Jedro

Zakon o zadrugah nima nobenih določb o pravnih podlagah podržavljenja, niti nima nobenih posebnih določb o organih in njihovi pristojnosti za odločanje. Ta zakon, kolikor ureja denacionalizacijo zadružnega premoženja, je poseben predpis le glede opredelitev tega premoženja v 65. členu in glede tega, da v 66. členu natanko določa pravne naslednike, ki so upravičeni uveljaviti vrnitev zadružnega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote L. z dne 23.5.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin vl. št. 317, 260 in 32 k.o. L. s tem, da se tožeči stranki namesto vrnitve podržavljene hiše N. trg 3 in treh stavbnih parcel izplača odškodnina v obliki obveznic. Tožeča stranka je vložila zahtevo za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. in 66. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92). Navedene nepremičnine so bile podržavljene prejšnjemu lastniku K. družbi z.z.o.j. L. in so sedaj v uporabi S.. Iz odločbe Vlade LR Slovenije, Komiteja za zadružništvo z dne 24.3.1948 izhaja, da so bile navedene nepremičnine na podlagi 46. člena Splošnega zakona o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46) izločene iz likvidacijskega sklada K. družbe z.z.o.j. in izročene splošnemu ljudskemu premoženju, in sicer v upravo S.. Po mnenju tožene stranke je prvostopni upravi organ pravilno ugotovil, da so bile navedene nepremičnine prenesene na drugega uporabnika v postopku likvidacije prejšnjega lastnika: navedene kmetijske družbe po Splošnem zakonu o zadrugah in ne po predpisu iz 3. člena ali na način iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pravne podlage za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov in organe, ki odločajo o zahtevah za denacionalizacijo, določa ZDen. Upravni organi so pristojni, če gre za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. in 4. členu ZDen. Navedeno velja tudi v primeru vračanja zadružnega premoženja, ker Zakon o zadrugah nima nobenih določb o pravnih podlagah podržavljenja niti nima posebnih določb o organih in njihovi pristojnosti za odločanje. Če torej zadružno premoženje ni bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. ali 4. členu ZDen, ne gre za upravno stvar in upravni organi, ki so pristojni za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih, niso pristojni odločati o zahtevku za vrnitev zadružnega premoženja. Zato prvostopni upravni organ v konkretnem primeru ni bil pristojen za odločanje o zahtevku tožeče stranke in je bila po mnenju tožene stranke odločitev o zavrženju zahteve tožeče stranke pravilna.

Prvostopni upravi organ je sicer odločil na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ne na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP, vendar ta nepravilnost po mnenju tožene stranke ni vplivala na pravilnost odločitve o zavrženju, saj je odločitev v obeh primerih enaka in ima za tožečo stranko enake posledice. Zato je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu na podlagi 2. odstavka 240. člena ZUP.

Tožena stranka ob reševanju pritožbe pojasnjuje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo z dne 4.3.1993 izenačilo kot denacionalizacijske upravičence vse subjekte, tako fizične kot tudi pravne osebe. Tako je Zakon o zadrugah, kolikor ureja denacionalizacijo zadružnega premoženja, poseben predpis le glede opredelitev tega premoženja v 65. členu in glede tega, da v 66. členu natanko določa pravne naslednike, ki so upravičeni uveljavljati vrnitev zadružnega premoženja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je registrirana zadruga in edina zadružna zveza, ki združuje zadruge z območja L.. Kot takšna pa je tudi edina upravičena zahtevati vrnitev premoženja zadružnih organizacij, ki niso imele pravnih naslednikov, podlaga upravičenosti do vrnitve pa je materialni predpis 66. člena Zakona o zadrugah.

Tožeča stranka poudarja, da je zakonodajalec, vsebinsko in smiselno, izhajajoč iz določbe 65. člena Zakona o zadrugah, želel poudariti, da pri vračanju odvzetega premoženja ne gre le za premoženje, ki je bilo pravnim osebam podržavljeno na načine iz 3., 4. in 5. člena ZDen, ampak tudi zaradi statusnih sprememb in aktov državne oblasti, ki so povzročili prenos oziroma odvzem premoženja zadrugam. Šlo je namreč za prenos oziroma odvzem, ki je bil opravljen ne glede na voljo organov upravljanja takratnih subjektov. Meni, da je vsekakor upravičena zahtevati vrnitev brez nadomestila odvzetega oz.

prenešenega premoženja na druge pravne subjekte ob likvidaciji takratne zveze. Ob tem še pripominja, da je za legitimacijo upravičenke pomembna le sedanja oblika organiziranosti zadružništva. Zato je tožeča stranka edina upravičena vlagateljica zahteve.

Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je v svoji zahtevi z dne 6.6.1993 tožeča stranka predlagala, da se ji za razlaščene nepremičnine izplača odškodnina v obliki obveznic, in sicer v višini, ki naj se ugotovi med postopkom s cenitvijo podržavljenih nepremičnin.

Odločitev prvostopnega upravnega organa je pravilna in temelji na zakonu. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da so bile navedene nepremičnine prenesene na drugega uporabnika (S.) v postopku likvidacije prejšnjega lastnika: K. družbe z.z.o.j. po Splošnem zakonu o zadrugah in ne po predpisu iz 3. člena ali na način iz 4. člena ZDen. Navedeno velja tudi v primeru vračanja zadružnega premoženja, ker Zakon o zadrugah nima nobenih določb o pravnih podlagah podržavljenja niti nima nobenih posebnih določb o organih in njihovi pristojnosti za odločanje.

Tožena stranka je dala tudi pravilno pojasnilo, da je glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.3.1993, ki je izenačilo kot denacionalizacijske upravičence vse subjekte, tako fizične kot tudi pravne osebe, Zakon o zadrugah, kolikor ureja denacionalizacijo zadružnega premoženja, poseben predpis le glede opredelitev tega premoženja v 65. členu in glede tega, da v 66. členu natanko določa pravne naslednike, ki so upravičeni uveljavljati vrnitev zadružnega premoženja.

Na podlagi navedenih razlogov je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).