Jedro

Verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni mogoče izkazati le s pavšalno oceno škode, ki bi nastala z izpadom prihodka zaradi stanja, ki je predmet ukrepanja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1241/2002-8 z dne 26.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vložene na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS). Tožena stranka je z delno odločbo z dne 21.6.2002, ki je predmet upravnega spora, prepovedala tožeči stranki zaračunavanje številčnega prostora ter odredila črtanje postavk iz njenega cenika, ki se nanašajo na njegovo zaračunavanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka, pri kateri je tožeča stranka predlagala odložitev izvršbe in z njo ni uspela, pravilno presodila pogoje iz 30. člena ZUS. Zatrjevanje tožeče stranke o težko popravljivi škodi, ki jo zatrjuje v znesku 600 milijonov letno, je le pavšalno, saj tožeča stranka glede tega dejstva (višine zneska), ni predložila nobenih dokazov. Utemeljitev težko popravljive škode, ki jo podaja (da bo temelj za vračanje že zaračunanih zneskov za prvih 6 mesecev leta 2002 spremenjen cenik), bo po uspešno rešenem upravnem sporu za tožečo stranko, podlaga za morebitno zaračunavanje teh zneskov uporabnikom spornih storitev. To pa pomeni, da ne gre za težko popravljivo škodo v primeru trenutnega izpada prihodka, ki ga je tožeča stranka, glede na svoj cenik za leto 2002, pričakovala. Tožena stranka tudi pravilno razlaga pogoje nasprotne stranke iz 30. člena ZUS. Tožeča stranka ni predložila dokazov, da nasprotni stranki (nedoločenemu številu uporabnikov) ne bo nastala večja nepopravljiva škoda, ampak le navaja znesek mesečne naročnine po nespremenjenem ceniku 20.000,00 SIT. Tožena stranka z uporabo testa sorazmernosti pravilno ugotavlja, da je znesek za uporabnike lahko velik, če se upošteva njihovo finančno moč. V povezavi z argumentom o nedoločenem velikem številu uporabnikov, pa je tudi neobstoj razloga, da odložitev ne nasprotuje javni koristi. Že iz samih določil Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/2001, ZTel-1) izhaja, da bi odložitev izvršitve v obravnavani zadevi nasprotovala javni koristi. Tožena stranka je bila ustanovljena za zavarovanje javne koristi. Sam zakon kaže na namen zakonodajalca, da zagotovi z ustanovitvijo tožene stranke in določbami zakona pregledno in nepristransko delovanje telekomunikacijskega trga in s tem nadzor nad tem trgom, kar je v interesu uporabnikov in tudi v javno korist. Javna korist se ob tako močnem javnem interesu na spornem področju torej lahko celo predpostavlja ter bi zato morale v tem primeru za odložitev izvršbe, ki ne bi nasprotovala javni korsti, obstajati res posebne, izjemne okoliščine, ki pa jih tožeča stranka ne dokazuje. Ker tožeča stranka ni izkazala pogojev, ki jih za odložitev izvršitve določa 30. člen ZUS, je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda v višini cca 600 milijonov tolarjev letno, ki se bo izražala v tem, da ne bo mogla zaračunavati storitev po začrtanih postavkah svojega cenika in bo utrpela izpad dohodka, že zaračunane zneske v času, v katerem odločba velja za nazaj, pa bo uporabnikom morala vrniti. Če predmetnih zneskov ne bo vrnila prostovoljno, jih bodo uporabniki zahtevali v pravdi (in seveda uspeli) ter jih bo prisiljena plačati pod izvršbo. Natančna opredelitev težko popravljive škode bi bila, zaradi velikega števila uporabnikov, izredno težko izvedljiva in bi terjala veliko časa, ki pa ji v postopku začasne odredbe ni bil na voljo. Za izdajo konkretne začasne odredbe stranki ni treba opredeliti natančne višine škode, saj je kriterij za odločanje: nadomestljivost in ne višina škode. Marginalna škoda že po svoji naravi ne more biti težko nadomestljiva, zato je podala le oceno škode. V primeru neizvršitve odločbe bodo uporabniki utrpeli neprimerno manjšo škodo, kot bi jo v primeru izvršitve izpodbijane odločbe utrpela tožeča stranka. Odločba v delu, ki se nanaša na njeno povratno uporabo (za čas od 1.1.2002, do njene uveljavitve) ni neposredno izvršljiva. Uporabnikom daje le pravni temelj, na podlagi katerega bodo lahko zneske, ki so jih na podlagi razveljavljenih postavk cenika že plačali, zahtevali nazaj. Načeloma se strinja s stališčem sodišča, da je nižanje cen telekomunikacijskih storitev v javnem interesu, meni pa, da bi izvršitev konkretne odločbe v primeru, da bo s tožbo uspela, ne pomenila nujno javne koristi. Če bo odločba izvršena, bodo pridobili uporabniki, kar je v javnem interesu. Če bo izvršitev odločbe odložena in bo tožeča stranka upravni spor izgubila, bodo uporabniki pridobili kasneje, kar je še vedno v javnem interesu. Če bo odločba delno izvršena, tožeča stranka pa bo s tožbo uspela, bo nastala velika zmeda, saj bodo uporabniki tožbe prisiljeni umikati, kar pomeni, da jim bodo nastali nepotrebni stroški. Zneskov, ki jih bodo uporabniki prejeli na podlagi pravnomočnih sodb, pa ne bo mogla zahtevati nazaj. Močno bo tudi obremenjena z večkratno spremembo cenikov in posledično obračunavanjem zneskov uporabnikom. Obremenitev proračuna zaradi neodložitve izvršitve odločbe pa verjetno ni v javnem interesu.

Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala obstoja vseh pogojev za njeno izdajo. Navedba absolutnega zneska, ki ga je navedla tožeča stranka v zahtevi za odložitev izvršbe, ne dokazuje težko popravljive škode. Iz podatkov, s katerimi razpolaga tožena stranka, izhaja, da je znašal čisti prihodek od prodaje ISDN, ADSL in KKS, to je na področju, ki je bil predmet delne odločbe: v letu 2001 - 15.687 milijonov. SIT, torej predstavlja izpad 600 milijonov SIT 3,8% - izpad prihodkov v tej kategoriji. Pri oceni, ali gre za težko popravljivo škodo, pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da gre za prihodek, za katerega je tožena stranka v napadeni delni odločbi odločila, da ga tožeča stranka uporabnikom neupravičeno zaračunava. Za težko popravljivo škodo tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov oziroma izračunov. Tožeči stranki tudi ne grozi težko popravljiva škoda za celo obdobje leta 2002, saj je oblikovanje cenika telekomunikacijskih storitev, ki jih opravlja, v njeni pristojnosti in škodo lahko prepreči tako, da cenik oblikuje tako v skladu z zahtevami ZTel kot tudi podzakonskih aktov, izdanih na njegovi podlagi. Pregledne nediskriminacijske cene, ki zagotavljajo javne telekomunikacijske storitve vsem uporabnikom, so v javnem interesu. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik po 1. odstavku 69. člena ZUS zahteva odložitev izvršbe iz enakih razlogov od sodišča. Pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS so podani, če bi se z izvršbo prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda, odložitev izvršbe pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Okoliščine, ki izkazujejo nastanek težko popravljive škode, mora vložnik v zahtevi konkretno pojasniti in ponuditi dokaze za svoja zatrjevanja.

Izvršitev delne odločbe tožene stranke, ki je posebne vrste inšpekcijski ukrep, sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, verjetnosti njenega nastanka ni mogoče izkazati le z pavšalno oceno škode, ki bi nastala z izpadom prihodka zaradi stanja, ki je predmet ukrepanja tožene stranke, saj bo izpad prihodka v primeru ugoditve tožbi tožeče stranke v upravnem sporu podlaga za njegovo izterjavo od uporabnikov storitev. Glede na prevladujoč javni interes, ki ga z regulacijo telekomunikacijskih storitev na podlagi ZTel zagotavlja tožena stranka, bi morala tožeča stranka za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa. Tega pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožeča stranka ni izkazala. V pritožbi celo sama navaja, da je v javnem interesu, če bo odločba tožene stranke izvršena in bodo pridobili uporabniki.

Tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovorom, da z zadržanjem izvršitve odločbe ne bi nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda, saj so nasprotna stranka uporabniki storitev, katerih interese varuje tožena stranka, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na okoliščine, zaradi katerih v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, saj se z začasno odredbo ne odloča o glavni stvari.

Ker, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi s 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.