Jedro

Tožena stranka si je kot blagajničarka namenoma neupravičeno prilaščala denar, zaradi česar je tožeči stranki (delodajalcu) nastala škoda. Tožnica je bila v kazenskem postopku spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega denarja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Odškodninski tožbeni zahtevek v konkretnem individualnem delovnem sporu temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Ker je delovno sodišče v tem individualnem delovnem sporu vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, je posledično utemeljen obstoj civilnopravne odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo v zvezi z ravnanjem tožnice pri opravljanju dela na delovnem mestu blagajničarke. S pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je izkazano protipravno ravnanje tožene stranke, ko si je kot blagajničarka namenoma neupravičeno prilaščala denar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I In 205/00118 z dne 1. 12. 2005 v delu, s katerim je dovoljena izvršba, ostane v veljavi do višine 5.612,69 EUR, v presežku se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 117,60 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, prav tako ni storilo nobenih kršitev procesnih določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu točka 11 in 12 obrazložitve, ko sodišče prve stopnje govori o temelju civilnopravne odškodninske odgovornosti tožene stranke in v delu, ko odloča, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru In 2005/0118 z dne 1. 12. 2005 v veljavi, saj je ta sklep bil izdan na podlagi verodostojne listine in ne na podlagi pozneje izdane pravnomočne kazenske sodbe. Tožnik ni predlagal objektivne spremembe tožbe, kar bi glede na pravnomočno kazensko sodbo moral storiti. Prav tako je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi v delu glede obsodilnega dela sodbe, ko sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da med pravdnima strankama nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sporna (14. točka obrazložitve), saj je o tem že pravnomočno odločilo sodišče prve stopnje v zadevi Pd 40/2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1062/2008. Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je kot upnica pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je računa št. 25 z dne 11. 10. 2005, zaradi plačila denarne terjatve v višini 2.540.361,50 SIT oziroma 10.600,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter predlagala zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom o izvršbi, opr. št. I In 2005/0118 z dne 1. 12. 2005 dovolilo predlagano izvršbo in toženi stranki kot dolžnici naložilo, da v 8 dneh od vročitve sklepa upnici poravna v predlogu navedeno terjatev ter odmerilo stroške izvršilnega postopka. Tožena stranka je zoper navedeni sklep vložila ugovor in sodišče je nato v skladu z 62. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/2007 – 14/2012) s sklepom opr. št. In 2005/0118 z dne 22. 2. 2006 predmetni sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru. Okrožno sodišče v Mariboru pa se je s sklepom z dne 5. 6. 2008 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi in po pravnomočnosti sklepa spis odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru.

Predmet spora med strankama je bilo plačilo denarnega zneska v višini 9.716,34 EUR. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bil predmetni račun izdan v skladu z računovodskimi predpisi za povrnitev škode, ki jo je povzročila tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem in za stroške postopka izredne odpovedi. V skladu z ugotovitvami v kazenskem postopku je tožeča stranka odškodninski zahtevek kasneje skrčila na znesek 9.716,34 EUR. Naveden denarni znesek predstavlja seštevek dveh zneskov in sicer zneska za plačilo odškodnine za nastalo materialno škodo v višini 5.612,69 EUR kot posledico protipravne prilastitve denarja, ki je bil toženi stranki zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo v trgovini A. v B. Na ... cesti ... in sicer na delovnem mestu prodajalke blagajničarke ter znesek 4.103,65 EUR, kot znesek stroškov tožene stranke v zvezi z vodenjem postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je bila v kazenskem postopku opr. št. II K 30946/2010 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega denarja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika. V kazenskem postopku pa je bila tožeča stranka, kot oškodovana družba v zvezi s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, napotena na pravdni postopek.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odškodninski tožbeni zahtevek v konkretnem individualnem delovnem sporu temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku in ker je delovno sodišče v tem individualnem delovnem sporu vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča je posledično utemeljen obstoj civilnopravne odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo v zvezi z njenim ravnanjem pri opravljanju dela na delovnem mestu blagajničarke. S pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je izkazano protipravno ravnanje tožene stranke, ko si je kot blagajničarka namenoma neupravičeno prilaščala denar, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v višini 5.612,69 EUR, med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo pa obstoji vzročna zveza. Zato je zahtevek tožeče stranke za vračilo materialne škode v višini 5.612,69 EUR utemeljen.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je neutemeljen zahtevek tožeče stranke po plačilu škode v višini 4.103,65 EUR, ki predstavlja stroške postopka v zvezi z vodenjem postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila kot nezakonita razveljavljena v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 40/2008 in odločitev sodišča je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani sodba opr. št. Pdp 1062/2008 z dne 4. 3. 2009. Stroške postopka pa je sodišče prve stopnje glede na uspeh v sporu naložilo v plačilo toženi stranki (v tem sporu tožeči stranki). Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev materialne škode v višini 5.612,69 EUR, v skladu s prvim odstavkom 182. člena ZDR, neutemeljen pa je zahtevek za plačilo škode v višini 4.103,65 EUR, ki predstavlja stroške postopka zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da Sklep o izvršbi opr. št. I In 2005/00118 z dne 1. 12. 2005, ostane v veljavi do višine 5.612,69 EUR, v presežku pa se sklep razveljavi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).