Jedro

Materialno trditveno in dokazno breme je ves čas postopka na isti stranki, medtem ko je procesno trditveno in dokazno breme odvisno od navedb in dokazov nasprotne stranke in v postopku prehaja od ene na drugo. Procesno dokazno breme stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 22.816,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2019 dalje in stroške pravdnega postopka (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.892,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP ter je pomanjkljiva, neprepričljiva in napačna. Glede odločilnih dejstev je treba nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno, česar prvo sodišče ni storilo. Dokazno breme je bilo res na tožeči stranki, vendar za dokazovanje negativnega dejstva, da tožnik od toženke ni prejel denarja, tožnik ne more ponuditi drugega dokaza kot lastno zaslišanje. Izpoved tožnika je bila jasna v bistvenih delih, predvsem v delu, da toženka tožniku ni izročala gotovine na roko. Izpoved toženke pa je bila v nasprotju z njenimi trditvami in izpovedbo prič. Napačen je zaključek prvega sodišča v zvezi s plačili toženke na bančni račun tožnikove mame. V pravdnem postopku ni formalnih dokaznih pravil. Dokazna sredstva so med seboj enakovredna. Prvo sodišče je kršilo takšna pravila pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je tožnik predložene listine sicer prerekal, vendar ni predlagal močnejšega dokaza kot lastne izpovedbe. Dokazni zaključek o tem bi moralo opraviti na podlagi vseh dokazov. Priča A. A. je izpovedala diametralno nasprotno, kot navaja sodišče v tč. 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Priča je izpovedala, da je tožnikova mama vzela kredit, s čimer je potrdila navedbe tožnika in ne toženke. O tem, ali je vzela tožnikova mama kredit, kar je odločilno dejstvo, je nasprotje med prepisom zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 14. 9. 2021, na katerem je bila zaslišana priča A. A. (str. 8) in med razlogi sodbe. V izpovedbi toženke so neskladja glede dvigov zneskov na bankomatu s trditvami iz odgovora na tožbo. Toženka je izpovedala, da je bila erotična maserka in je prejemala 10.000,00 mesečnega dohodka, potem pa, da v spornem obdobju ni opravljala nobenega dela ter je bila najemnina njen edini dohodek ter nato izpovedala, da je izvajala erotične masaže do epidemije. V obravnavanem obdobju ni jasno, ali je prejemala 0 EUR ali pa 10.000,00 EUR na mesec. Tudi priča B. B. je izpovedal, da toženka ni imela denarja Če je bila najemnina edini dohodek toženke, so logične njene navedbe, da je pogosto del dvignjenega zneska obdržala za lastne potrebe, kar pomeni se kot neutemeljene izkažejo navedbe, da so zneski, ki naj bi jih izročala tožniku na roke, enaki opravljenim dvigom gotovine na bankomatu. Ne skladne so tudi trditve in izpoved toženke in prič o tem, kdo naj bi bil prisoten ob predaji denarja tožniku. Nobena priča se ni spomnila konkretnega dogodka, ko naj bi toženka izročila tožniku gotovino, niti ni znala natančneje kronološko opredeliti samih dogodkov. Priča C. C. je izpovedal, da naj bi toženka tožniku izročala znesek v višini 550,00 EUR, v odgovoru na tožbo pa je toženka navedla drugačne zneske v razponu od 300,00 – 500,00 EUR. Glede evidence vodenja plačil je toženka v odgovoru na tožbo trdila, da jo je vodil C. C., na zaslišanju pa izpovedala, da je evidenco vodila sama. Priča B. B. pa je izpovedal, da naj bi evidenco vodil on. Glede vodenja evidence plačil, ki jo je prvo sodišče štelo kot bistven dokaz, so nasprotja o tem, kdo naj bi jo vodil in zapisoval zneske. Zato ni moč pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da so navedbe glede izročenih zneskov verodostojne. Ni življenjsko logično, da bi toženka izročala tako visoke zneske v gotovini, ne da bi zahtevala potrdila o prejemu. To je še bolj nelogično ob dejstvu, da je toženka sama izpovedala, da tožniku ni zaupala, hkrati pa je priča C. C. izpovedal, da mu je toženka dejala, da bo tudi brez podpisa vredu. Priča C. C. ne more biti nepristranska priča, saj je partner toženke, prav tako ne A. A., ki je sama izpovedala, da je nastrojena proti tožniku. Edina je trdila, da je bil tožnik zvodnik toženke in zanikala obstoj njune partnerske zveze. Nikoli tudi ni potrdila, da je bila prisotna ob izročitvi denarja ter je izpovedala v nasprotju s pričo C. C., da je slednji grozil tožniku in ne obratno. Vseh nasprotij in protislovij prvo sodišče ni presojalo. Izpovedbe prič so bile diametralno nasprotne glede ključnih dejstev. Kljub temu je prvo sodišče enostavno zaključilo, da je toženka navedbe glede izročanja gotovine na roke podkrepila z lastno izpovedbo ter izpovedbami prič C. C., A. A. in B. B. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi sklenjene pogodbe o delitvi skupnega premoženja z dne 19. 9. 2008, se je toženka tožniku zavezala povrniti njegova vlaganja v nepremičnino v višini 36.000,00 EUR. Tožnik je trdil, da toženka ni izpolnila vseh pogodbenih obveznosti, zato je s konkretno tožbo zahteval plačilo še preostalega dolgovanega zneska v višini 22.816,00 EUR in zakonske zamudne obresti.

6. Sodišče prve stopnje je napravilo skrbno in vestno ter prepričljivo dokazno oceno. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Upoštevalo je metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. Dokazni zaključki ne temeljijo na subjektivnem prepričanju sodišča, ampak v bistvenih delih za odločitev v konkretni zadevi, na podlagi medsebojno skladnih izvedenih dokazih.

7. Pravilno so bila upoštevana tudi pravila dokaznega bremena. Materialno trditveno in dokazno breme je ves čas postopka na isti stranki, medtem ko je procesno trditveno in dokazno breme odvisno od navedb in dokazov nasprotne stranke in v postopku prehaja od ene na drugo. Procesno dokazno breme stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi.2 Materialno dokazno breme o vprašanju obstoja vtoževane terjatve je bilo na tožniku. Ob zatrjevanju negativnega dejstva, pa se je procesno dokazno breme, da je bil preostanek dolga v vtoževani višini poplačan, prevalilo na toženko. Ta je s predloženimi listinski dokazi, lastno izpovedbo in izpovedbo prič uspela dokazati, da je bil ves dolg povrnjen. Dokazno breme, da dolg ni bil povrnjen, je bilo zopet na tožniku, ki pa ga ni zmogel. 8. Glede odločilnih dejstev je bilo nasprotje v dokazih zgolj med tožnikovo izpovedbo in preostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili vsi izvedeni na predlog toženke. Glede nasprotujočih se odločilnih dejstev v tem delu, je sodišča prve stopnje napravilo podrobno, analitično in medsebojno skladno dokazno oceno. Sicer pa med izvedenimi dokazi v korist toženke, v bistvenih delih medsebojnega nasprotja ni bilo.

9. Praviloma stranka negativnih dejstev ne more dokazovati. Vendar je glede na konkretne okoliščine včasih možno dokazovati tudi negativna dejstva. Tožnik je trdil, da mu toženka dela dolga po pogodbi ni vrnila in nakazani zneski na TRR njegove mame predstavljajo vračilo denarja za kredit, ki ga je vzela njegova mama. Sodišče prve stopnje je utemeljeno navedlo, da bi takšna dejstva tožnik lahko dokazoval s predložitvijo kakšne listine (npr. kreditne pogodbe, bančnim izpiskom) ali predlogom za zaslišanje prič, ki bi o tem kaj vedele (npr. tožnikove mame). Zapisa sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko predlagal močnejši dokaz kot lastno zaslišanje, zato ni razumeti v kontekstu, da bi imelo drugo dokazno sredstvo večjo veljavo. V pravdnem postopku ni dokaznih formalnih pravil, dokazna sredstva pa so med seboj enakovredna. Ob branju in razumevanju celotne obrazložitve v 11. točki izpodbijane sodbe je jasno razvidna pravilna dokazna ocena, da tožnikovo pavšalno in splošno zanikanje toženkinih navedb, glede na nasprotno predloženo listinsko dokumentacijo, skladno z izpovedbo toženke in prič, ni bilo dovolj in tožnik zgolj z lastno neprepričljivo izpovedbo, zatrjevanih dejstev ni uspel dokazati.

10. Nasprotja, kot ga navaja pritožnik med 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in prepisom izpovedbe priče A. A. ni. Da je tožnik prejemal socialno pomoč je potrdil sam, prav tako je to večkrat izpovedala priča A. A. Priča je res izpovedala, da je tožnikova mama vzela kredit, vendar ne v smislu, da je bil namen opravljenih nakazil na TRR tožnikove mame poplačilo skupnega kredita, ampak da tožnik ni nič delal in sploh ni imel denarja za vlaganja v hišo. Ob natančnem branju 11. točke obrazložitve je razvidno, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izpovedbo priče A. A. v zvezi s potrditvijo dejstva, da je tožnik prejemal denarno socialno pomoč ter da mu je toženka dolgovane zneske vrnila. Priča o tem, ali je tožnikova mama vzela kredit za pravdni stranki, ter zakaj so bila opravljena nakazila na račun tožnikove mame, sploh ni bila vprašana in ni nič izpovedala. Sodišče prve stopnje pa je na koncu zaključek, da pri nakazilu zneskov na račun tožnikove mame ni šlo za poplačilo kredita, utemeljilo na podlagi izpovedbe toženke in priložene listinske dokumentacije in ne tudi priče A. A. 11. Tožnik v pritožbi izpostavlja ne skladje v izpovedbi toženke o višini njenega mesečnega dohodka. Za odločitev je bistveno, da je toženka navajala, da je ves čas prejemala dohodek, bodisi od dela kot erotična maserka, bodisi od najemnin. Zgolj ne skladje v časovni opredelitvi opravljanja dela kot erotična maserka, v ničemer ne omaje ugotovljenih dejstev, da je toženka ves čas dohodek imela (kar je deloma izkazala tudi z izpiskom iz bančnega računa) in da je glede na svoje zmožnosti tožniku po delih vračala dolg. Toženka je bila v tem delu skladna in prepričljiva, da je tožniku izročala denar na roke od najemnine, kot ima zapisano v beležki in izhaja iz predloženih izpiskov dviga denarja na bankomatu. Iz njenih navedb in izpovedbe jasno izhaja, da včasih zneska od najemnine tožniku ni izročila in ga je zadržala za lastne potrebe, vendar takrat tudi ni zapisala zneska v beležko, drugače pa je ves denar od najemnine izročila tožniku, skladno z vodeno evidenco. Izpovedala je tudi, da je včasih del najemnine porabila, vendar samo svoj delež in ne tožnikovega. Priča B. B. je izpovedal, da toženka ni imela denarja za tožbo, sicer pa iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da je denar imela toženka od oddajanja nepremičnine v najem ter tudi sicer pri njem hranila denar. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo toženki, da so bili izročeni denarni zneski tožniku na roke skladni z zneski dvigov na bankomatu in lastno evidenco, ki jo je vodila.

12. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da so vrnjeni zneski primerljivi z evidenco, ki jo je vodil njen partner C. C., vendar sta kasneje tako toženka, kot C. C. medsebojno skladno in prepričljivo izpovedala, da je evidenco vodila toženka, C. C. pa je morda le enkrat zapisal znesek v beležko. Izpovedba C. C., da je toženka tožniku na mesec izročala znesek okrog 550 EUR, glede na razpon izročenih zneskov tožniku na roke (od 300 do 500 EUR), v ničemer ne vnaša dvoma v verodostojnost njegove izpovedbe. Kljub temu, da nobena izmed prič ni konkretizirala natančno kolikokrat in kdaj (datumsko opredeljeno) je bila prisotna pri izročitvi denarja tožniku, so bile vse tri priče v bistvenem delu skladne, da je tožnik večkrat prihajal k toženki domov, na dvorišče, kjer mu je toženka izročila denar. Glede na precejšno časovno oddaljenost ter večje število takšnih srečanj, pa je povsem življenjsko logično, da priče natančno datuma ali števila srečanj, ko so bile prisotne, niso znale natančno opredeliti.

13. Tožnik v pritožbi povzema izpovedbo priče B. B. v nasprotju s podatki spisa. B. B. je jasno izpovedal, da je za toženko vodil evidenco plačil (konto) od oddajanja nepremičnine v najem in ne tudi evidence plačil tožniku. Izrecno je zanikal, da bi za toženko vodil evidenco vračila spornega dolga. Pri dokazni oceni verodostojnosti prič pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo tudi v pritožbi izpostavljeni dejstvi, da je priča C. C. partner toženke, priča A. A. pa nenaklonjena tožniku.

14. Sodišče prve stopnje je podalo življenjsko smiselno razlago, da je sicer nenavadno, da toženka za izročene zneske ni zahtevala potrdila, vendar sta imela s tožnikom ne običajen in kompleksen odnos, ko ji je tožnik še vedno pomagal pri oddaji stanovanja, kljub nerazumevanju. Čeprav je toženka izpovedala, da s tožnikom nista imela nobenega odnosa, je zadostno in prepričljivo pojasnila, zakaj od njega ni zahtevala potrdila o prejemu plačila. Izpovedala je, da je bil tožnik do nje nasilen, da je želela imeti mir pred njim ter da gre od nje čim dlje stran.

15. Glede na medsebojno skladno izpoved toženke in zaslišanih prič o odločilnih dejstvih ter priloženo listinsko dokumentacijo, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je toženka preostali dolg tožniku po pogodbi o delitvi skupnega premoženja v celoti povrnila.

16. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Prim. VSRS Sodba II Ips 47/2016 z dne 17.05.2018.