Jedro

Tožnik je od toženke terjal plačilo terjatev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda.

Glede na toženkino zanikanje, da bi bila uporabnica storitev javne službe (kar izhaja iz po tožniku neprerekanih trditev toženke, da ima svoj vodovod in svojo greznico, ki ju sama vzdržuje in prazni), je sodišče prve stopnje po presoji drugostopnega sodišča zavzelo pravilno stališče o okoliščinah, ki bi jih moral tožnik posledično za utemeljenost tožbenega zahtevka izkazati (da je toženka prebivalka občine; da prebiva na območju, na katerem se izvaja javna služba odvajanja odpadne vode; da je toženka uporabnica storitev javne službe; kakor tudi količino porabljene vode oz. okoliščine za upoštevanje pavšala porabe vode; višino terjatve, ki iz količine porabljene vode izhaja.

Tožnik navedenega dokaznega bremena ni izpolnil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 0929 I 7586/2007 z dne 22. 10. 2007 razveljavilo in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) njene pravdne stroške v znesku 351,13 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo pravno naravo Pogodbe o obračunu okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, sklenjene med tožnikom in Občino X dne 15. 6. 2006 (v nadaljevanju Pogodba), in posledično napačno ugotovilo, da ni podana tožnikova aktivna legitimacija. Pravna narava pogodbe se namreč ne presoja po njenem imenu oziroma nazivu, temveč glede na dejansko vsebino, torej dogovorjene pravice in obveznosti med pogodbenima strankama. Pritožnik izpostavlja, da je z 2. členom Pogodbe Občina X prenesla obračun komunalnih dajatev vključno z zaračunavanjem na tožnika, kar pomeni, da je nanj prenesla izterjavo terjatev in ga pooblastila, da jih izterjuje v svojem imenu in za račun občine. Vsebina izpolnitvenega ravnanja tožnika kot mandatarja je posledično opravljanje vseh poslov v zvezi z obračunom in plačilom te okoljske dajatve, tudi njena porazdelitev med končne uporabnike. Glede na navedeno je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem teoretično dovršeno obdelalo institut mandatne pogodbe, pri tem pa zanemarilo konkretno presojo Pogodbe oz. njeno materialno presojo izvršilo zgolj po nazivu in ne po njeni vsebini. Pritožnik primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti, na procesne posebnosti le-tega so bile pravdne stranke med postopkom tudi opozorjene. Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka pravočasno in pravilno opozorjene. Navedena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona uvodoma ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja, katerega pravilnost, kot že obrazloženo, v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje, je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

7. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal plačilo terjatev, ki se nanašajo na plačilo okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode (pravilno: okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda). Čeprav tožnik ni izvajalec javne službe odvajanja odpadnih voda, ki jo na relevantnem območju izvaja Občina X sama (tožnik pa na tem območju izvaja zgolj čiščenje odpadne vode), naj bi njegova aktivna legitimacija izhajala iz z občino sklenjene mandatne pogodbe (Pogodbe). Sodišče prve stopnje takemu pravnemu naziranju tožnika ni sledilo. Po obsežni teoretični obravnavi pravne narave Pogodbe je zaključilo, da v njej vsebovano mandatno razmerje (posredni mandat) tožniku v obravnavani zadevi ne daje takšnega materialnopravnega upravičenja, da bi lahko terjatev vtoževal kot svojo terjatev (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17); Pogodba pa po stališču sodišča prve stopnje tudi ne daje učinka prenosa terjatve (inkaso cesije) in tako ne prenaša terjatve občine v pravno sfero tožnika, kar pomeni, da je tožnik ne more vtoževati, kot da je njegova, torej da v tem razmerju nastopa kot tožnik (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 25). Opisani prvostopni zaključek kot materialnopravno zmotnega napada pritožba ter izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje pri njegovem sprejemu zanemarilo vsebino konkretne med tožnikom in občino sklenjene Pogodbe. Ne da bi se spuščalo v podrobnejšo presojo utemeljenosti opisanih pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopna odločitev pravilna in utemeljena iz drugih v prvostopni sodbi dodatno navedenih razlogov, ki že sami po sebi utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, in hkrati niso predmet pritožbene graje.

8. Kot je v obravnavani zadevi enkrat že izpostavilo sodišče druge stopnje (v sklepu I Cp 917/2012 z dne 6. 12. 2012), je odločitev v konkretnem primeru odvisna tudi od odgovora na vprašanje, ali je bila toženka vtoževano okoljsko dajatev dolžna plačevati občini kot izvajalki javne službe odvajanja odpadnih voda, ki je nato obračunavanje in pobiranje le-te s Pogodbo prenesla na tožnika. Toženka je namreč zanikala tudi svojo obveznost plačila okoljske dajatve izvajalcu javne službe odvajanja odpadnih voda z navedbami, da si je sama z lastnimi sredstvi in delom zgradila svoj vodovod in svojo greznico, ki ju sama vzdržuje in sama skrbi za praznjenje greznice. Slednjih dejanskih navedb tožnik med postopkom ni prerekal, temveč je toženkino obveznost plačila okoljske dajatve opredeljeval kot javno dajatev, ki naj bi zadela vsakogar, neodvisno od izvajanja javne službe, njeni končni plačniki pa naj bi bili dejansko onesnaževalci, torej osebe, ki so zavezanci za plačilo vode. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji sodišča druge stopnje zavzelo materialnopravno pravilno stališče, utemeljeno na 10. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredba). V skladu z navedenim določilom Uredbe je porazdelitev plačila okoljske dajatve, ki jo na podlagi tretjega odstavka 8. člena Uredbe (najprej) kot zavezanci plačujejo izvajalci javne službe odvajanja komunalne odpadne vode na območju občine, vendarle mogoča zgolj med uporabnike storitev javne službe. V skladu s prvim odstavkom 10. člena Uredbe mora namreč zavezanec za komunalno odpadno vodo pri porazdelitvi plačila okoljske dajatve upoštevati, da se le-ta („seštevek enot obremenitve iz celotnega območja, na katerem za posamezno občino izvaja storitve javne službe“) porazdeli med uporabnike storitev javne službe na teh območjih glede na porabljeno pitno vodo, iz katere po uporabi nastane komunalna odpadna voda, ne glede na to, ali so uporabniki priključeni na javno kanalizacijo ali ne. Če zavezanec za komunalno odpadno vodo od uporabnika storitev javne službe v stanovanjski stavbi ne more pridobiti podatkov o porabi pitne vode, lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena Uredbe plačilo okoljske dajatve porazdeli glede na število prebivalcev s stalnim prebivališčem v tej stavbi, pri čemer upošteva povprečno letno količino porabljene vode na prebivalca v pavšalni višini 25 m3. 9. Glede na toženkino zanikanje, da bi bila uporabnica storitev javne službe (kar izhaja iz po tožniku neprerekanih trditev toženke, da ima svoj vodovod in svojo greznico, ki ju sama vzdržuje in prazni), je sodišče prve stopnje po presoji drugostopnega sodišča zavzelo pravilno stališče o okoliščinah, ki bi jih moral tožnik posledično za utemeljenost tožbenega zahtevka izkazati (da je toženka prebivalka občine; da prebiva na območju, na katerem se izvaja javna služba odvajanja odpadne vode; da je toženka uporabnica storitev javne službe; kakor tudi količino porabljene vode oz. okoliščine za upoštevanje pavšala porabe vode; višino terjatve, ki iz količine porabljene vode izhaja - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 31). Tožnik navedenega dokaznega bremena ni izpolnil (kljub toženkinemu zanikanju, da bi bila uporabnica storitev javne službe, tožnik nasprotnega zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da to v zadevi ni pravno relevantno, sploh ni konkretno dokazoval), tega pa v svoji pritožbi niti ne izpodbija. Zato je pravilen prvostopni zaključek, da tožnik niti ni izkazal pogojev za nastanek terjatve Občine X zoper toženko, ki naj bi bila nato prenesena nanj. Po vsem obrazloženem se kot za odločitev nepomembno izkaže nadaljnje vprašanje, ali je (bi) lahko bila terjatev občine zoper toženko oz. aktivna procesna legitimacija za izterjavo le-te prenesena na tožnika, kar je (edino) predmet pritožbene graje.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.