Jedro

Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, povzetega stališča Ustavnega sodišča o teku zastaralnega roka ter okoliščine, da je prvostopenjski organ že 4. 7. 2014 prejel tožničine podatke za izračun višine plačila za vodno pravico, je lahko z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnici odmeril plačilo za vodno pravico le za obdobje od leta 2009 dalje.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42602-2/2014-4 z dne 11. 12. 2014, odpravi v delu 1. točke izreka:

-ki določa, da mora tožeča stranka plačati nadomestilo za rabo vode in plačilo za vodno pravico za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008, in sicer za leto 2005 za količino 43.416,70 m³ po ceni 2,00 EUR/m³ v deležu 20% in v vrednosti 17.366,68 EUR; za leto 2006 za količino 45.140,40 m³ po ceni 2,00 EUR/m³ v deležu 40% in v vrednosti 36.112,32 EUR; za leto 2007 za količino 41.782,50 m³ po ceni 2,00 EUR/m³ v deležu 80% in v vrednosti 66.852,00 EUR; za leto 2008 za količino 37.919,50 m³ po ceni 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 75.839,00 EUR;

-ki vrednost skupne obveznosti tožeče stranke določa nad višino 359.385,20 EUR;

-ki vrednost prvega obroka določa nad višino 51.340,74 EUR.

II.Tožba se v ostalem (tj. zoper ostali del odločbe Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42602-2/2014-4 z dne 11. 12. 2014) zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 1.906,15 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Odločba prvostopenjskega organa

1.Z odločbo, št. 42602-2/2014-4 z dne 11. 12. 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju: prvostopenjski organ ali toženka) v 1. točki izreka odločila, da mora tožnica plačati nadomestilo za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do podelitve vodnega dovoljenja, št. 35504-773/2004, oziroma vodnega dovoljenja, št. 35504-778/2004, za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnega sistema in plačati vodno pravico od dokončnosti navedenih dveh vodnih dovoljenj do 31. 12. 2013, in sicer na naslednji način: za leto 2005 za 43.416,70 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 20% in v vrednosti 17.366,68 EUR; za leto 2006 za 45.140,40 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 40% in v vrednosti 36.112,32 EUR; za leto 2007 za 41.782,50 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 80% in v vrednosti 66.852,00 EUR; za leto 2008 za 37.919,50 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 75.839,00 EUR; za leto 2009 za 39.509,60 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 79.019,20 EUR; za leto 2010 za 37.676,40 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 75.352,80 EUR; za leto 2011 za 38.609,90 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 77.219,80 EUR; za leto 2012 za 34.349,60 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 68.699,20 EUR; za leto 2013 za 29.547,10 m³ po 2,00 EUR/m³ v deležu 100% in v vrednosti 59.094,20 EUR; skupaj 555.555,20 EUR, s plačilom na 7 obrokov, od katerih prvi obrok znaša 79.365,03 EUR. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je določila, da mora tožnica odmerjen obrok nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico plačati do 31. 12. 2014, na navedeno št. računa v podračunu javnofinančnih prihodkov z nazivom "Prihodki iz naslova vodne pravice, podeljene z vodnim dovoljenjem". Iz 3. točke izreka izhaja, da mora pravna ali fizična oseba za nepravočasno plačano nadomestilo za rabo vode in plačilo za vodno pravico plačati zakonite zamudne obresti. V 4. točki izreka je ugotovljeno, da v tem postopku stroški niso nastali.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da se na podlagi prvega odstavka 123. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju: ZV-1) vodno dovoljenje ali koncesija podeli proti plačilu. Po tretjem odstavku 123. člena ZV-1 nastopi obveznost plačila za vodno pravico z dnem začetka izvajanja vodne pravice, njen imetnik pa jo mora plačati na način in v roku, ki ga določi organ, ki jo je podelil. Po povzemanju določb 199.b, 199.c in 199.e člena ZV-1, prvostopenjski organ ugotovi, da je tožnica 24. 5. 2005 prejela delni vodni dovoljenji, št. 35504-773/2004 in št. 35504-778/2004, za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnega sistema, ki sta obe 12. 5. 2005 postali dokončni (v nadaljevanju: vodni dovoljenji). Prvostopenjski organ navaja, da je toženka od tožnice skladno z 199.g členom ZV-1 dne 4. 7. 2014 prejela podatke za izračun višine nadomestila in plačila za vodno pravico, v katerih je tožnica navedla podatke o prodanih količinah mineralne, izvirske, namizne in brezalkoholne pijače v letih od 2005 do 2013.

3.Na podlagi vodnih dovoljenj je prvostopenjski organ pri izračunu nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico upošteval podatke, ki jih je tožnica navedla v tabeli "4.2 Podatki o prodanih količinah pijače" po obeh vodnih dovoljenjih. Ker je celotna tožničina obveznost plačila nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico višja od 10.000 EUR, je določil plačilo v sedmih letnih obrokih. Navedel je, da bodo v primeru plačila v letnih obrokih vsako leto, razen pri prvem obroku, obračunane referenčne obresti, ki so določene v višini referenčne obrestne mere za izračun državne pomoči, ki velja na dan izdaje vsakokratne odločbe. Obveznost za plačilo posameznega obroka pa bo zapadla 31. decembra v letu, v katerem je treba plačati posamezen obrok nadomestila za rabo vode oziroma plačila za vodno pravico. Prvostopenjski organ je tudi pojasnil, da je na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 199.č člena v povezavi s četrtim in petim odstavkom 199.e člena ZV-1 izračunal celotno vrednost nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico ob upoštevanju iste cene (2 EUR na m3), glede na to, da sta obe vodni dovoljeni postali pravnomočni 12. 5. 2005.

4.V nadaljevanju je prvostopenjski organ navedel, da je tožnico pred izdajo odločbe seznanil z dejanskim stanjem, na podlagi katerega bo izdana odločba, in ji dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Na ugovor tožnice, da je obveznost plačila za rabo vode nastopila z dnem uveljavitve ZV-1 v letu 2002, obveznost plačila za vodno pravico pa z dnem pridobitve vodnega dovoljenja, odgovarja, da dopolnilna odločba ni bila izdana, vendar pa je tožničina obveznost plačila nastala na podlagi 123. člena ZV-1. Nadomestilo je bilo zaračunano za vse obdobje, ko je vodo dejansko rabila, to je za obdobje po 1. 1. 2005, skladno z določbo 199.b člena ZV-1, ki je zaradi posledic izenačitve subjektov, ki vodo rabijo, uvedel načelo enakopravnosti. Izenačitev pravnih položajev in izognitev pretiranih posegov v obstoječi finančni položaj je zagotovljena z možnostjo plačila na več obrokov. Prvostopenjski organ je zavrnil tožničin ugovor, da predvideno plačilo nadomestila za rabo vode predstavlja poseg v pridobljene pravice in opozoril, da tožnica sama navaja, da je vedela, da bo morala plačati za rabo vode ves čas dejanske rabe.

5.Po njegovi presoji tožnica zmotno trdi, da ji ponovno zaračunava porabljeno vodo, ki jo že plačuje Komunalno stanovanjski družbi ... Pojasni, da plačilo za vodno pravico še ni bilo zaračunano, in sicer niti tožnici niti dobavitelju vode Komunalni stanovanjski družbi ... Po določbah ZV-1 je namreč za vsako posamezno rabo vode treba pridobiti vodno pravico, vodno dovoljenje oziroma koncesijo, za vsako posebno vrsto rabe vode pa je predvideno plačilo, in sicer plačilo za vodno pravico in vodno povračilo. Kateri kriteriji se upoštevajo pri določitvi višine plačila za vodno pravico oziroma za vodno povračilo z namenom ustreznega povračila vseh stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, je določeno v 123. in 124. členu ZV-1. Navedeno pomeni, da je vsak imetnik vodne pravice dolžan plačevati več stroškov, ki so povezani z obremenjevanjem voda.

6.Prvostopenjski organ je zavrnil tudi ugovor tožnice, da jo način in višina plačila v nasprotju z določbami 64. in 65. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1) postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi proizvajalci pijač na slovenskem trgu. Tožnico je o tem namreč obvestil pred izdajo izpodbijane odločbe za plačilo nadomestila za rabo vode in vodne pravice z upoštevanjem in na podlagi veljavnih določil ZV-1, presoja ustavnosti in zakonitosti predpisov pa je prepuščena sodni veji oblasti.

Odločba drugostopenjskega organa

7.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 3555-6/2015/2 z dne 12. 5. 2015 (v nadaljevanju: odločba drugostopenjskega organa), pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo prijavljenih stroškov (2. točka izreka).

8.Drugostopenjski organ najprej ugotavlja, da je tožnica pridobila vodno pravico z vodnogospodarskim dovoljenjem, št. 355-07-51/98 z dne 2. 3. 2000, ki je bilo veljavno le do 31. 1. 2005. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o plačilu nadomestila za rabo vode od 1. 1. 2005 do podelitve vodnih dovoljenj ter istočasno o plačilu za vodno pravico od dokončnosti vodnih dovoljenj do 31. 12. 2013. Po 3. točki izreka vodnih dovoljenj naj bi bilo o plačilu odločeno z dopolnilno odločbo. Ker Vlada kriterijev ni predpisala, prvostopenjski organ o plačilu ni odločil, pač pa je napovedal izdajo dopolnilne odločbe. O plačilu ni bilo odločeno iz istih razlogov vse do izdaje izpodbijane odločbe, ki je prvostopenjski organ ni poimenoval kot dopolnilno.

9.V zvezi z očitki tožnice o nepravilnem postopanju prvostopenjskega organa, ki ni razpisal ustne obravnave, je drugostopenjski organ navedel, da je prvostopenjski organ odločil na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v skrajšanem postopku, saj je bil v predmetnem primeru opravljen le izračun zneska za plačilo nadomestila za rabo vode in za vodno pravico na podlagi pridobljenih potrebnih podatkov. Treba je bilo ugotoviti le višino in odreditev plačila že podeljene in konzumirane pravice na podlagi izračuna, predpisanega v 199.č členu ZV-1. Po določilih spremenjenega ZV-1 gre za izdajo samostojne odločbe.

10.Po presoji drugostopenjskega organa tožnici ni bila kršena pravica izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, s tem, ko ji prvostopenjski organ formalno ni podaljšal roka za odgovor na obvestilo o ugotovljenem dejanskem stanju z dne 28. 10. 2014. Tožnica je bila o svoji obveznosti že predhodno obveščena, prvostopenjski organ pa je izpodbijano odločbo izdal šele 28 dni po poteku postavljenega instrukcijskega roka. Čeprav tožnici ni posredoval pozitivne odločitve o podaljšanju roka skladno s tretjim in četrtim odstavkom 99. člena ZUP, ta pomanjkljivost po presoji drugostopenjskega organa ni bistvena in ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Poleg tega je bila tožnica o obveznosti plačila seznanjena z vodnimi dovoljenji, s pogoji plačila pa že z objavo sprememb ZV-1 dne 6. 12. 2013, zaradi česar je v januarju 2014 poslala podatke za izračun. Na obvestilo z dne 28. 10. 2014 pa je odgovorila že dan pred potekom roka, določenega za odgovor. Prvostopenjski organ je upošteval določbe prvega odstavka 9. člena ZUP, dokumentacija pa vsebuje vse podatke za izdajo odločbe, ki jih zahteva 138. člen ZUP. V pritožbi po presoji drugostopenjskega organa ni navedb, ki bi izpodbijale pravilnost odločitve v smislu določb ZV-1. Ob upoštevanju, da je bila tožnica seznanjena z obveznostjo plačila nadomestila in vodne pravice, je drugostopenjski organ zavrnil tožničine navedbe, da ji ni bilo omogočeno odločati o nadaljnjih korakih na področju pridobivanja vode, saj je vodno pravico pridobila na podlagi vodnih dovoljenj v letu 2005. Nedorečena je ostala le metoda izračuna zneska za plačilo in sam znesek.

Tožbene navedbe

11.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi oziroma izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

12.Tožnica pojasnjuje, da je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe izdal obvestilo z dne 28. 10. 2014 s končnih izračunom višine nadomestila, ki naj bi ga bilo treba plačati po določbah ZV-1. Dne 12. 11. 2014 je sama podala izjasnitev, v kateri je med drugim zaprosila za podaljšanje roka, določenega v obvestilu z dne 28. 10. 2014 za podajo njene izjasnitve, ter za razpis ustne obravnave, na kateri bi pojasnila svoje razloge in predstavila dokaze, s čimer bi podrobneje utemeljila zatrjevane nepravilnosti.

13.V tožbi navaja, da ji je bila z delnim vodnim dovoljenjem z dne 25. 4. 2005 podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnih sistemov ... in ... V 3. točki vodnega dovoljenja je določeno, da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo. Šele po desetih letih pa je bila, v nasprotju z 219. členom ZUP, izdana izpodbijana odločba. V obravnavanem primeru bi morala toženka izdati dopolnilno odločbo k delnemu vodnemu dovoljenju z dne 25. 4. 2015. Vendar je 199.e člen ZV-1 določil, da o plačilu za vodno pravico v primeru izdanih vodnih dovoljenj odloči ministrstvo z odločbo. Upravna organa sta z izpodbijano odločbo po mnenju tožnice v nasprotju z načelom ekonomičnosti iz 14. člena ZUP dopolnila delno vodno dovoljenje. Opozarja, da je ZUP trajanje postopka razumno omejil z določbo 222. člena. V navedenem primeru je bilo delno vodno dovoljenje dopolnjeno po devetih letih, sedmih mesecih in 14 dneh, kar ni v skladu s hitro izvedbo postopka, ne z varovanjem njenih pravic in pravnih koristi. Skoraj desetletni rok je predolgo obdobje, onemogoča ji normalno delovanje in povzroča nesorazmerni poseg v njene pravice in pravne koristi.

14.Tožnica poudarja, da izpodbijana odločba ni bila izdana v zakonskem roku enega ali dveh mesecev po prejemu vseh potrebnih podatkov oziroma od začetka novega postopka. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe sam navaja, da je njene podatke za izračun višine nadomestila prejel 4. 7. 2014. Najkasneje takrat je torej imel vse potrebne informacije in bi moral odločiti v roku iz 222. člena ZUP. Vendar je šele dne 28. 10. 2014 izdal obvestilo, ki ga je prejela dne 5. 11. 2014. Po mnenju tožnice je nerazumno, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal 11. 12. 2014, v njej pa zahteval plačilo prvega obroka do konca istega leta. S tem jo je spravil v težak položaj in ji posredno otežil možnost pritožbe. V primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka bo višina zakonitih obresti precej višja, kot bi bila, če bi prvostopenjski organ o višini nadomestila za rabo vode odločil v zakonskem roku.

15.Tožnica navaja, da je v izjasnitvi z dne 12. 11. 2014 zaprosila za podaljšanje postavljenega roka na 30 dni. Prvostopenjskemu organu očita, da je ni obvestil o ugoditvi predlogu za podaljšanje tega roka, čeprav je takšno odločitev sprejel. V dodatnem roku bi natančneje predstavila svoja dosedanja plačila, predstavila bi diskriminatorni položaj, v katerem bi se znašla v primeru izdane odločbe, ter neustavnost zatrjevanih plačil. Ti razlogi bi lahko bistveno vplivali na končno odločitev. Nepomembna je po njenem mnenju navedba drugostopenjskega organa, da je na obvestilo z dne 28. 10. 2014 odgovorila že dan pred potekom 8-dnevnega roka.

16.Tožnica opozarja, da je predlagala tudi razpis ustne obravnave, na kateri bi predstavila svoje argumente, ki jih je lahko zgolj na hitro in manj ilustrativno predstavila v svoji izjasnitvi. Razpis glavne obravnave bi bil smislen zaradi že navedenih razlogov in bi lahko vplival na končno odločitev ter ji omogočil zaščito njenih ustavno zagotovljenih pravic. Ustna obravnava bi tako pripomogla k razjasnitvi zadeve.

17.V nadaljevanju tožnica ugovarja ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da je vedela, da bo morala plačati nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo vodne pravice za ves čas dejanske rabe. Način in višina plačila namreč nista bila določena več kot osem let, s tem pa ji je bilo onemogočeno, da bi se lahko odločila za druge možnosti pridobivanja pitne vode in da bi se svobodno in prosto odločila o tem, na kakšen način bo plačevala strošek pridobivanja vode za proizvodnjo pijač, ki zaradi narave poslovanja zanjo predstavlja enega največjih stroškov. Z dolgim sprejemanjem zakonsko določenega akta je Republika Slovenija nastopala zanjo škodljivo. Pojasnjuje, da je v letu 2012 pridobila podatek o ceni izvedbe izdelave lastne vrtnine za enako količino odvzete vode, vendar podatka ni mogla primerjati s ceno, ki jo je dolžna poravnati za vodno pravico. Določba 3. točke vodnih dovoljenj, da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo, je izrazito nedoločna in nedoločljiva, sama pa je utemeljeno pričakovala, da bo dopolnilna odločba izdana v razumnem času. V vseh teh letih redno plačuje vodno povračilo in tržno ceno vode z vsemi pripadajočimi dajatvami koncesionarju Komunalni stanovanjski družbi ...

18.Trdi, da je z izpodbijano odločbo postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi konkurenti, saj mora za vodo, odvzeto iz javnega vodovoda, plačati nadomestilo za rabo vode ter tudi tržno ceno vode, medtem ko podjetje, ki ima lastno vrtino, plača le nadomestilo za rabo vode. Izgradnja vrtine in njeno vzdrževanje pa je zanemarljiv strošek. Zanjo je najpomembnejši strošek višina nadomestila za rabo vode, saj v največji meri določa način njenega poslovanja in delovanja. Poudarja, da je edini proizvajalec pijač, ki bo v primeru potrditve izpodbijane odločbe zaradi določbe novele 199. člena ZV-1 občutno prikrajšan v finančnem smislu, kar je v nasprotju z 64. in 65. členom ZPOMK-1.

19.Tožnica zatrjuje, da je sprememba določb 199. člena ZV-1 v nasprotju z določili Ustave, zaradi česar je neustavna tudi izpodbijana odločba. Očita kršitev načela enakosti (14. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Nadomestilo za rabo vode, kot je določeno z izpodbijano odločbo, po po vsebini predstavlja javno dajatev, ki se uvaja za nazaj. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-181/01 z dne 6. 11. 2003 odločilo, da gre v vsakem primeru za davek, če plačnik davka ne dobi nobene neposredne protidajatve oziroma storitve. V danem primeru sama ne dobi nobene protidajatve, saj vodo dobi, ko plača vodarino upravljalcu javnega vodovoda, ne pa s plačilom nadomestila za rabo vode. Opozarja še, da je Ustavno sodišče v zadevi U-I-91/98 z dne 16. 9. 1999 odločilo, da lahko prekomerna javna dajatev na neustaven način poseže v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sklicuje se tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Svenska Managementgruppen proti Švedski z dne 2. 12. 1985.

20.Tožnica trdi, da je kršeno načelo pravne države, saj mora biti celotno državno ravnanje za državljane in pravne osebe predvidljivo, zakoni in podzakonski akti morajo biti jasno opredeljeni in razumljivi, ravnanje vseh oseb kakor tudi državnih organov pa ne sme biti vprašljivo. Sodišče Evropske unije (SEU) je v sodbi z dne 12. 11. 1981 v združeni zadevi Amministrazione delle finanze dello Stato proti Salumi poudarilo pomembnost pravne varnosti z navedbo, da mora biti na podlagi načel pravne varnosti in zaupanja v pravo "učinek zakonodaje jasen in predvidljiv za tiste, na katere se zakonodaja nanaša". V predmetni zadevi pa je država nejasno oziroma nenatančno določila kriterije za način, višino in rok plačila nadomestila za rabo vode. V nasprotju z načelom pravne varnosti je v vodnih dovoljenjih odločila le, da se pravica izda proti plačilu, merila za plačilo pa bo pristojni organ sprejel naknadno. Tožnica se sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-13/94 z dne 21. 1. 1994. Določbe 123. člena ZV-1 iz leta 2002 in Zakona o dopolnitvah Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 100/2013, v nadaljevanju: ZV-1C) sta po njenem mnenju prikaz diametralno nasprotnega ravnanja oblastnih organov in sta v popolnem nasprotju z navedenimi načeli. Novela ZV-1C nikakor ni sorazmerna, saj pretirano posega v položaj tistih subjektov, ki vodo pridobivajo iz objektov ali naprav, namenjenih javni oskrbi s pitno vodo, s čimer je tem subjektom kršena pravica do svobodne gospodarske pobude.

21.Ker po mnenju tožnice obveznosti iz izpodbijane odločbe glede na njihovo vsebino pomenijo neke vrste plačilo davka, še ugovarja, da je njihova določitev tudi zastarana. Po 125. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) pravica do odmere davka zastara v petih letih od dne, ko bi bilo treba davek napovedati.

Nadaljnji potek upravnega spora

22.Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

23.V vlogi z dne 31. 3. 2017 je tožnica ponovno poudarila nezmožnost načrtovanja svojih poslovnih odločitev in da za črpano vodo ves čas plačuje ekonomsko ceno upravljalcu vodovoda. Navedla je, da še vedno ne ve, kolikšna bo višina nadomestila za rabo vode v letih 2016 in 2017, da izpodbijana odločba nalaga plačilo davka za nazaj in da je z njo neenako obravnavana v primerjavi s proizvajalci z lastnimi vodnimi viri. Izjavila se je tudi o stališču Upravnega sodišča v sodbi IV U 139/2015 z dne 18. 8. 2016.

Sodba Upravnega sodišča III U 162/2015 z dne 30. 6. 2017

24.Tukajšnje sodišče je s sodbo III U 162/2015 z dne 30. 6. 2017 zavrnilo tožbo v tej zadevi in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

25.V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je nadomestilo za rabo vode tožnica dolžna plačati na podlagi določb četrtega odstavka 199.b, prvega odstavka 199.c člena in 199.e člena ZV-1. O plačilu za vodno pravico v primeru izdanih vodnih dovoljenj odloči ministrstvo z odločbo in pri tem smiselno uporablja določbe 199.c, 199.č in 199.d člena ZV-1 za določitev načina plačila in višine plačila za vodno pravico. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe je ugotovilo, da je tožnica imela pridobljeno vodno pravico z vodno gospodarskim dovoljenjem, št. 355-07-51/98 z dne 2. 3. 2000, ki je bilo veljavno do 31. 1. 2005. Z delnima vodnima dovoljenjema je bila tožnici dovoljena neposredna raba vode za proizvodnjo pijač. V 3. točki izreka vodnih dovoljenj je bilo določeno, da bo o plačilu odločeno z dopolnilno odločbo. Ta dopolnilna odločba do izdaje izpodbijane odločbe ni bila izdana. V zadevi pa tudi ni sporna količina vode, ki jo je tožnica porabila za proizvodnjo pijač v obravnavanem obdobju.

26.Sodišče je zavrnilo ugovor tožnice, da je novela 199. člena ZV-1, določena v ZV-1C, v nasprotju z Ustavo, ker naj bi kršila načelo enakosti (14. člen Ustave) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Zakonske določbe, ki urejajo plačilo nadomestila za vode, na podlagi katerih je bilo tožnici odmerjeno nadomestilo, so bile v ZV-1, ki velja od 1. 8. 2002, vnesene z ZV-1C, ki velja od 31. 12. 2013. Po presoji sodišča kljub temu ne gre za retroaktivno ureditev, ki jo prepoveduje 155. člen Ustave. Ureditev plačila za rabo vode, ki je urejena v ZV-1C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode.

27.Z novelo ZV-1C, ki je v ZV-1 vnesla določbe od 199.a do 199.j člena, je zakonodajalec podaljšal rok iz 199. člena ZV-1, določil rok za izdajo vodnih dovoljenj in koncesij do 31. 12. 2014 ter uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za obstoječo posebno rabo vode, za katero je bilo treba pridobiti in plačati vodno pravico, pa ta dajatev še ni bila plačana, ker vodna pravica še ni bila podeljena kot upravno dovoljenje v obliki vodnega dovoljenja ali koncesijskega akta, oziroma kolikor z upravnim dovoljenjem podeljena vodna pravica ni določila višine odmere nadomestila za obstoječo posebno rabo vode. Zakonodajalec je za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati. Ker iz upravnega spisa ter zatrjevanj tožnice ne izhaja, da bi bilo za že izdano vodno dovoljenje za rabo vode za proizvodnjo pijač odmerjeno plačilo za vodno pravico, je bila tožnica po presoji sodišča v skladu s 199.e členom ZV-1 dolžna poravnati plačilo za porabljeno vodo na podlagi že izdanega vodnega dovoljenja.

28.Ob upoštevanju navedenega je sodišče kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe. Dejstvo, da izpodbijana odločba ni bila izdana v roku enega meseca po tem, ko je prvostopenjski organ prejel vse podatke, ki jih je tožnica posredovala v skladu z zahtevo iz 199.g člena ZV-1, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Na podlagi določbe tretjega odstavka 199.e člena ZV-1 namreč odloči o plačilu za vodno pravico ministrstvo z odločbo po uradni dolžnosti. Kolikor toženka na podlagi popolne vloge ni odločila v skladu s 222. členom ZUP, je imela tožnica pravico do pravnega sredstva iz četrtega odstavka 222. člena ZUP. Očitana kršitev pravil postopka pa ni kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj na samo odločitev ne vpliva.

29.Sodišče je presodilo, da tožnica ne izkazuje, da je bila z izdajo izpodbijane odločbe postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi konkurenti s tem, da mora za vodo, odvzeto iz javnega vodovoda, plačati tržno ceno vode in poleg tega tudi nadomestilo za rabo vode. Zaključilo je, da tožnica ni imela osnove za predvidevanje, da za vodo, odvzeto iz javnega vodovoda, ne bo plačala nadomestila za rabo vode poleg tržne cene vode. Po mnenju sodišča zato ni izkazala ravnanja v nasprotju s 166. in 165. členom ZPOMK-1, niti da bi ji bila kršena pravica do svobodne gospodarske pobude oziroma da naj bi bilo ravnanje zakonodajalca v nasprotju z 64. in 65. členom ZPOMK-1.

30.Sodišče je nazadnje še zaključilo, da je plačilo za vodno pravico okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin. Enako pravno naravo ima tudi nadomestilo za rabo vode, ki nadomešča plačilo za vodno pravico za čas, ko ta še ni formalno podeljena. Ker gre za javnopravno, ne pa obligacijsko razmerje, je sodišče zavrnilo uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in o zastaranju iz 346. člena OZ. Ker tudi ne gre za odmero davka po ZDavP-2, je kot neutemeljeno zavrnilo sklicevanje tožnice 125. člen ZDavP-2.

31.V ostalem je sodišče sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Ker ni ugotovilo neskladnosti uporabljenih zakonskih določb z Ustavo, ni sledilo predlogu tožnice za vložitev zahteve za presojo njihove ustavnosti.

Postopek pred Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem

32.Tožnica je zoper sodbo III U 162/2015 z dne 30. 6. 2017 vložila dovoljeno revizijo. Vrhovno sodišče je na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določb četrtega in petega odstavka, prve in tretje alineje šestega odstavka ter sedmega odstavka 199.b člena, prvega odstavka, prvega stavka drugega odstavka in petega odstavka 199.e člena ZV-1, ki so bile uveljavljene z ZV-1C, ter s sklepom X Ips 267/2017 z dne 15. 7. 2020 prekinilo revizijski postopek do odločitve Ustavnega sodišča o navedeni zahtevi za oceno ustavnosti.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024

33.O zahtevi Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče odločilo z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024. Z njo je razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1 niso v neskladju z Ustavo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, v obdobju od 1. 1. 2008 do 21. 12. 2013 (2. točka izreka). Zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka, prve alineje šestega odstavka in sedmega odstavka 199.b člena ZV-1 je zavrglo (3. točka izreka).

34.Ustavno sodišče je v obrazložitvi te odločbe med drugim navedlo, da je načelo plačila za obremenjevanje eno temeljnih načel varstva okolja, v skladu s katerim povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja in tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja. Na enakem principu temelji ZV-1 in s tem je zakonodajalec plačilo za vodno pravico (199.e člen) in povračilo za rabo vode (199.b člen) opredelil kot okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin. Pri obeh dajatvah pa je treba ločeno presojati položaje, ki jih urejata, ter ločeno obravnavati povratne učinke zakonskih določb, ki se nanašajo nanju.

35.Glede nadomestila za rabo vode je Ustavno sodišče ugotovilo, da je to nova dajatev, ki jo je uzakonil ZV-1C in ki je vezana na dejstvo rabe vode pred podelitvijo vodne pravice. Po svoji pravni naravi je javna dajatev za (dejansko) rabo vode, za katero bi bilo sicer treba pridobiti vodno dovoljenje, zato ni plačilo za rabo vode, ki bi ga uporabnik vode moral plačati na podlagi 123. člena ZV-1. Z uvedbo tega nadomestila je bila dejanski rabi vode pripisana nova pravna posledica, tj. javna dajatev za rabo vode. Zato gre za ukrep, ki povratno učinkuje na pravne položaje dejanskih uporabnikov vode v obdobju pred dokončnostjo izdanih vodnih dovoljenj, ki so bili ob uveljavitvi ZV-1C že zaključeni. Enako ugotovi Ustavno sodišče tudi za plačilo za vodno pravico. Poudari, da je ZV-1 že pred ZV-1C določal, da se za vsako rabo vodnega javnega dobra, razen za splošno rabo, plačuje pridobitev vodne pravice (prvi odstavek 6. člena), ter da se vodno dovoljenje podeli proti plačilu (prvi odstavek 123. člena), pri čemer obveznost plačila za vodno pravico nastopi z dnem začetka izvajanja vodne pravice (tretji odstavek 123. člena). Vendar je za presojo ustavnosti ureditve plačila za vodno pravico iz 199.e člena ZV-1 ključno, da tega ni mogoče enačiti s plačilom za vodno pravico iz tretjega odstavka 123. člena ZV-1, saj temelji na drugih merilih kot plačilo za vodno pravico na podlagi 199.e člena ZV-1. Ustavno sodišče je preverilo, ali gre v opisanem primeru za dopustno retroaktivnost iz drugega odstavka 155. člena Ustave, ki določa merila, pod katerimi je takšna retroaktivnost lahko ustavno dopustna, in sicer: 1) samo zakon lahko določi retroaktivnost, 2) samo posamezne zakonske določbe imajo lahko učinek za nazaj, vendar le tedaj, 3) kadar to zahteva javna korist in 4) če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Vsa merila morajo biti izpolnjena kumulativno. Prvo in drugo merilo je Ustavno sodišče ugotovilo za izpolnjeno. Prav tako je Ustavno sodišče presodilo, da je plačilo za vodno pravico (skupaj z nadomestilom za rabo vode - vodnim povračilom) namenjeno kritju stroškov vode kot naravnega vira in kot tako služi uresničevanju načela plačila za obremenjevanje voda z vključitvijo okoljskih stroškov v ceno končnega proizvoda. Uzakonitev teh dajatev s povratnim učinkom je bila usmerjena v odpravo neenakosti med subjekti na trgu (saj do sprejetja ZV-1C nekateri uporabniki vode njene rabe niso v celoti plačali). Vzpostavitev te enakosti pa je tista javna korist, ki terja povratni učinek okoljskih dajatev in ki je bila v obravnavanem primeru tudi v zakonodajnem gradivu ustrezno utemeljena. S tem je izpolnjen tudi tretji pogoj.

36.Glede posega v pridobljene pravice prizadetih oseb je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice v primerih, kakršne zadevajo izpodbijane zakonske norme, ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom. Ustavno sodišče je ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Na podlagi navedenega je treba šteti, da je nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode v letih 2005-2007, ki bi ju bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi napovedati oziroma odmeriti v letih 2006-2008, ob uveljavitvi ZV-1C že zastaralo. S tem pa se je med uporabniki vode ustvarilo legitimno pričakovanje, da teh dajatev država ne bo več terjala. S potekom časa, v katerem bi terjatev države za plačilo vodne pravice za posamezno leto zastarala, so tako naslovniki pridobili pravno varovano upravičenje zoper obveznost plačila javne dajatve za posebno rabo vode.

37.Pridobljene pravice ne uživajo absolutnega varstva. Poseg v človekove pravice lahko temelji le na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju, poleg tega je treba vselej oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti in nujnosti posega ter presojo njegove sorazmernosti v ožjem smislu. Ustavno sodišče je ugotovilo, da naknadna določitev obveznosti plačila dajatev za rabo vode za obdobje, glede katerega bi ob pravočasni vzpostavitvi pravne podlage za njuno odmero obveznost plačila že zastarala, ni primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja, ker v tem delu uporabnike postavlja v neenak položaj.

38.Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da so peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008, v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave, s tem pa tudi s prepovedjo povratne veljave zakona iz prvega odstavka 155. člena Ustave, zato jih je v tem delu razveljavilo.

Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 267/2017 z dne 9. 10. 2024

39.S sklepom X Ips 267/2017 z dne 9. 10. 2024 je Vrhovno sodišče nadaljevalo prekinjeni postopek, ugodilo reviziji, sodbo Upravnega sodišča III U 162/2015 z dne 30. 6. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

40.Vrhovno sodišče je upoštevalo naslednje dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku: (1) tožnici je bilo 2. 3. 2000 izdano vodno gospodarsko dovoljenje št. 355-07-51/98, ki je veljalo do 31. 1. 2005, (2) prvostopenjski upravni organ ji je 25. 4. 2005 izdal vodni dovoljenij, s katerima ji je podelil vodno pravico za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnih sistemov ..., ... in ..., pod tam nenavedeni pogoji glede količine in odvzema vode, (3) delni dovoljenji določata, da se vodna pravica podeli proti plačilu, ki nastopi z dnem začetka izvajanja vodne pravice, ter da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo po tem, ko bo vlada predpisala kriterije za določitev roka, načina in višine plačila za vodno pravico, (4) dopolnilna odločba do izdaje izpodbijane odločbe ni bila izdana in (5) izračun nadomestila za obdobje od 2005 do 2013 temelji na podatkih, ki jih je toženki posredovala tožnica.

41.Vrhovno sodišče je povzelo potek postopka pred Ustavnim sodiščem in njegova stališča iz odločbe U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024. V nadaljevanju ugotavlja, da sta upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe in Upravno sodišče v izpodbijani sodbi uporabila peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1 tudi v obdobju med 1. 1. 2005 in 1. 1. 2008, kar pa je obdobje, za katero je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 te določbe razveljavilo. Upravno sodišče je tako pri svoji presoji uporabilo zakonske določbe, ki jih ob pravilni materialnopravni razlagi ne bi smelo. Za obdobje pred 1. 1. 2008 tožnici nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico ne bi smelo biti odmerjeno. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je v tem delu treba izpodbijano odločbo odpraviti. Ker pa Upravno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotovilo dejanskega stanja na način, da bi se lahko ugotovilo, kolikšen del tožnici odmerjene javne obveznosti iz izpodbijane odločbe se nanaša na obdobje pred 1. 1. 2008, je reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Upravnemu sodišče je naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, kolikšen del naložene obveznosti se nanaša na obdobje pred 1. 1. 2008, in v tem delu izpodbijano odločbo odpraviti.

42.Pri tem je Vrhovno sodišče še opozorilo, da je Ustavno sodišče ureditev zastaranja pri odmeri nadomestil iz ZV-1 preko analogije vezalo na ZDavP-2. Zastaranje v davčnem pravu pa ne zajema zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka, temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na to, da Ustavno sodišče v svoji odločbi izrecno ne omenja absolutnega zastaralnega roka, po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkanja ureditve zastaranja v ZV-1 ni mogoče nadomestiti zgolj z delnim sklicevanjem na ureditev v davčnem postopku. S svojo odločitvijo je Ustavno sodišče (preko zakonske analogije) v postopke odmere nadomestil za rabo vode po ZV-1 preneslo celotno ureditev zastaranja iz ZDavP-2, kar pomeni, da mora Upravno sodišče v ponovljenem postopku po potrebi in glede na procesno situacijo upoštevati tudi možnost absolutnega zastaranja.

43.Vrhovno sodišče je odgovorilo še na tožničine navedbe, da je s tem, ko ureditev plačila za vodno pravico ter nadomestila za rabo vode ne upošteva cenovnih razlik pri pridobivanju vode iz različnih virov (javni vodovod ali lastna vrtina), poseženo v pravico do enake obravnave in krši prepoved omejevanja prostega nastopanja podjetij na trgu iz 64. in 65. člena ZPOmK-1. Pojasnilo je, da je ureditev plačila za rabo vode namenjena kritju stroškov vode kot naravnega vira in kot taka služi uresničevanju načela plačila za obremenjevanje voda z vključitvijo okoljskih stroškov v ceno končnega proizvoda. Okoljski stroški pri rabi vode pa so enaki ne glede na njen vir. Cena pridobitve (nakupa) vode nima nobene vsebinske povezave z obravnavano javno dajatvijo. Gre za čisti poslovni strošek posameznega poslovnega subjekta, saj se neposredno nanaša na zagotavljanje surovin, potrebnih za proizvodnjo končnih produktov. Tožničino stališče, da bi se morala upoštevati cena pridobitve vode pri odmeri javne dajatve za rabo vode, bi doseglo ravno nasprotno od tistega, kar si predstavlja tožnica. Poslovni subjekti, ki pridobivajo vodo po višji ceni, bi plačevali nižjo javno dajatev, čeprav povzročajo povsem enako obremenitev okolja na enako količino porabljene vode, kot tisti subjekti, ki si vodo priskrbijo po nižji ceni. Ravno enaka obravnava vseh subjektov, ki rabijo vodo, predstavlja enakopraven pogoj poslovanja.

Potek ponovljenega sodnega postopka

44.V ponovljenem postopku je sodišče s pozivom z dne 23. 5. 2025 ob upoštevanju, da relevantno dejansko stanje v upravnem sporu ni sporno, strankama v pisno izjasnitev poslalo izračun višine zastaranega in nezastaranega dela toženkine terjatve iz izpodbijane odločbe. Pojasnilo je, da je pri tem izhajalo iz stališč Vrhovnega sodišča v sklepih X Ips 207/2017 z dne 9. 10. 2024 in X Ips 9/2019 z dne 26. 3. 2025. Stranki je pozvalo, da se o teh okoliščinah izjavita v roku 15 dni.

45.Toženka je sporočila, da na izračun sodišča v dopisu z dne 23. 5. 2025 nima pripomb.

46.Tožnica pa je v vlogi z dne 10. 6. 2025 odgovorila, da se z izračunom višine zastaranega dela toženkine terjatve ne strinja. Po njenem mnenju je sodišče pri tem nepopolno uporabilo materialno pravo in ni v celoti upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča iz omenjenih sklepov, zlasti ne stališča, da zastaranje v davčnem pravu ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka, pač pa tudi absolutni zastaralni rok. Poudarja, da je Vrhovno sodišče jasno navedlo, da mora Upravno sodišče pri odločanju v ponovljenem postopku upoštevati tudi možnost absolutnega zastaranja. Tega pa sodišče v prejetem izračunu ni storilo. Sklicuje se na šesti in sedmi odstavek 126. člena ZDavP-2, na 5. točko drugega odstavka 224. člena ZUP ter na enak drugi odstavek 145. člena ZDavP-2. Tožnica pojasnjuje, da čeprav dejansko stanje med strankama ni sporno, zaradi jasnosti še enkrat navaja, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal 11. 12. 2014 ter da je drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil z odločbo z dne 12. 5. 2015, ki jo je prejela 4. 6. 2015. Zastaranje pravice do izterjave je bilo zaradi vložene pritožbe zadržano do 4. 6. 2015, od tega dne dalje pa je začel teči rok za zastaranje pravice do izterjave in je davčni organ lahko opravil davčno izterjavo. Glede na navedeno je po mnenju tožnice absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopilo 4. 6. 2025. Meni, da mora to sodišče rok absolutnega zastaranja pri izdaji sodbe upoštevati, saj gre za vprašanje materialnega prava, nanj se sama izrecno sklicuje, poleg tega je na absolutni zastaralni rok izrecno opozorilo tudi Vrhovno sodišče. Zaradi navedenega mora po stališču tožnice sodišče v ponovnem postopku ugotoviti, da je celotna terjatev zastarana. Tožnica vztraja, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

47.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnico in toženko ni sporno. Z navedbami v tožbi, da ugovarja ugotovitvi v izpodbijani odločbi v zvezi s tem, da je vedela, da bo morala plačati nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo vodne pravice za ves čas dejanske rabe, tožnica zgolj navidezno izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja. V izpodbijani odločbi ni ugotovljeno, da je tožnica vedela za višino obveznosti iz tega naslova, pač pa, da je vedela, da je raba vode odplačna. V tožbi je namreč sama navedla, da je glede na določbo 3. točke vodnih dovoljenj pričakovala, da bo dopolnilna odločba izdana (v razumnem času). Niti iz tožbenih navedb tako ne izhaja, da za odplačnost rabe vode ni vedela, pač pa, da vse do izdaje izpodbijane odločbe ni vedela, kakšna je višina njene obveznosti iz tega naslova. V izpodbijani odločbi pa ni ugotovljeno, da je tožnica vedela tudi to. Slednje sta pri presoji njenih ugovorov upoštevali tako Ustavno kot Vrhovno sodišče, ko sta odločali o očitkih tožnice, da je bila vsled nepoznavanja višine obravnavanih javnopravnih obveznosti omejena pri sprejemanju poslovnih odločitev. Poleg tega je tožnica nazadnje v vlogi z dne 10. 6. 2025 sama navedla, da dejansko stanje ni sporno. Sodišče je v zvezi z odločanjem brez oprave glavne obravnave in brez izvedbe predlaganih dokazov upoštevalo tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. V postopkih, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, stranka pa je imela ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze, lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 146/2021 z dne 6. 5. 2021 in njegovo sodbo I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024). V zadevah, kjer je presodilo, da so obstajale okoliščine, ki so upravičile opustitev izvedbe ustne obravnave, ESČP ni problematiziralo postopanja nacionalnih sodišč, ki so predloge strank za izvedbo glavne obravnave in za izvedbo dokazov na njej obrazloženo zavrnila izven ustne obravnave (prim. sodbo ESČP v zadevi Jehove priče proti Finski, št. 31172/19 z dne 9. 5. 2023, sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Jussila proti Finski, št. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, in sodbo v zadevi Elo proti Finski, št. 30742/02 z dne 26. 9. 2006).

48.Sodišče še pojasnjuje, da je v zadevi odločilo v senatu ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 49/2023, v nadaljevanju ZUS-1C) ter okoliščine, da je bila še preden je 28. 6. 2023 stopil v veljavo ZUS-1C, zadeva v prejšnjem sojenju dne 30. 6. 2017 že predložena na sejo senata.

Presoja sodišča

49.Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnici naložil plačilo nadomestila za rabo vode oziroma plačilo vodne pravice za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013 v skupni višini 555.555,20 EUR s plačilom na 7 obrokov, od katerih prvi obrok znaša 79.365,03 EUR in ga mora tožnica plačati do 31. 12. 2014.

50.Za odločitev ključne dejanske okoliščine med strankama niso sporne in jih tožnica v tem upravnem sporu ne izpodbija. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, dopolnjene z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, izhaja, da je bilo tožnici 2. 3. 2000 izdano vodno gospodarsko dovoljenje, št. 355-07-51/98, ki je veljalo do 31. 1. 2005. Prvostopenjski upravni organ ji je nato 25. 4. 2005 izdal vodni dovoljenji, ki sta postali 12. 5. 2005 dokončni in pravnomočni. Z njima je tožnici podelil vodno pravico za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnih sistemov ..., ... in ... Delni dovoljenji določata, da se vodna pravica podeli proti plačilu, ki nastopi z dnem začetka izvajanja vodne pravice, ter da bo o plačilu za vodno pravico odločeno z dopolnilno odločbo po tem, ko bo vlada predpisala kriterije za določitev roka, načina in višine plačila za vodno pravico. Dopolnilna odločba do izdaje izpodbijane odločbe ni bila izdana. Tožnica je torej v času od 1. 1. 2005 do 31. 1. 2005 imela veljavno vodnogospodarsko dovoljenje, v času od 1. 2. 2005 do 11. 5. 2005 ni imela vodne pravice, v času od 12. 5. 2005 do 31. 12. 2013 pa ji je bila vodna pravica podeljena z dokončnima vodnima dovoljenjema. V vsem tem času je rabila vodo za proizvodnjo pijač iz vodovodnega sistema, pri čemer med strankama ni sporna količina vode, ki jo je v posameznem letu tega obdobja porabila, prav tako ne sam izračun višine nadomestila za rabo vode oziroma plačila za vodno pravico. V vsem obravnavanem obdobju pa je tožnica Komunalni stanovanjski družbi ... plačevala tržno ceno vode.

K I. točki izreka:

51.Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Posledično tožnici ni mogoče naložiti plačila teh okoljskih dajatev za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007.

52.Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Glede na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da je odmera obravnavanih okoljskih dajatev za leta 2005 do 2007 zastarala že na podlagi dejstva, da je novela ZV-1C stopila v veljavo 21. 12. 2013, torej po preteku obdobja petih let od takrat, ko bi bilo treba to dajatev napovedati oziroma odmeriti, je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 9/2019 z dne 26. 3. 2025 (prim. opombo št. 2) napotilo Upravno sodišče, da v ponovljenem postopku preveri, ali je odmera tožniku naložene obveznosti zastarala v večjem obsegu, kot izhaja iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Ob upoštevanju navedenega tudi sodišče v tej zadevi ob presoji tožbenega ugovora, da je bil prekoračen petletni rok za odmero davka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe zastarala odmera tožničine obveznosti iz naslova plačila vodne pravice za leto 2008. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 začne petletni zastaralni rok za odmero teči od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. ZV-1 ne določa roka, v katerem mora pristojni organ za posamezno leto odmeriti plačilo za vodno pravico. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 (prim. 55. točko obrazložitve), da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, povzetega stališča Ustavnega sodišča o teku zastaralnega roka ter okoliščine, da je prvostopenjski organ že 4. 7. 2014 prejel tožničine podatke za izračun višine plačila za vodno pravico, je lahko z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnici odmeril plačilo za vodno pravico le za obdobje od leta 2009 dalje.

53.Po navedenem je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu 1. točke izreka, s katerim je odločeno, da mora tožnica plačati nadomestilo za rabo vode in vodno pravico za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008, tj. za leto 2005 17.366,68 EUR, za leto 2006 36.112,32 EUR, za leto 2007 66.852,00 EUR in za leto 2008 75.839,00 EUR. Prav tako je izpodbijano odločbo odpravilo v delu 1. točke izreka, kolikor ta določa, da skupna obveznost plačila znaša več kot 359.385,20 (ta znesek namreč predstavlja seštevek tožnici odmerjenih plačil vodne pravice za leta 2009 do 2013) ter v delu, ki vrednost prvega obroka določa nad višino 51.340,74 EUR.

K II. točki izreka:

54.Sodišče pri ponovnem odločanju ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu, ki tožnici odmerja plačilo vodne pravice za leta 2009 do vključno 2013, zakonita. Pri presoji tožbenih ugovorov zoper ta del izpodbijane odločbe je sodišče upoštevalo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 ugotovilo, da peti odstavek in tretja alineja šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prva poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1 niso v neskladju z Ustavo, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, v obdobju od 1. 1. 2008 do 21. 12. 2013 (2. točka izreka). Na podlagi teh veljavnih zakonskih določil je v izpodbijani odločbi tožnici zakonito odmerjeno plačilo za vodno pravico za leta 2009 do 2013, zato sodišče zavrača tožbene ugovore zoper ta del izpodbijane odločbe. Sodišče se ob tem opira in sklicuje na stališča Ustavnega sodišča, zavzeta v v odločbi U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, ter na stališča Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 267/2017 z dne 9. 10. 2024, ki jih v celoti sprejema in v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče sta se v omenjenih odločbah opredelila do navedb tožnice o ustavni (ne)skladnosti retroaktivne zakonske ureditve v ZV-C1, o kršitvah določb Ustave o pravni varnosti, pravici do zasebne lastnine, svobodni gospodarski pobudi, načelu enakosti in neenakosti tožničinega položaja v primerjavi z njenimi konkurenti, ter svoja stališča obsežno obrazložila. Izhajajoč iz teh, predhodno že povzetih stališč tudi tukajšnje sodišče zaključuje, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi obravnavne okoljske dajatve za leta 2009 do 2013 tožnici odmeril na ustavnoskladni zakonski podlagi.

55.Sodišče hkrati ugotavlja, da v izpodbijani odločbi odmerjena obveznost tožnice za plačilo vodne pravice za leta od 2009 do 2013 ni zastarala. Z izpodbijano odločbo, izdano 14. 12. 2014, je bilo plačilo za vodno pravico za ta leta odmerjeno tako v okviru (pred iztekom) relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 kot v okviru absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2. Tožnica pa s sklicevanjem na zastaranje pravice do izterjave teh okoljskih dajatev ne more utemeljiti nezakonitosti izpodbijane odločbe, s katero so bile njene javnopravne obveznosti (šele) odmerjene, ne pa dovoljena njihova prisilna izterjava (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 260/2012 z dne 25. 4. 2013). Poleg tega je zmotno njeno stališče, da je pravica do izterjave teh obveznosti absolutno zastarala. Tudi če je absolutni zastaralni rok začel teči z vročitvijo odločbe drugostopenjskega organa tožnici dne 4. 6. 2015, se do izdaje te sodbe še ni iztekel, saj je bil njegov tek v času od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020 zadržan z drugim odstavkom 93. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; prim. tudi sodbo Upravnega sodišča I U 89/2022 z dne 6. 1. 2024). Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 se namreč zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe; pri tem se čas, ki je pretekel pred zadržanjem, všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 pa se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

56.Sodišče zavrača še tožničine očitke o postopkovnih kršitvah pri izdaji izpodbijane odločbe. Te tožbene očitke je sodišče zavrnilo že s sodbo III U 162/2015 z dne 30. 6. 2017, in sicer tudi s sklicevanjem na utemeljitev izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sledeč temu sodišče tudi v tej sodbi ugotavlja, da zaradi okoliščine, da izpodbijana odločba ni bila izdana v roku enega meseca po tem, ko je prvostopenjski organ od tožnice prejel vse podatke, ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj to na samo odločitev ne vpliva. Tožnica, ki trdi, da bi moral prvostopenjski organ odločiti v rokih iz 222. člena ZUP, očitno šteje, da postopek izdaje izpodbijane odločbe, ki je bil začet po uradni dolžnosti, teče v njenem interesu. Vendar pa niti ob pravilnosti tega stališča tožnica očitane postopkovne kršitve ne bi mogla uspešno uveljaviti, saj sta roka, določena v prvem odstavku 222. člena ZUP, instrukcijska roka za izdajo odločbe, ne pa prekluzivna ali zastaralna roka, katerih iztek bi lahko sam zase vplival na obstoj njene obveznosti.

57.Tožnica neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev tudi z navedbami, da prvostopenjski organ kljub njenemu izrecnemu predlogu ni opravil ustne obravnave. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ v svoji odločbi, je prvostopenjski organ lahko odločil brez ustne obravnave na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v skrajšanem postopku, saj relevantne dejanske okoliščine v obravnavani zadevi niso bile sporne. Prav tako v njej niso bile udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi, niti ni bilo treba opraviti ogleda ali zaslišati prič ali izvedencev (prvi odstavek 154. člena ZUP). Ob uporabi določb ZV-1C je bilo treba na podlagi tožničinih podatkov napraviti le izračun zneska za plačilo nadomestila za rabo vode in plačila za vodno pravico.

58.Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno napada izpodbijano odločbo tudi s tožbenim ugovorom, da ji je bila kršena pravica do izjave s tem, da ji prvostopenjski organ formalno ni podaljšal roka za odgovor na obvestilo o ugotovljenem dejanskem stanju z dne 28. 10. 2014. Čeprav prvostopenjski organ tožnici ni posredoval pozitivne odločitve o podaljšanju roka skladno s tretjim in četrtim odstavkom 99. člena ZUP in je tožnico s tem lahko prikrajšal za podajanje njene izjave v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne gre prezreti, da je bila tožnici v tem upravnem sporu omogočena pravica do izjave, in sicer v postopku pred Upravnim sodiščem, Ustavnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem, tako da so se do njenih navajanj po zaključenem upravnem postopku obrazloženo opredelila še vsa tri sodišča.

59.Sodišče še ugotavlja, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, ki jo je izdal 11. 12. 2014, rok za plačilo prvega obroka določil že do 31. 12. 2014, kar zaradi vložitve tožničine pritožbe zoper izpodbijano odločbo in časa odločanja o njej lahko vpliva na višino zakonitih obresti, ki jih bo dolžna tožnica plačati v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Ob upoštevanju, da prvostopenjski organ v izreku izpodbijane odločbe ni določil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (četrti odstavek 213. člena ZUP), izpodbijana odločba v delu, kjer nalaga plačilo prvega obroka z 31. 12. 2014, ni mogla postati izvršljiva pred vročitvijo odločbe drugostopenjskega organa tožnici (drugi in četrti odstavek 224. člena ZUP).

60.Iz navedenega izhaja, da je tožba zoper tisti del izpodbijane odločbe, ki se nanaša odmero plačila vodne pravice za leta 2009 do 2013, neutemeljena. Kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače, se sodišče sklicuje še na utemeljitvi izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa, ki ju v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ni ponovno navajalo.

61.Glede na povedano je sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper ostali del izpodbijane odločbe, torej zoper 1. točko izreka v delu, ki določa, da mora tožnica plačati nadomestilo za rabo vode in plačilo za vodno pravico za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2013, in sicer za leto 2009 v vrednosti 79.019,20 EUR, za leto 2010 v vrednosti 75.352,80 EUR, za leto 2011 v vrednosti 77.219,80 EUR, za leto 2012 v vrednosti 68.699,20 EUR, za leto 2013 v vrednosti 59.094,20 EUR, skupaj v višini 359.385,20 EUR, s plačilom v 7 obrokih, od katerih prvi obrok znaša 51.340,74 EUR, ter zoper 2. do 4. točko izreka, ki se po odločitvi sodišča v tej sodbi nanaša le še na neodpravljeni del izpodbijane odločbe.

K III. točki izreka:

62.Ker je sodišče tožbi delno ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in ustaljeno sodno prakso upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ob upoštevanju, da je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 267/2017 z dne 9. 10. 2024 reviziji ugodilo, sodbo Upravnega sodišča III U 162/2015 z dne 30. 6. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo, je sodišče pri izračunu stroškov postopka upoštevalo tako prvotno kot tudi novo sojenje v tej zadevi. Ker ne v prvotnem ne v novem sojenju v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, je pa tožnico zastopala odvetniška družba, tožnici za vsako sojenje pripada pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako dobljeni skupni znesek 570,00 EUR se, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV, kar znese 695,40 EUR. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks.

63.Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo na podlagi 154. in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pri tem je upoštevalo, da uspeh tožnice v tem upravnem sporu znaša 35% (kolikor znaša vrednost glavnice odpravljenega dela izpodbijane odločbe, tj. 196.170,00 EUR, v razmerju do celotne vrednosti z njo odmerjene glavnice, tj. 555.555.20 EUR), zato je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da ji mora toženka povrniti 35 % revizijskih stroškov. Te je sodišče odmerilo na podlagi 5. točke tarifne številke 34 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), po je kateri je stranka za izredno pravno sredstvo v ocenljivi zadevi, kot je tudi obravnavana in katere vrednost spornega predmeta znaša 555.555,20 EUR, v zvezi s 1. točko tarifne številke 34 ZT in 1. točko tarifne številke 19 OT upravičena do 3.100 točk, ob 50% povečanju za izredno pravno sredstvo, pa do 4.650 točk. Ob upoštevanju tožničinega uspeha v tem upravnem sporu, ji pripada 35% te nagrade, to je 1.627,5 točk. Po tretjem odstavku 11. člena OT se tožnici priznajo tudi materialni stroški v višini 26,54 točk. Glede na skupni seštevek točk (1.654,04) in vrednost točke 0,60 EUR, se tožnici priznajo stroški za vložitev revizije v višini 992,42 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 1.210,75 EUR.

64.Toženka mora po navedenem tožnici povrniti skupaj 1.906,15 EUR stroškov postopka. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

65.Sodno takso, plačano za tožbo, bo sodišče tožnici vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 44<br> Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 125, 125/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.