Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 361,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.8.2004 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 55,98 EUR s pripadajočimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava glede na dejanske okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo. V zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik ni sprejel izvedenskega mnenja T.S v delu, ki se nanaša na oceno trajnih posledic poškodb. Zahteval je postavitev drugega izvedenca, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o odškodnini za to vrsto uveljavljane škode upoštevati trditve tožnika, ki je pojasnil, da ne more izvajati športnih aktivnosti tako kot jih je prej, ko je bil dinamičen in športen človek, kateremu šport in rekreacija v življenju veliko pomenita. Zato meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Višje sodišče v Ljubljani je v tem pritožbenem postopku pristojno odločati na podlagi odločbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 72/2009-14, z dne 19.3.2009, s katero je bila pristojnost prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotovilo, da nista podana niti uveljavljana pritožbena razloga, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. O dejanskih ugotovitvah, ki zahtevajo strokovno znanje, je podal izvedeniško mnenje sodni izvedenec medicinske stroke dr. S. T. v pisni obliki in ga dopolnil ter dodatno obrazložil ob zaslišanju. Okoliščina, da tožnik podanega mnenja, zlasti glede ocene, kako ugotovljene posledice poškodbe vplivajo na njegove življenjske aktivnosti, ne sprejema v celoti, ne pomeni, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, niti ni bilo sodišče prve stopnje dolžno zaradi tega izvajati dokaza z drugim izvedencem medicinske stroke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopnega sodišča, da je podano izvedeniško mnenje jasno in popolno, zato ni nobenega razloga za dvom v pravilnost mnenja. Sodišče je v skladu z določbo 3. odst. 254. člena ZPP dolžno izvesti dokaz z drugim izvedencem, kar je predlagal tožnik, le v primeru, če obstaja utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pomanjkljivost ali dvom pa se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o pripombah tožnika, ki jih je imel na pisno mnenje, izvedenca zaslišalo na obravnavi. Izvedenčeva pojasnila so jasna in v skladu s predloženo medicinsko dokumentacijo, zato izvedba dokaza z drugim izvedencem ni bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 5.2.2004, ko mu je pri delu v jami težka stojka stisnila levo stopalo. Poškodba kosti pri pregledu v Splošni bolnici Slovenj Gradec ni bila ugotovljena. Namestili so mu mavčevo longeto do 19.3.2004. Izvajal je fizioterapijo, zdravljenje je trajalo do 21.5.2004. Zaradi poškodbe je dva dni trpel hude telesne bolečine, 14 dni so bile prisotne bolečine srednje intenzitete, tri mesece pa lahke intenzitete, ki so se lahko občasno v takšni obliki pojavljale še en do dva meseca po poškodbi. Bolečine lahke intenzitete so lahko občasno pojavijo tudi še sedaj, zlasti ob napornem delu. Tožnik je ob poškodbi utrpel močan primarni strah, ki je trajal kratek čas, nato pa sekundarni strah srednje intenzitete 10 dni, dva do tri mesece pa lažje intenzitete. Posledica poškodbe je omejitev pri gibanju, katero je sodni izvedenec ocenil na 1 do 2 %. Zaradi te omejitve se zlasti pri daljši hoji pojavljajo bolečine. Sposoben je opravljati svoje delo rudarja, oviran pa je pri športnih aktivnostih zaradi nastanka bolečin. Tožnik se je pred poškodbo ukvarjal s športom in sicer je občasno igral rekreativno nogomet, planinaril in kolesaril. Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji, z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri satisfakcije za posamezne relativno samostojne oblike nepremoženjske škode v celoti upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu konkretnega oškodovanca. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v primerih nepremoženjskih škod, s tem pa izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupen znesek satisfakcije morajo odražati razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zadoščenje za telesne bolečine v znesku 3.950,00 EUR, za strah v znesku 700,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.500,00 EUR, po presoji pritožbenega sodišča v celoti ustrezajo navedenim kriterijem za odločanje o nepremoženjski škodi. Tožnikove življenjske aktivnosti so zaradi posledic poškodbe minimalno zmanjšane, saj je svoje delo rudarja sposoben opravljati brez omejitev. Če je brez omejitev sposoben opravljati fizično zahtevno delo rudarja, ni razumnega razloga, da se v prostem času ne bi mogel ukvarjati s športnimi aktivnostmi, kot so planinarjenje, igranje nogometa in kolesarjenje. Ker se pri daljšem izvajanju športnih aktivnosti pojavljajo bolečine, je tožnik upravičen do odškodnine, saj zaradi omejitev duševno trpi. Zaradi minimalnih omejitev pa njegove duševne bolečine ne morejo biti tako močne, da bi bila opravičljiva prisoja višje odškodnine od prisojene.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.