Jedro

V primeru posega v osebnostno pravico sodišče praviloma prisodi enotno odškodnino, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost, v posebnih primerih pa se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno obliko škode, npr. za strah, ali zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Duševnih bolečin zaradi škodnega dogodka ni mogoče povsem razmejiti na duševne bolečine, ki jih tožnica utrpi zaradi posega v osebnostno pravico, in tiste, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre le za vprašanje, ali so te tolikšne, da preidejo v drugo/posebno obliko škode in je njen obseg tak, da opravičuje ločeno odmero odškodnine iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka glede teka zamudnih obresti spremeni tako, da te tečejo od zneska 1.300 EUR od 14. 10. 2010 dalje, od zneska 4.600 EUR pa od 26. 5. 2014 dalje, v presežku pa se obrestni del tožbenega zahtevka zavrne.

II. V preostalem se pritožba toženca, tožnice pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača še 5.900 EUR odškodnine z obrestmi od 14. 10. 2012 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da v proračun Republike Slovenije plača 492,30 EUR (II. točka izreka)

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ni sporno, da je v škodnem dogodku utrpela udarnine po telesu, bolečine in nevšečnosti je konkretno opredelila in konkretizirala v tožbenem zahtevku in kasnejših vlogah. Navedla je, koliko časa in kakšne jakosti je trpela telesne bolečine, in da te še vedno občasno trpi pri posameznih opravilih. Pojasnila je tudi, kakšne nevšečnosti je v času zdravljenja prestala. Zato so protispisni razlogi sodišča, da telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni konkretno opredelila. Tožnica je to tudi dokazala. Predlagala je vpogled v kazenski spis in obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 1810/2010. Iz zdravniškega potrdila s 27. 9. 2010 izhaja, da jo je spornega dne pretepel toženec. Njegovo ravnanje je pri njej povzročilo določeno intenziteto in trajanje bolečin. Že v kazenski zadevi II K 1810/2011 je sodišče pojasnilo, da je glede na moč toženčevega udarca in uporabljen način udarca, upoštevajoč predel udarca, prišlo do prizadetosti tožnice. Iz te sodbe izhaja, da je bilo v kazenskem postopku dokazano, da je tožnico bolela čeljust. Tožnica je tudi izpovedala, da jo je toženec udaril v glavo in prsi, zaradi česar jo je bolela čeljust, prišlo pa je tudi do krvavitve ušesa. Nepravilni so zato zaključki sodišča, da naj bi tožnica izpovedala, da telesne bolečine niso bile tako hude. Izpoved je bila dana v kontekstu, da telesne bolečine niso bile tako hude kot duševne bolečine. To pa ne pomeni, da bolečin ni trpela. Zmotno je pri tem stališče sodišča, da bi lahko tožnica obstoj in obseg nepremoženjske škode iz tega naslova dokazovala le z izvedencem medicinske stroke, saj velja načelo proste presoje dokazov. Meni še, da je prisojena odškodnina iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne odraža pravične denarne odškodnine. Izvedenec klinični psiholog je objektiviziral njene navedbe o hudem strahu in posledičnem razvoju posttravmatske stresne motnje, za katero je bil sprožilni element ravno škodni dogodek. Strah je pri tožnici pustil trajne posledice v obliki ugotovljene motnje. Upoštevaje sodno prakso, ki jo navaja, je treba prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 12.000 EUR. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

4. Toženec kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati pri odločanju glede odškodnine le dogodek s 19. in 20. 10. 2008, ne pa predmeta postopka širiti. Tožnica je zvišanje tožbenega zahtevka iz 3.500 EUR na 16.100 EUR z vlogo s 26. 5. 2014 gradila na obdobju, ki ne zajema spornega dogodka. Šele po prejemu izvedeniškega mnenja je zvišala tožbeni zahtevek, a ji je že ob vložitvi tožbe bila znana škoda. Izvedba dokaza ne more nadomestiti trditev. Sodišče se je oprlo na informativni dokaz, kar ni dopustno. Na mnenje izvedenca se je oprlo v delu, glede katerega tožnica ni podala navedb. Opozarja, da se prisojene vrste odškodnine med seboj izključujejo, zato ne bi smelo iste okoliščine upoštevati pri vseh postavkah. Sodišče mora tudi sicer izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitve skrbno presojati v skladu z ostalimi dokazi. Nasprotuje prisoji odškodnine iz naslova strahu. Primarnega strahu takšne jakosti in trajanja, ki bi opravičeval prisojo odškodnine, ni bilo. Tožnica je povedala, da so bili odnosi s tožencem že dolgo časa porušeni, da je prihajalo do pogostih prepirov in nasilja, zato ob tu obravnavanem dogodku ni mogla biti v tako hudem šoku in strahu, kot to poskuša sedaj prikazati. Naslednji dan je normalno odšla v službo. Pri zdravniku se je zglasila šele sedemnajsti dan po dogodku. Očitno se ni počutila ogroženo in je ni bilo strah. Toženec je dal pripombe, ki jih sodišče ni upoštevalo in je nekritično sledilo mnenju. Glede sekundarnega strahu opozarja, da ga tožnica ni zatrjevala, sicer pa se tožnica zaradi dogodka ni zdravila. Sodišče ne pojasni, koliko časa naj bi trajal. Ugotovitve izvedenca, da naj bi bil strah nadgrajevan skozi daljše časovno obdobje skupnega življenja pravdnih strank, ne ustreza definiciji sekundarnega strahu. Nasprotuje tudi prisoji odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi izvedenec je presegel postavljeno nalogo in je ostalo nerazjasnjeno, kakšna konkretna škoda je posledica obravnavanega dogodka. Nesprejemljiva je ugotovitev, da tožnica pred dogodkom ni imela nobenih duševnih motenj, saj se je že pred tem večkrat zglasila pri zdravniku in je jemala določena zdravila. Po dogodku ni bila obravnavana pri psihiatru. Če bi bilo res kaj narobe, bi jo osebni zdravnik že v letu 2008 napotil k psihiatru, tako pa je bila pri njem šele leta 2011. Izvedenec celo navaja, da so na njeno psihično stanje vplivale kasnejše življenjske situacije, kot je izguba službe, zdravstvene težave, odhod otrok in ekonomska negotovost, ki nimajo nobene zveze s tožencem. Izvedenec je navedel, da naj bi v preteklosti doživeti travmatični dogodki v razmerju do obravnavanega dogodka sprožili burno stresno situacijo. Očitno je, da je tožnica že pred spornim dogodkom imela duševne težave. Izvedenec navaja, da naj bi bil sporni dogodek edini tak dogodek, ki naj bi povzročil domnevne težave, a ni jasno, od kod izvedencu podatki, da je šlo za edini dogodek prijavljen policiji in v zvezi z njim podana ovadba. Obstoj tožničinih psihičnih težav niso posledica konkretnega škodnega dogodka, pač pa dolgotrajnega stanja, njene osebnosti in osebnih značilnosti kot takih. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kakšne življenjske aktivnosti so prit tožnici zmanjšane to takšne mere, da je upravičena do odškodnine. Enako neutemeljen je zahtevek za odškodnino za duševne bolečine, ki naj bi jih trpela zaradi posega v njeno osebno sfero. Toženec v kazenskem postopku ni bil obsojen za ravnanje, ki bi prizadelo duševno celovitost tožnice, temveč zgolj za telesno celovitost. Ni jasno, kakšne duševne bolečine naj bi tožnica trpela tudi v prihodnosti zaradi posega v osebnostno pravico. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 14. 10. 2012. Ker v prvotnem sojenju sprememba tožbe ni bila dovoljena, bi se moralo sodišče v izpodbijani sodbi opredeliti tudi do obresti od zvišanega zneska. Napačna je odločitev sodišča glede stroškov postopka. Tudi tožnica je dolžna povrniti državi del izvedenine. Sicer pa sodišče niti ni sprejelo odločitve o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

5. Pravdni stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlagata zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

7. Tožnica je tožbeni zahtevek ves čas temeljila na isti dejanski podlagi, le da je sprva vtoževala odškodnino v višini 3.500 EUR, kasneje, 26. 5. 2014 pa je tožbeni zahtevek zvišala na 16.100 EUR. Trdila je, da ji je zaradi toženčevega protipravnega ravnanja z 19. in 20. 10. 2008, za katerega je bil pravnomočno kazensko obsojen, nastalo več vrst nepremoženjske škode, ki jo je dovolj konkretno opisala. Že v tožbi je navedla odločilno trditveno podlago za presojo obstoja posamezne vrste nepremoženjske škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Drugačne pavšalne pritožbene navedbe toženca nimajo podlage v spisu. Tudi ne drži, da bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo ugotovitve izvedenca brez ustrezne tožničine trditvene podlage.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo spremembo tožbe v okviru 185. člena ZPP, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pravilna je tudi presoja o neutemeljenosti ugovora zastaranja (tako glede prvotnega zahtevka kot glede njegovega zvišanja). Pritožbeno sodišče razlogom prvega sodišča (točki 11 in 12 izpodbijane sodbe) nima kaj dodati, jih sprejema kot pravilne in se nanje v celoti sklicuje.

9. Pritožbeno sodišče zavrača toženčeve pritožbene očitke, da je sodišče pri odločanju o odškodnini upoštevalo tudi posledice, ki niso povezane z obravnavanim dogodkom. Iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje (tudi s pomočjo sodnega izvedenca klinične psihologije) osredotočilo izključno na sporni škodni dogodek in ugotavljajo obseg nepremoženjske škode, ki je v vzročni zvezi z njim.

10. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v primeru posega v osebnostno pravico praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost, v posebnih primerih pa se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode. In prav taki, utemeljeni razlogi za ločeno odmero odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe.

11. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost prisojenega zneska 1.000 EUR iz naslova nedopustnega posega toženca v osebnostno pravico tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je toženec s svojim ravnanjem, za katerega je bil kazensko obsojen, grobo, naklepno in poniževalno posegel v tožničino osebnostno pravico do osebne varnosti ter telesne in duševne nedotakljivosti.

12. Toženec je v noči z 19. na 20. oktober 2008, medtem ko je tožnica spala, vstopil v njeno sobo, prižgal luč, jo odkril, brcnil v predel obraza in po telesu, nato odprl balkonska vrata in ji rekel "ohladi se, kurba", nakar je isto noč še večkrat vstopil v sobo, prižgal luč in odpiral balkon. S takšnim ravnanjem je toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča hudo okrnil tožničino dostojanstvo kot eno izmed temeljnih človekovih pravic. Dejanje ni bilo enkratno, temveč je trajalo dlje časa in toženec ni posegel le v telesno, temveč tudi v tožničino duševno integriteto. Glede na ugotovljen obstoj kaznivega dejanja, na katerega je sodišče na podlagi 14. člena ZPP vezano in iz katerega izhaja opis toženčevega agresivnega napada na tožnico, pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi posega v osebnostno pravico trpela dalj časa trajajoče in intenzivne duševne bolečine. Oporo za to sklepanje je najti v izvedenem dokaznem postopku, tako v zaslišanju tožnice kot v mnenju izvedenca, ki je potrdil vzročno zvezo in izpostavil tožničino osebnostno strukturo, ki je tista lastnost, ki je lastna tožnici, in če je škoda zaradi nje večja, se toženec na to ne more sklicevati. Pri tem je treba pojasniti, da je za presojo duševnega trpljenja zaradi posega v osebnostno pravico ključno osebno dojemanje oškodovanca. Pritožbeno sodišče dodaja, da duševnih bolečin zaradi škodnega dogodka ni mogoče povsem razmejiti na duševne bolečine, ki jih tožnica utrpi zaradi posega v osebnostno pravico, in tiste, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre le za vprašanje, ali so te tolikšne, da preidejo v drugo/posebno obliko škode in je njen obseg tak, da opravičuje ločeno odmero odškodnine iz tega naslova. V obravnavanem primeru je.

13. Višje sodišče zavrača pritožbeno zavzemanje, da tožnica ni upravičena do posebne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno je toženčevo stališče, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker ni upoštevalo predhodne osebne spremenjenosti tožnice, kar je izpostavil izvedenec. O predhodni spremenjenosti tožnice in njenem vplivu na način in intenziteto izražanja duševnih bolečin tožnice ni dvoma in sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko teh okoliščin ni upoštevalo v breme oškodovanke. Novejša sodna praksa je ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca upoštevati takšnega, kot je1. Izvedenec je prepričljivo pojasnil in strokovno utemeljil, da je tožnica ob dogodku doživela akutno stresno situacijo in je ravno obravnavani škodni dogodek sprožilni element za razvoj posttravmatske stresne motnje, ki zmanjšuje njene življenjske aktivnosti, zaradi česar močneje duševno trpi. Ugovor toženca, da je neživljenjsko, da bi se takšne posledice, kot jih ugotavlja izvedenec, razvile pri nekom zaradi tovrstnega škodnega dogodka, so s tem strokovno ovržene. Izvedenec je na podlagi celotne razpoložljive dokumentacije in analitičnega strokovnega pregleda tožnice ugotovil, da tožnica pred tem sprožilnim dogodkom ni imela tovrstnih duševnih težav; nediagnosticirane duševne težave v daljnem letu 1994 so izzvenele, v letu 2000 pa obisk specialista psihiatra ne potrjuje duševnih zdravljenj v prihodnje. Pretekli neugodni dogodki so po pojasnilih izvedenca oblikovali tožničino osebnostno strukturo in spremenjenost, ni pa imela zaradi njih do obravnavanega dogodka kakšnih posebnih težav. Do tedaj osebna naravnanost tožnice ni vodila do duševnih težav. Kot je pojasnil izvedenec, so drugi življenjski pretekli dogodki le predisponirali intenzivnejši stresni odziv in razvoj omenjene motnje, kar pa, kot že rečeno, ne more iti v breme tožnice. Izvedenec je na podlagi njemu danega gradiva pravilno sklepal, da je bilo v aktualnem času škodni dogodek zanjo edini travmatski dogodek. Ravno pritožnik s pritožbenimi navedbami, da je bil oproščen očitkov, da bi v obdobju od 2005 do 2008 storil nad tožnico več ravnanj, potrjuje navedeno. Pri tem zapis izvedenca o prijavi in ovadbi tega dogodka ne ovrže njegove prepričljive ugotovitve o sprožilni vlogi spornega dogodka. Odsotnost takojšnega obravnavanja tožnice pri psihiatru po dogodku zaradi ugotovljenih posledic tudi ne zmanjšuje pravilnosti ugotovitve izvedenca o trajnih posledicah tožnice zaradi škodnega dogodka, toženec pa ni navajal, da bi lahko tožnica s takojšnjo aktivno psihiatrično obravnavo zmanjš(ev)ala škodo (171. člen OZ).

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni jasno, kakšne tožničine življenjske aktivnosti naj bi bile zmanjšane. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v izvedenskem mnenju in izpovedi tožnice, je razbrati, da gre pri tožnici zaradi škodnega dogodka za trajno posledico na duševnem področju; je apatična, brez želja, prizadeta, manj motivirana, izgubljena, kar vpliva na njeno celovito življenjsko aktivnost v vsakdanjem življenju, ki je zato bistveno zmanjšana in jo znatno ovira pri socialni in delovni aktivaciji. Drži pritožbeno opozorilo, da so po navedbah izvedenca na tožničino psihično stanje vplivale tudi nekatere kasnejše življenjske situacije (zdravstvene težave, izguba službe, odhod otrok, sodne obravnave), a teh dognanj sodišče prve stopnje pri presoji in vrednotenju pravične odškodnine glede obsega škode utemeljeno ni upoštevalo, saj toženec v pripombah (list. št. 81 in 103) ali v trditveni podlagi ni nikoli zatrjeval, da bi bil vzrok tožničinih duševnih morebiti naknadni dogodki, pač pa je ves čas vztrajal, da naj bi bili to pretekli dogodki, kar je bilo ovrženo, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj.

15. Znesek 1.500 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje tožnici posebej prisodilo iz naslova strahu, predstavlja pravično denarno nadomestilo zanj. Odškodnina za strah je ne glede na dve pojavni obliki, ki ju je oblikovala sodna praksa, enotna. Presoja, ali gre za pravno priznani strah, je v pristojnosti sodišča. Drži, da gre za sekundarni strah tedaj, ko ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, tožnica pa se zaradi posledic škodnega dogodka ni zdravila niti ni trdila, da bi tovrstni strah utrpela. A kljub temu pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin pravilno presodilo, kakšen in kolikšen (primarni) strah je tožnica utrpela zaradi škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljivih in strokovno podprtih pojasnil izvedenca klinične psihologije, ki temeljijo tudi na psihodiagnostičnih sredstvih, ugotovilo, da je tožnica zaradi konkretnega dogodka, ki je vseboval nepričakovan intenziven stimulans agresivnega oziroma nasilnega posega na telo in dostojanstvo tožnice, zaradi napada in nepripravljenosti nanj doživela hud neposreden šok oziroma strah, ki se je kazal v intenzivnih peritravmatskih občutkih strahu, nemoči in grozavosti. Zaradi napada v spanju ni bila zmožna takojšnje mentalne predelave neposrednega dogodka, kar je povzročilo intenziven emocionalni odziv strahu. Tožnica je dalj časa občutila nemoč in strah pred ponovnim neposrednim napadom. Zaradi tega ni bila zmožna samozaščitniških reakcij in je doživljala grožnjo nevarnosti tudi po neposrednem prenehanju toženčevega nasilnega vedenja. Ugotovitve izvedenca so bile skladne z izpovedjo toženke o hudem strahu zaradi škodnega dogodka. Toženec se neutemeljeno zavzema za to, da tožnica ni mogla utrpeti strahu. Okoliščine, ki jih izpostavlja, češ da če bi jo bilo res strah, bi poklicala takoj policijo, bi se zaklenila v sobo, itd., zaključka o obstoju strahu ne ovržejo. Pritožnik spregleda, da je bila tožnica dovzetnejša za intenzivnejši strah zaradi osebnostne strukture in izkušenj iz preteklosti, kar je predispozicijski dejavnik za obsežnejši odziv strahu. Izvedenec je na pripombe toženca pojasnil, da je bil obravnavani dogodek bistveni sprožitelj zelo intenzivnega strahu. Taka intenziteta in trajanje (primarnega) strahu po oceni pritožbenega sodišča upravičujeta tožnico do ločene odmere odškodnine iz tega naslova.

16. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, v katerem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nejasnosti in nasprotij, ni razlog za neupoštevanje mnenja oziroma postavitev novega izvedenca. Izvedenec je po pisnem izvedenskem mnenju, na katerega je dal toženec pripombe, podal dopolnjeno mnenje, v katerem je natančno in strokovno argumentirano odgovoril na toženčeve dileme. Toženec je nato še enkrat v bistvenem enakem obsegu kot prej podal pripombe tudi na dopolnjeno izvedensko mnenje, pri čemer je predlagal novega izvedenca, kasneje na naroku 5. 11. 2015 pa je izrecno navedel, da ga ne predlaga več; le če bo sodišče prve stopnje menilo, da izvedensko mnenje glede na njegove pripombe ni dovolj, predlaga novega izvedenca. Ko je sodišče zaključilo na tem naroku glavno obravnavo (list. št. 120) in v ponovljenem postopku narok s 22. 8. 2017 (list. št. 209), pritožnik ni uveljavljal procesne kršitve. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev, ker izvedenca ni dodatno zaslišalo ali postavilo novega izvedenca, neutemeljen. Toženec bi moral domnevno procesno kršitev skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, a tega ni storil, zato se v pritožbi nanjo ne more več sklicevati.

17. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Pravilno sicer opozarja, da je telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem konkretno opredelila že v tožbi (list. št. 1 hrbtna stran), a se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati njihovega obstoja (stopnje in trajanja), kar bi predstavljalo pravno priznano škodo (179. člen OZ). Ni dvoma, da je tožnica zaradi udarcev toženca utrpela določene telesne poškodbe. Izpovedala je, da jo je toženec udaril v obraz in rebra, kar je potrjeno tudi s pravnomočno kazensko sodbo, a je nadalje pojasnila, da telesne bolečine zaradi tega niso bile hude. Zdravnika po dogodku ni obiskala. Tudi iz dveh zdravniških potrdil oziroma zapisov (priloga A 3 in 4), ki jih je tožnica predložila kot dokaz, izhaja, da je ob prvem obisku zdravnika po dogodku (6. 11. 2018) povedala zdravniku, da jo je mož udaril, ni pa bilo govora o telesnih bolečinah. Glede na navedeno je zaključek o nedokazanosti tovrstne nepremoženjske škode utemeljen. Z drugimi dokazi te škode tožnica ni dokazovala. S pribavo in vpogledom v kazenski spis ter obsodilno kazensko sodbo je dokazovala druga dejstva, kar je razvidno iz tožbe in njenih vlog. Sicer pa je dokazni predlog z vpogledom v spis nekonkretiziran, saj bi morala tožnica natančno pojasniti, v katero listino naj sodišče vpogleda in kaj, zato se pritožnica ne more uspešno sklicevati na sodbo višjega kazenskega sodišča. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zavzelo stališče, da bi lahko tožnica obstoj in obseg te škode dokazovala le z izvedencem medicinske stroke. To iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. V skladu s 8. členom ZPP je ocenilo dokazno gradivo, predlagano v zvezi z zatrjevanim dejstvom. V zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem pa pritožbeno sodišče le dodaja, da iz zdravniškega potrdila (prilogi A 3 in A 4) ne izhaja, da je tožnica obiskala zdravnika zaradi zdravljenja telesnih bolečin, saj o njih ni bilo govora. Tožnica se zaradi udarcev ni zdravila. Pomirjevala se ne jemljejo zaradi telesnih bolečin, bivanje v nedomačem okolju (v varni hiši, kamor se je tožnica naslednjega dne po dogodku zatekla iz strahu pred tožencem) pa tudi ne sodi med nevšečnosti zaradi zdravljenja. Da bi zaradi udarcev počivala, je v nasprotju s trditvijo, da je šla po dogodku v službo, za udarec sam (tj. kot za poseg v telesno integriteto) pa je sodišče tožnici prisodilo ločeno odškodnino iz naslova posega v osebnostne pravice.

18. Pritožbeno sodišče sodi, da ni podlage za znižanje ali zvišanje nepremoženjske škode (179. člen OZ). Tožnica s povzemanjem posameznih v postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin in sklicevanjem na posamezne primere iz sodne prakse (II Ips 975/2007, II Dor 539/2010, II Ips 229/2009, II Ips 616/2008, II Ips 129/2006 in II Ips 1198/2008) ne more doseči ugodnejše rešitve. Primerjava teh zadev z obravnavano pokaže, da v dejanskem smislu niso primerljive, saj gre v njih za hujše poškodbe in obsežnejše posledice, predvsem pa so škodni dogodki nastali v povsem drugačnih okoliščinah.

19. Toženec utemeljeno opozarja na napačen začetek teka zakonskih zamudnih obresti od v ponovljenem postopku prisojenega zneska 5.900 EUR. Pritožbeno sodišče je na seji senata v skladu z zakonskim pooblastilom iz 355. člena ZPP samo odpravilo to pomanjkljivost, saj odločilna dejstva za odločitev o tem med pravdnima strankama niso bila sporna.

20. Tožnica je prvotno zahtevala znesek 3.500 EUR in je pred pravdo poslala tožencu odškodninski zahtevek. V postopku je bilo neprerekano, da je toženec zahtevek prejel in da se je izpolnitveni rok iztekel pred 14. 10. 2012. Ob tem, ko je pravnomočno odločeno o zahtevku 2.200 EUR z obrestmi od 14. 10. 2012 in z izpodbijano sodbo, upoštevajoč dovoljeno spremembo tožbe z zvišanjem zahtevka na 16.100 EUR (z vlogo s 26. 5. 2014), prisojen še znesek 5.900 EUR, gredo tožnici v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 1.300 EUR od 14. 10. 2012, od zneska 4.600 EUR pa od 27. 5. 2014 dalje.

21. V točki II. izpodbijane sodbe je odločeno o pravdnih stroških strank, upoštevaje obveznost nasprotne stranke (toženca), da povrne del stroškov izvedenine, ki so bili za tožnico izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, in so del pravdnih stroškov. Ne glede na spremembo izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj je toženec uspel s pritožbo le glede zakonskih zamudnih obresti, ki so akcesorna terjatev (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je ostal uspeh pravdnih strank kljub tej spremembi nespremenjen, pravdni stranki sta uspeli približno polovično, je ocena prvega sodišča, da pravdni stranki, ki sta obe zastopani po odvetniku, sami krijeta svoje stroške postopka, pravilna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v stroškovno odločitev vneslo le toženčevo obveznost do države glede delnega plačila izvedenine, upoštevaje njegov uspeh, kar temelji na 46. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči in se ji toženec ne more izogniti.

22. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca delno ugodilo, kot je obrazloženo in razvidno iz izreka te sodbe (prva alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je njegovo pritožbo in v celoti pritožbo tožnice kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

23. Ker je toženec s pritožbo uspel le glede stranke terjatve, tožnica pa s pritožbo ni uspela, oba pa z odgovoroma na pritožbo tudi nista prispevala k odločitvi o pritožbah, je pritožbeno sodišče sklenilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 T. i. teorijo jajčne lupine poudarja pravna teorija (Plavšak, N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 671 in naslednje), sledi pa ji tudi novejša sodna praksa (npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1139/2009 z 20. 5. 2009, II Cp 2616/2007 s 17. 4. 2013 in II Cp 2642/2012 z 22. 5. 2013 in številne druge odločbe).