Jedro

Dolžnik brezplačno opravlja funkcijo direktorja kar v treh tujih podjetjih in za tak način poslovanja ni nikoli pridobil soglasja sodišča (kot bi ga moral po 3. alineji 2. točke prvega odstavka 386 člena ZFPPIPP, saj se brez soglasja sodišča dolžnik ne sme odpovedati premoženjskim pravicam). Kot je opozorilo sodišče prve stopnje, že dejstvo, da je dolžnik v registru naveden kot direktor, samo po sebi prinaša odgovornosti dolžnika kot direktorja in bi že zato bil upravičen do nagrade. Ker si je ni zagotovil, se je odpovedal premoženjskopravni pravici.

Za odločitev pa je predvsem pomembno to, da dolžnik ni trdil, da bi podal (vsaj) odstopno izjavo s položaja direktorja teh družb v sodnem registru, kar bi od njega terjalo minimalni napor. Morda drži pritožbena navedba, da je direktorska funkcija zaenkrat le mrtva črka na papirju, višje sodišče pa ocenjuje, da je za odločitev v zadevi pomembno predvsem to, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, da dolžnik ni z ničemer dokazal, da je karkoli storil v smeri odstopa z direktorske funkcije (in to v daljšem časovnem obdobju: od začetka postopka odpusta obveznosti (od 14.7.2020 do sedaj)) in to ne glede na to, da ga je na to opozarjal upnik v svojih ugovorih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil stečajni dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor proti odpustu obveznosti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Upnik (vlagatelj ugovora) in upravitelj sta na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je upnik v novem ugovoru (p.d. 89) (med drugim) ponovno navajal tudi, da je dolžnik zamolčal svoje premoženje (terjatev v stečajnem postopku St 00/2008). Sodišče prve stopnje se do teh navedb utemeljeno ni (ponovno) opredeljevalo, ker je bilo o njih že pravnomočno odločeno.

6. Ugovor pa je obravnavalo v delu, v katerem je upnik trdil, da dolžnik še vedno brezplačno opravlja dela in naloge direktorja v treh mednarodnih gospodarskih družbah in poudaril, da je konec „korona situacije“, s katero je dolžnik na naroku 26.5.2021 opravičeval svoje neaktivnost v zvezi z ureditvijo izbrisa svoje funkcije v sodnem registru. Pravilno je ocenilo, da je upnik spremenil trditveno podlago: v obravnavanem ugovoru trdi, da dolžnik brezplačno opravlja funkcijo direktorja, v prvem ugovoru pa je navajal, da dolžnik prikriva bonitete in prihodke iz naslova opravljanja funkcije direktorja v tujih podjetjih. Pritožnikovi očitki, da upnik (tudi) v tem delu ponavlja ugovorne navedbe, ki jih je sodišče že presojalo, zato niso utemeljeni.

7. Pritožnik ni zanikal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik direktor v treh mednarodnih družbah (S. Ltd, Malta, A. Limited, Malta, in B. d.o.o., Hrvaška), da z njimi nima sklenjenih pogodb, da ne prejema nobenega plačila ter da je direktor družbe C. d.o.o. Ponovno pa je trdil, da za tuje družbe ne opravlja nobenega dela in od njih ne prejema nobenega plačila, zaradi tega po njegovi oceni tudi stečajna masa ne more biti oškodovana.

8. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je dolžnik na naroku 26.5.2021 (p.d. 52, kjer se je obravnaval prejšnji ugovor) navajal, da zaradi „corona situacije“ ni uspel priti na Hrvaško in Malto, da bi uredil izbris s funkcije direktorja v sodnem registru v teh državah. Iz zapisnika z navedenega naroka izhaja tudi, da se dolžnik takrat ni skliceval na zdravstvene težave, zaradi katerih ne bi mogel urediti izbrisa, ampak le na nemožnost potovanja zaradi epidemije. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaradi spremenjene situacije (ponovno odprte možnosti potovanj) tega dolžnikovega pojasnila ni več mogoče upoštevati.

9. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni sledilo njegovim navedbam (podanim na naroku 26.7.2022 in utemeljenim z zdravstveno dokumentacijo), da zaradi slabega zdravstvenega stanja ni zmožen daljših poti in naporov. Navaja še nove zdravstvene težave (bolezen prebavil – polipi, ki jih bo potrebno odstraniti, ter kronično obstruktivno pljučno bolezen in sindrom obstruktivne apneje). Za novo predložene dokaze, priložene šele k pritožbi, zatrjuje, da jih je pridobil po izdaji izpodbijanega sklepa in so zato pravno dopustni.

10. Res je, da je dolžnik opisane dokaze pridobil po naroku za obravnavanje ugovora, vendar pa ni navedel nobenega razloga, zakaj jih ne bi mogel predložiti že prej, saj ne zatrjuje, da gre za bolezni in težave, ki bi se na novo pojavile šele po naroku (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa višje sodišče ugotavlja, da bi bila tudi ob njihovem upoštevanju odločitev sodišča prve stopnje še vedno pravilna. Dolžnik se že vrsto let zdravi zaradi iste bolezni (meningeom) in še v nobenem od (večih) do sedaj v spis predloženem izvidu ni zaslediti, da bi bila dolžniku prepovedana (službena) potovanja. Šele v izvidu specialista onkologije z radioterapijo (pridobljenem po tem, ko je pritožnik že prejel izpodbijani sklep) so bila pritožniku odsvetovana „potovanja v službene namene“. Kot je prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje, dolžnik (do izdaje izpodbijanega sklepa) s predloženo zdravstveno dokumentacijo (priloge k p.d.97) ni izkazal, da zaradi slabega zdravstvenega ni bil zmožen opraviti poti na Malto ali Hrvaško, kjer bi lahko osebno uredil izbris sebe kot direktorja v sodnem registru. Iz izvida z dne 19.7.2021 je razvidno le, da so dolžniku prepovedani vožnja avtomobila in delo na višini, samostojno plavanje ali aktivnosti, pri katerih bi v primeru izgube zavesti lahko ogrozil sebe ali bližnjega. Tudi če bi upoštevali (sicer prepozen) izvid, v katerem je zdravnik dolžniku dne 7.9.2022 odsvetoval službena potovanja in v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je pritožnik kronični bolnik in star 64 let ter ima že zaradi tega med „covid situacijo“ probleme pri potovanju z letalom, ni mogoče mimo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi lahko dolžnik izbris uredil po pooblaščencu. Za odločitev pa je predvsem pomembno to, da dolžnik ni trdil, da bi podal (vsaj) odstopno izjavo s položaja direktorja teh družb v sodnem registru, kar bi od njega terjalo minimalni napor. Morda drži pritožbena navedba, da je direktorska funkcija zaenkrat le mrtva črka na papirju, višje sodišče pa ocenjuje, da je za odločitev v zadevi pomembno predvsem to, kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, da dolžnik ni z ničemer dokazal, da je karkoli storil v smeri odstopa z direktorske funkcije (in to v daljšem časovnem obdobju: od začetka postopka odpusta obveznosti (od 14.7.2020 do sedaj) in to ne glede na to, da ga je na to opozarjal upnik v svojih ugovorih.

11. Izvidi glede bolezni prebavil in apneje za odločitev v zadevi niso pomembni, saj pritožnik niti ne zatrjuje, da kakorkoli vplivajo na možnost potovanja v drugo državo.

12. Utemeljeno sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo dolžnikovih navedb, da svojega dela kot direktor v navedenih družbah sploh ne opravlja in da zato ne prejema plače. Iz listin, ki jih je predložil dolžnik (p.d. 97), namreč izhaja, da je dolžnik kot direktor med tem, ko je bil že v postopku odpusta obveznosti, uspel podpisati računovodske izkaze za leto 2020 za podjetje A. Dolžnikova ocena v pritožbi, da se „Podpis letne bilance zato, da tuja družba ne bo kršila lokalnih predpisov o računovodstvu“, nikakor ne more šteti za delo, ni utemeljena, navedeni podpis pa kaže na to, da bi dolžnik z nekaj več truda lahko uredil tudi svoj status v družbah v tujini.

13. Tudi po mnenju višjega sodišča za odločitev v tej zadevi niso pomembne pritožnikove navedbe, da navedene družbe ne poslujejo, niti to, da dolžnik ni imel sklenjenih pogodb z njimi. Odločilno je, da je dolžnik v teh družbah direktor že daljše časovno obdobje (v B. od leta 2019, p.d. 89). Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi dolžnik najkasneje po začetku postopka odpusta obveznosti moral urediti svoj status v navedenih družbah. Dolžnik brezplačno opravlja funkcijo direktorja kar v treh tujih podjetjih in za tak način poslovanja ni nikoli pridobil soglasja sodišča (kot bi ga moral po 3. alineji 2. točke prvega odstavka 386 člena ZFPPIPP, saj se brez soglasja sodišča dolžnik ne sme odpovedati premoženjskim pravicam). Kot je opozorilo sodišče prve stopnje, že dejstvo, da je dolžnik v registru naveden kot direktor, samo po sebi prinaša odgovornosti dolžnika kot direktorja in bi že zato bil upravičen do nagrade. Ker si je ni zagotovil, se je odpovedal premoženjskopravni pravici (prim.: Cst 161/2017, Cst 494/2016, Cst 396/2018 ...). Višje sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da opisano dolžnikovo ravnanje (in opustitve) zato ne dosega standarda vestnega in poštenega dolžnika in predstavlja kršitev zakonske določbe, na katero se je v ugovoru skliceval upnik.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.