Jedro

15-letna oškodovanka je prisedla na motorno kolo, ki ga je vozil njen fant, s katerim je bila ves čas pred tem v družbi. Bil je močno vinjen (1,89 g/kg) in je zapeljal s ceste.

Glede na mladost oškodovanke se pritožbeno sodišče strinja s sod. 1. stopnje, ki je njen prispevek ocenilo le z 10 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 342.130,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do dneva plačila in odškodnino v višini 8.100.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, pri čemer je sodišče pri določitvi tega zneska upoštevalo 10% sokrivdo oškodovanke. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo. Z navedeno sodbo je sodišče tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer za znesek 3.500.000,00 SIT in glede izreka o pravdnih stroških, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v izpodbijanem delu ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma prvostopno sodbo spremeni, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne pritožbene stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere stroškov dalje do plačila. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se pritožuje glede zneska prisojene nematerialne škode in sicer za znesek, ki presega 5.500.000,00 SIT s pp ter glede izreka o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč prisodilo tožnici vtoževani znesek v celoti, torej v višini 9.000.000,00 SIT, tako prisojeno odškodnino pa zmanjšalo le za 10%, kolikor naj bi po mnenju prvostopnega sodišča znašala tožničina sokrivda za nastalo škodo, kar pa je odločno premalo. Glede na visoko koncentracijo alkohola v krvi voznika (1,89 g/kg) in glede na dejstvo, da je bila tožnica sopotnica na motornem kolesu tipa Vespa, na motornih kolesih pa sta osebi v fizičnem stiku, ni verjetno, da tožnica ne bi opazila alkoholiziranosti voznika P. Prvostopno sodišče je zato, po navedbah pritožbe, napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožničino soodgovornost za nastalo škodo upoštevalo samo v višini 10%. Po mnenju tožene stranke je tožničina soodgovornost najmanj 30%. Napačno je prvostopno sodišče uporabilo materialno pravo iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti, saj je tožnici prisodilo previsoko odškodnino. Nadalje pritožba navaja, da ima prvostopna sodba pomanjkljivosti, saj se sklicuje na izvedeniško mnenje dr. E. S., dalje pa na izvedeniško mnenje dr. J. T.. Tožena stranka ne razpolaga z izvedeniškim mnenjem dr. S. in v kolikor je bilo tekom postopka tako mnenje podano, le to toženi stranki ni bilo vročeno in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZKP. Če pa gre za pomoto v zapisu imena izvedenca in je prvostopno sodišče oprlo odločitev o višini odškodnine na mnenje izvedenca dr. Testena, ni podlage za tako višino prisojene odškodnine. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in rehabilitacijo bi bila, upoštevaje prestane telesne bolečine in postopek zdravljenja, pravična denarna odškodnina 1.500.000,00 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopno sodišče tožnici prisodilo 500.000,00 SIT preveč, iz naslova skaženosti pa je sodišče tožnici prisodilo 2.000.000,00 SIT preveč, sploh pa iz tega naslova ne gre tožnici odškodnina zaradi anatomskih in funkcionalnih posledic, saj so le-te že zajete pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vsaj za 500.000,00 SIT je po mnenju pritožbe previsok tudi znesek odškodnine iz naslova strahu. Ker je tožnici prisojena previsoka odškodnina, je zato napačen tudi izrek o pravdnih stroških.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa v celoti neutemeljena. Glede sokrivde v višini 10%, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica meni, da je več kot dovolj visoko ugotovljena in je zatrjevanje pritožbe, da naj bi ta sokrivda znašala 30%, pretirano in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pri navajanju imena dr. S. gre za očitno in pisno napako glede navajanja imena izvedenca, ki z ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče je glede na podani izvedenski mnenji dr. M. V. in dr. J. T. pravilno določilo višino odškodnine po posameznih postavkah. Glede na uspeh v pravdi je tudi odločitev sodišča o stroških postopka povsem pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske sodbe najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene procesne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je po preizkusu presodilo, da niso podane bistvene kršitve postopka in da je sodišče prve stopnje glede na vso spisovno dokumentacijo ter podana izvedenska mnenja pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kar je pritožnik izpodbijal v pritožbi. Pritožbeno sodišče je po opravljenem preizkusu prepričano, da je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino tako za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti oziroma dejavnosti, kot tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi iznakaženosti, anatomskih posledic in funkcionalnih posledic. Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine v razlogih sodbe pravilno povzelo izvedenski mnenji dr. M. V. in dr. J. T., pri čemer sodišče nesporno ugotavlja, da je pri zapisu imena izvedenca dr. S. prišlo do pisne pomote in gre dejansko za izvedenca dr. T., kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni imelo vpliva. Zaključkom, ki sta jih podala izvedenca, nobena od pravdnih strank ni oporekala. Sodišče prve stopnje je zaključke izvedencev v celoti sprejelo, prav tako pa jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pri določitvi odškodnine za telesne bolečine je sodišče ugotovilo, da je imela tožnica izjemno hude in dolgo časa trajajoče bolečine, ki še sedaj trajajo, nesporno je njeno zdravljenje spremljalo cel kup nevšečnosti, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Sodišče je upoštevaje izvedenska mnenja tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica nesporno pretrpela izjemno hud strah takoj po nesreči kot tudi pozneje za izid svojega zdravljenja. Zaradi poškodb ima, kot sodišče prve stopnje pravilno povzema izvedenska mnenja in glede na to ugotavlja, trajno zmanjšane življenjske aktivnosti, poleg tega pa je skaženost njene leve goleni takšna, kot jo opisuje izvedeniško mnenje in jo povzema sodba sodišča prve stopnje ter tolikšna, da bi ljudem, ki bi gledali takšno nogo, prav gotovo vzbujala neprijetne občutke. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo nematerialno škodo tožnice in tem tudi povsem pravilno upoštevalo tudi 10% sokrivdo tožnice za nastalo škodo. Ne glede na to, da je tožnica sedela na motorju ob vozniku in bi torej morala ugotoviti, da je vinjen, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je višina njene sokrivde, upoštevaje vse okoliščine in dejstvo, da je bila v času nesreče mladoletna, stara 15 let, torej v adolescentnem obdobju, povsem pravilno in v zadostni meri ugotovljena s strani sodišča prve stopnje. Od mladoletnika v takem obdobju namreč ni moč pričakovati tovrstne in tolikšne izkušenosti, da bi lahko ugotovil stopnjo vinjenosti voznika in predvidel vse posledice svojega ravnanja.

Glede na uspeh v pravdi in navedbe pritožbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in v skladu z določbo člena 368 Zakona o pravdnem postopku pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nima pravice do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Isto velja za tožečo stranko, ker njeni stroški za odgovor na pritožbo niso stroški, ki bi bili potrebni za to pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).