani na podlagi list prisotnosti, oziroma da bi bila kakorkoli sporna višina računov ali način obračunavanja. Prav tako ni trdila, da bi se v vmesnem času od plačila računov do izdaje novih računov kaj spremenilo, oziroma da bi se stranki po plačilu prvih dveh računov glede plačila dogovorili kako drugače. Predvsem pa tožena stranka ni navedla, kako naj bi se glede na nejasno besedilo pogodb po njenem mnenju obračunavalo opravljeno delo. V pritožbi se sklicuje, da bi o skupnem namenu pogodbenikov vedel povedati prokurist, če bi sodišče prve stopnje dopustilo njegovo zaslišanje, a pritožbeno sodišče opozarja, da dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage strank. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je navedeno prakso med strankama potrdil tudi direktor tožeče stranke, ki je izpovedal, da je tožeča stranka toženi tedensko pošiljala podpisane ure, vsak drugi teden pa izdala račun. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je mogoče način izdajanja računov na podlagi list prisotnosti, šteti za prakso, vzpostavljeno med strankama.

17. Pritožba nadalje navaja, da list prisotnosti ni mogoče šteti kot poročila o opravljenem delu, tudi zato, ker niso potrjene s strani naročnika, temveč s strani vodij tretjih družb, s katerimi tožena stranka ni sodelovala v zvezi z namenom nadzora delavcev tožeče stranke. Glede na to, da iz trditev tožeče stranke izhaja, da sta bila plačana računa izdana na enak način kot vtoževani računi, torej na podlagi list prisotnosti, podpisanih s strani vodij gradbišč C. C. (za podjetje E. GmBH) in D. D. (za podjetje F. GmbH), tožena stranka pa tega ni zanikala, je sodišče prve stopnje tudi pri presoji ugovorov tožene stranke, da liste niso bile potrjene s strani naročnika, pravilno upoštevalo prakso, vzpostavljeno med strankama (točka 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da iz list prisotnosti, ki so bile priložene vtoževanim računom izhaja, da so bile podpisane s strani vodij gradbišč C. C. in D. D. Prav tako je verjelo tudi direktorju tožeče stranke, ki je izpovedal, da je obstajal dogovor, da če tožeči stranki prizna ure nemški izvajalec, jih bo tožena stranka plačala. Pritožbeno sodišče se pridružuje navedenim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da nekatere liste prisotnosti niso podpisane, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj takih navedb tožena stranka ni podala v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Neutemeljeno pritožba navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je svojo obveznost izpolnila, saj naj bi po izpovedi direktorja mesto, kjer so se dela izvajala zapustila že februarja oziroma marca, vtožuje pa tudi račune za mesec april. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile liste prisotnosti, skladno s prakso med strankama, podlaga za izdajo računov, le-te predstavljajo dokaz, da je delo bilo opravljeno (priloga spisa A5-16 oziroma prevodi A18-29). Zgolj dejstvo, da direktor tožeče stranke ni znal natančno povedati, kdaj točno so zapustili gradbišče, pa tudi ne pomeni, da je bila njegova izpoved neprepričljiva. Predvsem ob upoštevanju precejšnje časovne oddaljenosti dogodka in dejstva, da je iz list prisotnosti razvidno, da so delavci delali na dveh gradbiščih v različnih časovnih obdobjih (na gradbišču v A. od 18. 2. 2019 do 22. 3. 2019 (priloga spisa A20, A23 in A29) na gradbišču v B. pa od 26.3. 2019 do 13. 4. 2019 (priloga spisa A26 in A29)), je povsem življenjsko, da se natančnih datumov ni spomnil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno njegovo izpoved kot celoto ocenilo za jasno in notranje konsistentno ter na podlagi predloženih list prisotnosti pravilno zaključilo, da je bilo delo po izdanih računih opravljeno.

19. Pritožba napačno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da je tožnik upravičen do stroškov bivanja v višini 108,00 EUR, saj je ugotovitev oprlo zgolj na izpoved direktorja tožeče stranke, takšen dogovor pa ne izhaja iz pogodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je ocenilo, da je tožeča stranka upravičena tudi do plačila navedenega računa. Kljub temu, da pogodba določbe o tovrstnih stroških ni vsebovala, je verjelo tožničinemu direktorju, da sta se pravdni stranki ustno dogovorili, da tožena stranka krije stroške bivanja delavcev tožeče stranke, saj sicer ne bi pristala na urno postavko v višini 24,00 EUR. Prav tako je ugotovilo, da izpoved direktorja, da je bil račun za 108,00 EUR izdan za nočitev dveh delavcev, ki sta prepozno prišla iz Slovenije v Nemčijo, potrjuje predloženi račun za znesek 108,00 EUR, iz katerega je razvidno, da je šlo za dve sobi v obdobju 19. 2. 2019 in 20. 2. 2019. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu v celoti pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

20. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,6 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.7 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 A. Galič, v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2010, str. 231. 2 Odločba Up-2443/08, ki se sicer nanaša na prekluzije po prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). 3 Primerjaj VSL Sklep I Cpg 436/2020, ki se sklicuje na navedeno Ustavno odločbo Up-2443/08 ter VSRS sodba in sklep II Ips 288/2015. 4 Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tožena stranka v pripravljalnih vlogah ni v skladu s pravili ZPP ustrezno navedla, o čem točno bi direktor izpovedal, vendar je iz samih vlog mogoče smiselno razbrati, da bi izpovedal o dogovoru, ki sta ga stranki imeli glede na sklenjeno pogodbo. 5 Komentar dr. N. Plavšak k 82. členu OZ, razdelek 10.3.2.3., E-paket Obligacije s komentarjem OZ na portalu Tax Fin Lex. 6 Primerjaj USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 7 Primerjaj VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).